Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Orto Bar, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 11.04.2013
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 6 €
Ob imenih kot je Noctiferia se lahko vsak slovenski metalec počuti ponosnega, da prihaja izpod našega majhnega peklenskega koščka univerzuma. Možje iz jeklene naveze izvrstnih glasbenikov ter ljubiteljev ekstremnejših zvokov ter ritma so namreč ne samo prekaljeni sejalci potemnjenih death metalskih zvokov, temveč so eni redkih glasbenikov iz omenjenega žanra, ki si drznejo na vsake toliko premetati svoje adute ter na novo prevezati živčne končiče v svojem bistvu, ne da bi ob tem zanemarjali evolucijsko rast ter kvalitativni nivo odličnosti. Lahko jih zaradi svojih puritanskih razlogov tudi ne marate, vendar morate peterici iz Ljubljane priznati status uglednih despotov slovenskega metala ter priznati, da so premišljeni strategi ekstremnejših podtonov komercialnega trženja tega, kako naj bi metal na odru ter na ploščih tudi izgledal. Po krvavem krstu s ploščo Baptism At Savica Fall se je zgodilo mnogo stvari. Menjavali so se člani, spreminjal se je zvok, z milenijskim prihodom novega grlenega oratorja Gianni Poposki pa je iz black metalskih vod v bolj tehnične industrial in ekstremnejše death metal vode zavila tudi Noctiferia. Da, priznam – postali so bolj komercialno privlačni, a vpraša nje je, ali je potrebno karizmo vidnejših in prodornejših glasbenikov, ki se ne morejo nasititi zgolj s podtalnimi drobtinica underground klubskega črevesja takoj kamenjati ter siliti na tnalo eksekucije, na katerem običajno končajo vse prodane duše. Sam sem tu bolj na strani zagovornikov progresije, tako to smelost in pogum kot ljubitelj glasbe in ne poziranja predvsem pozdravljam.
Tudi zato me je zanimalo, kaj se je od milenijske iniciacije karizmatičnega Giannija prav na odru Orta dejansko zgodilo. Po prodoru v tujino ter nizanju skalpov ljubiteljev bolj uveljavljenih stanovskih kolegov s tujih odrov (poleg Hypocrisy si v misli lahko prikličem v isti sapi tudi omenjanje Noctiferie in Cannibal Corpse ter Malevolant Creation …) so se dogajali vzponi in padci, iz žrel popolnega propada pa so se v slogu Darwinovih nosilcev preživetja vedno vrnili še večji in močnejši. Dokaz za to je bila tudi, če se ne motim, nedavna že 15. obletnica delovanja, po prihodu izjemnega bobnarja Mathiasa Gergete pa so Gianni Poposki, kitarista Igor Nardin in Roman Fileš ter izjemni basist Uroš Lipovec dobili nov zagon za še globljo penetracijo v duše in ušesa slovenske mladeži. In ta iniciacija je vedno hrupna ter pretresljiva, tokrat pa pospremljena tudi z izidom nove, tokrat že pete celovečerne ploše, ki naj bi krvavo luč razsvetljenja v ta gnili svet prinesla do konca letošnjega postkataklizmičnega sveta, ki mu ni videti konca. Tokrat se je nekaj dobrega obetalo tudi za sicer precej drugačetirno usmerjeni oder ljubljanskega Orta. Eden izmed tehtnejših razlogov za odhod proti epicentru slovenskega klubskega dogajanja je bil tako letos tudi ime Noctiferia.
Pred Ortom se je že pred deveto uro zaleo nabirati kar precejšnje število zagovornikov ekstremnejših ritmov in zvokov, saj se je v otrobi kluba odvijal vnovič tudi metalski bazar, bolšji trg metalskih relikvij, po le enem bežnem pregledu ponudbe pa je postalo vnovič jasno, da je povprečje slovenske scene bolj naklonjeno kovinski šari in okrasju kot pa glasbenim nosilcem, zato sem to poglavje večera raje preskočil ter ošel nadstropje višje, kjer je bil oder že pripravljen na osrednje dejanje večera. Malce pred pol enajsto uro zvečer je pred nabito polno dvorano, v kateri so se med pravoverne črnomajčnike prikradli tudi aktivisti gibanja Anonymous ter alternativci iz povsem drugih vod. Po prvih taktih industrializiranega teatraličnega intra in preverjanju nastavitev na kitarskih konzolah je nastopil čas za prevetritev klime z udarnimi zvoki, desant na ušesa pa se je začelo odčitavanje trenutkov evangelija teh disharmoničnih časov. Glavno težišče prikaza odrske moči ljubljanskega kvinteta je bilo postavljeno strateško okoli stebrov zadnje plošče Death Culture, postindustrijski pekel hegemonije novega svetovnega reda pa Noctiferia orisujejo s pedantno metriko uravnoteženih kitar, basa ter bobnov, osrednji del podija pa je dodeljen dobro razpoloženem Gianniju, ki že v prvih taktih pokaže, da ima situacijo vedno pod kontrolo ter da mu je goriščni stik luči in oči množice vedno povšeči. Prvi takti skladbe skladbe Catarsis pokažejo formo in visoki nivo pripravljenosti ter agilnosti, ki jo metalurški ustroj zasedbe premore že sam po sebi – brez predhodnega ogrevalnega kroga. Igor in Roman padeta v svoj trans, Uroš pa trde podtone krasno podkrepi s svojo odrsko prezenco.
Vehamenca in odmaknjena odrska drža je tokrat bolj na mestu kot vsesplošna želja po ugajanju glasbenim željam množice, prav kvalitetno sledenje lastni rdeči niti misli in koncepta pa daje vsakemu koncertu zasedbe razpoznaven in sebi lasten pridih nezgrešljive patine. Noctiferia so dobro naoljeni koncertni stroj, ki svoj rutinski kirurški poseg v Ortu opravi suvereno, kljub temu pa manjka malce prostora, v katerem bi lahko dogajanje premaknili v višjo prestavo. Kljub potenci in simfonični vznesenosti Delluders & Followers ne zazveni čisto povsem tako, kot na plošči, sicer udarna black metalska simfonika pa postane klaustrofobična in ne epska, kot smo jo lahko izkusili na odru Kina Šiška. Ortov oder je pretesen za popolni ples vseh strasti, zato vsaj sam začutim ne popolnoma sproščen pretok energij med akterji na odru in množico, ki deloma statično statira peklenskemu klimaksu Ortofesta, deloma pa to izkoristi za občasne izbruhe nepovezanega mosh pita parih posameznikov. Med množico se pojavi par zamaskiranih predstavnikov gibanja uporniških Anonymous, ki pododrsko atmosfero poživijo, ruralno – urbani konglomerat »poznavalcev« pa ne zadiha na polna pljuča. Pričakovan masivni mosh pit je postal bolj postajanje na mestu, posamezni izbruhi koncertnega sproščanja strasti pa so bili redki in bizarno izolirani v prvih treh vrstah. Obračun s sistemskimi vzvodi je sicer popolnoma v sozvočju s časi, v katerih živimo, popolnega poziva pa množica ne dojame tako, kot je bilo mišljeno, medli odzivi pa so postali kar nekako moteča popotnica sicer izjemno kakovostnega nastopa ter popolne predstavitve novejšega materiala skupine. Interakcije in skandiranja ter aplavzov je bilo manj kot bi človek pričakoval, Noctiferia pa peljejo svoj diktat in prebiranje novodobne knjige urokov kljub temu nemoteno dalje.
Death Culture je visoko dvignjeni sredinec sedanjim časom, nihilizem black metala pa je tokrat prekrojen in všit v teksture bolj industrializiranih zvokov, zaradi katerih Noctiferia na trenutke zazvenijo kot Coal Chamber ali DevilDriver na Rob Zombie tinkturi, seveda pa se v celoti čuti precej vpliva razvpitega Petra Tägtgrena. Zvok je vseeno dober, skladbe pa kljub ne najbolj popolnem odpiranju vseh ventilov odlikuje predvsem izvrstna in brezhibna izvedba. Gianni obudi tudi spomin na preteklost. Prav pred dvanajstimi leti se je na odru Orta zgodil koncertni krst mladega pevca v tej zasedbi, tako ima po dolgih letih Ortofestov nastop Noctiferie v klubu še sentimentalno noto. Pod mostovi Plečnikovega Tromostovja je preteklo od tedaj ogromno Ljubljanice, skupina pa je postala bistveno bolj povezana in kompaktna, kar dokazujejo iz skladbe v skladbo. Sledi Monarch in brutalno udarni Slavedriver, nato pa seksi elektronski intro ter podkožni hipnotični radijski glas, ki sugerira, da »Absolute power corrupts absolutely« ter demonično sladki Demoncracy. Vsi smo sužnji denarnih krogotokov ter demonov kapitalističnega »obljubljenega sveta«, že itak izpetega boga, v katerega razen pobožnjakarjev ne verjame prav veliko inteligentnih in čutečih ljudi, pa smo zamenjali za profane ideale, Noctiferia pa izrekajo svojo provokacijo v obliki umetniške forme. »Money is your God« prepeva Gianni. Podkrepitev v soničnem spektru distorzirane črnine ne manjka.
Nato pa nastopi končno tudi trenutek, ki smo ga nekateri prav željno pričakovali. Igor vzame v roke osemstrunsko kitarsko zver, ostali del zasedbe pa se samozavestno pripravi na krstno uprizoritev skladbe Rudra (sklepam, da gre za delovni naslov, saj imena skladbe glavni orator večera ne pove …), prvim prikazanim komadom s plošče, ki naj bi polno zagrmela konec letošnjega leta. Ritmika je fantastična, Noctiferia pa so tokrat še bolj predani matematičnim ekstremom. Meshuggah polzijo v misli povsem samodejno, izjemni bridge pa se vžiga v male možgane kot megatonski udar jedrske bombe ali tisoč megavatni udar strele. Osem strun je dobro izkoriščenih, saj Igorjeva kitara doda že tako masivnemu zvoku še par gramov dodatne teže ter globine več. Obet nove plošče je, dragi moji, izjemen, Noctiferia pa so vnovič obrnili stran v svoji knjigi urokov v smeri še večje dominacije in utrditve že tako glamuroznega statusa težkokategornih titanov Slovenije! Konkurentov imajo na tem polju sicer kar nekaj, a so le redki dorasli kosanju z možmi, ki vedo kakšna je njihova misija in stopajo po tej poti brez trohice dvoma v svoj uspeh. To je pot zmagovalcev, bi si drznil dodati. Žal tokrat postrežejo le z eno novostjo, nato pa sledi vnovič malce starejšega materiala in malce promocije tega, kar so nazadnje posneli in še lahko privoščite sebi za posedovanje na svojih policah (seveda če ne prisegate zgolj in samo na brezosebno srkanje glasbenega nektarja direktno s spleta …).
Terror in Rust ne storita krivice sonični bombastiki zadnje plošče. Po Death Culture uverturi in presežkih leta 2010 pa nastopi še trenutek za poseganje globlje v zakladnico preteklosti. Selektivnost je pri tem očitno pomembna stvar, svoj estetski čut za usklajenost forme in vsebine pa fantje razkrijejo tako, da v večerno dogajanje vnesejo ravno pravšnje odmerke Slovenske morbide. Bolj surova različica skladbe Turn Away je pospremljena še z rutinsko oddrgnjenimi himničnimi pasusi skladbe So Devoid, ki pa me kljub vsemu ne prepriča popolnoma, zato pa precej bolje zazveni skladba, zaradi katere sem si po prvem ogledu videospota Noctiferio tako raje vžgal v podzavest. Temačni industrial skladbe Mara tudi v živo pretrese sleherno vlakno moje biti, valovi himnične, upočasnjene ritmične pa na Soulfly način drobijo in terjajo svoj krvavi davek, sam pa si pred oči vnovič prikličem egipčanski panteon bogov, Tothovo podobo ter parafraze prvotnega teksta, kot ga je po diktatu samega Totha v stanju zamaknjenosti spisal Aleister Crowley. Da niso pristaši nikakršnega sistema indoktrinacije in verskega poneumljanja s svojim finalnim krikom odrešitve in končne osvoboditve izpove še izjemni Holymen, ki paše na Maro kot ata na mamo, nato pa sem si v iskanju prepotrebnega odmerka kisika še pred iztekom prvega podaljška odločil utreti pot na četrtkov večerni hlad. Iz dvorane so nato začele kapljati še ostale duše, ki so nato odtavale neznano kam.
Po koncertu sem sicer iz ust nekaterih posameznikov, tudi varuhov kvalitativno neenakovredne konkurence, ki je svoj smisel glasbenega obstoja izgubila že pred časom, slišal, da Noctiferia niso bili čisto pravi in da je z odra bojda velo več popa kot črnine, s čimer se ne bi mogel strinjati. Nikakor ne, razen če se ni v vmesnem času onkraj moje vednosti zgodila vnovična premena splošnega okusa množic in se po radijskih postajah vnovič ne vrtijo bolj avantgardni zvoki prekleto dovršenega in krasno artikuliranega hrupa? Verjamem sicer, da so Noctiferia po koncertu premogli še malce rezerve in da bi lahko iz svojih pljuč in nedrji iztisnili več soka in črnih semen, a bo za to še prekleto veliko priložnosti. Deležni smo bili enega boljših nastopov letošnjega Ortofesta in deležni smo bili nastopa, ki je v popolnem sozvočju s časom, v katerem živimo. Smo sence v kulturi smrti. Smo tavajoče prikazni, ki potrebujejo dramitev in močne glasbene klofute ter klice k vstaji. Noctiferia to premorejo in Noctiferia so to peli že davno pred sedanjim časom. Spomnim se samo na krasno izvedbo skladbe Fond Of Lies, zaradi katere sem ta večer sicer pogrešal tudi kaj starejšega materiala s plošče Per Aspera ali pa nenadejanih briljantov s krstnega Baptism At Savica Fall. Daljnejšo preteklost je očitno odplaknil tok časa. Evolucija, kaj čmo? Kljub temu, da so zobje skupine Noctiferia bolj beli in bolj spolirani pa znajo vseeno prekleto sladko ugrizniti vse do same sredice srca ter z nizkofrekvenčnimi tresljaji ter frekvencami obuditi prave emocije. So umetniki in so poznavalci pravih prijemov, zaradi katerih verjamem, da bo njihov urok nad množicami trajen, vsaka naslednja plošča pa korak naprej po evolucijski lestvici glasbene kvalitete. In kaj več bi si človek ob vsem skupaj lahko še sploh drznil želeti ali blasfemično zahtevati? Dejstvo pa je tudi, da ima vsaka noč svojo moč, posle jebanja pa nema kajanja, dragi moji, a ljubljanskemu ešalonu odličnih glasbenikov kljub rahli rezervi ni možno očitati, da niso ponudili odličnih razlogov za razelektritev. Če pač niste doživeli popolne razelektritve, ste pač prisostvovali napačnemu koncertu, res pa je tudi, da imajo vsaka ušesa svojega malarja. O okusih tokrat ne bi izgubljal besed, prinašalcem čara noči, mogočni Noctiferiji pa bi srčno in iskreno rad rekel le hvala za ves trud in vse dobro, kar so doslej že ponudili in velik hvala že vnaprej za krasne glasbene daritve, ki jih bomo v letošnjem letu, upam, še deležni!
Setlista
- Catarsis
- Delluders & Followers
- Monarch
- Slavedriver
- Demoncracy
- Rudra *
- Terror
- Rust
- Turn Away
- So Devoid
- Mara
- Holyman
Galerija slik
