Panda: Stoletni ples

0 9

Samozaložba
Datum izida: 2016
Produkcija: Igor Potočnik
Dolžina albuma: 48.38 min
Zvrst: Art Pop / Rock
Ocena: 9.0/10


»Stoletni ples« je album, ki je nastajal dolgo časa, Panda pa so med njegovim nastajanjem zamenjali kar tri pevke. Pa vendar: časovni interval je sicer dolg, a vseeno opravičuje kvaliteto, ki stoji za končnim izdelkom. Glede na znani in že kar pregovorni perfekcionizem legendarnega Andreja Pompeta in njegove tovarišije to niti ne preseneča več. »Stoletni ples« je nov izvrsten izdelek te, v marsičem že kar legendarne, slovenske art pop rock zasedbe.

»Stoletni ples« ima nekaj izjemno močnih kompozicij, ki, kot je to tudi v zrelih letih že v navadi skupine, iščejo naklonjenost predvajanju na radijskih valovih. Takšnih seveda, ki dajejo prednost sredinsko usmerjeni glasbi. Bend, ki je v zadnjih letih »napredoval« v sekstet (s stalnim tolkalistom Vanjo Vogrinčičem), tudi na novem albumu niti za ped ne odstopa od preverjene recepture muzikalično nalezljivih kompozicij, ki dosegajo atmosferični krešendo v zapeljivo nalezljivih refrenskih napevih, ki vžigajo v poslušanju na prvo žogo. Novi album pooseblja vse, za čemer stoji ime skupine od začetkov iz sredine osemdesetih do danes, seveda z zrelostnim evolucijsko – artističnim premikom v nove čase. A esenca je tu in se enovito glasi: »Panda!« Že udarna otvoritvena in ena najmočnejših točk albuma Ljubimec brez imena je za poljubnega poslušalca prvovrstni dražilec, ki učinkovito vzbuja zanimanje tudi nad preostankom glasbene substance tega albuma. Nasploh je prvi del albuma izredno močan, ko si sledijo kompozicije (Ljubimec brez imena, Noro (z verjetno najbolj posrečenim refrenom celotne plošče), Stoletni ples, Kakšno sonce, kakšen dan) skrbno dodelanega aranžiranja, se pravi brez kakovostnih kolebanj in dobesedno jemljejo pozornost druga drugi.

Novi album daje vtis intenzivnejšega spogledovanja z latino ritmi kot predhodniki. Zagotovo je v tem oziru pomemben gradnik, ki daje tak občutek, učinek oziroma doprinos tolkalista Vanje Vogrinčiča, ki v pretanjeno zaznavni kombinaciji ubranega dialoga z bobnarjem Damjanom Mulejem, krepi ritmično podvozje točk, oziroma  dodatno zapolnjuje prostor razpoložljive zvočne krajine skladb. Organsko zveneč in poln topline pa ostaja mehko prožni in v vnosu melosa aktivni dinamični bas vselej zanesljivega Vlada Pirca, medtem ko izkazuje Samo Pirc neverjetno večplastno “izklesanost”, saj je kot kitarist na albumu izpostavljen vsaj toliko kot Andrej Pomple na klaviaturah in se mora znati nenehno prilagajati občutenim aranžerskim razkorakom v skaldbah. Kitara spretno polni pasaže s filigransko mehkobo skrbno odmerjenih not, ki jih je raje manj kot več, vzdržuje kompaktnost aranžmajev ter krepi samo razpoloženjsko stanje skladb. Tu je seveda glavni grešnik komponiranja maestro Pompe, ki ohranja vso duhovitost in razigranost aranžmajev z barvito rabo klaviatur in si v izvedbi vseskozi odstira kanček prostega prostora za raziskovalno igrivost.

Izmed treh pevk, ki razkazujejo svojo vokalno ekspresijo skozi enajst skladb albuma, pravzaprav ni zaznati posebnih odklonov ne v osnovni barvi vokala ne v pristopanju do vokalne izraznosti. Pravzaprav to razloči šele malo bolj čuječno in izostreno uho. Zanimivo je, da se skupina ni odločila posneti znova tudi tistih točk, ki so bile že posnete še pred priključitvijo Nine Bauman. Preprosto so bili Pandovci z rezultati očitno povsem zadovoljni. S tem način izžareva album »Stoletni ples« mnogo bolj avtentično tisto zgodbo o skupini Panda, ki se je odvijala v zadnjih petih letih oziroma od dne, ko je pričel ta album nastajati pa vse do njegovega izida. Navkljub opazki, da površno uho niti ne razbere takoj, da so na albumu pravzaprav tri različne pevke, si jemlje na albumu blago pobudo in primat izvedba Nine Bauman, ne zgolj zavoljo dejstva, da je njen glas zastopan na šestih od enajstih skladb, pač pa prepriča s posebno vokalno mehkobo, ki intenzivno učinkuje zlasti v momentih soulovske improvizacije. Ciljam zlasti na mirno točko albuma Grem svojo pot, tako da je lahko skupina za prihodnje obdobje delovanja z njo v vsem pomirjena in izpolnjena. Nina je namreč pevka iz pravega testa.

Bend je na rep albuma pritaknil tudi skladbo Kje je ta mož II. Gre torej za starejšo skladbo, ki je prvič dobila svoje mesto na albumu »Urbanavantura« (2001). Njena soavtorica je bivša pevka skupine Suzana Jeklic, ki poje v izvirniku skladbe. To je izjemno močna točka, ki v novi in osveženi režiji pod Ninino vokalno taktirko izvrstno sklene album »Stoletni ples«.

Sicer pa so Panda ekipa, ki tudi na novem albumu v svojem art – pop pasijonu ponovno mojstrsko združuje plejado glasbenih žanrov v talilni lonec svojevrstne sebi lastne glasbene kulture. Tu so elementi svetovne glasbe, vselej jasno zaznavne in jedre podlage jazzovskih začimb v aranžmajih, momenti soula, bluesa in pa seveda pasaže, kjer v frazah izdatneje zakoplje kitara in posledično sam album tudi odločneje rockovsko završi. Glasba je prelita z melanholičnim korpnenjem, kot ga razvija svojevrstna glasbena narava slovenskega geografskega porekla.

Skupina znova deluje kot »mini-orkester«, gradniki glasbeno – zvočne krajine so enakovredno razporejeni. V medsebojnem dialogu se instrumenti, ki v središču dogajanja obdajajo vokale ne podrejajo drug drugemu, pač pa vseskozi sobivajo strpno in spravljivo. Izvrstno shajajo drug z drugim in se v pretanjeno izdelanem aranžiranju odlično dopolnjujejo.

»Stoletni ples« je imeniten album zrele skupine, ki je sicer nastajal dlje časa, zato pa se lahko pohvali z izjemno dovršenostjo in izbrušenostjo.  To zgolj dokazuje, da se člani izvrstno zaznavajo in v aranžiranju medsebojno razumejo. K temu so pripomogli izkušnje in znanje, dolgoletna tovarišija in kreativna kemija. V skladbah na albumu čutiš pravo moč in do tega dne že »ponarodeli« ter samonikli izpovedni karakter skupine. 

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Ljubimec brez imena (4:10)
2. Noro (4:11)
3. Stoletni ples (4:23)
4. Kakšno sonce, kakšen dan (3:33)
5. Premakni se k meni (4:14)
6. Sanje (3:21)
7. Morda (3:19)
8. Češnjev cvet (3:39)
9. Grem svojo pot (5:28)
10. Moj ljubi mir (4:08)
11. Hočem tja (3:27)
12. Kje je ta mož (4:56)

Zasedba:
Nina Bauman – glavni vokal (2, 3, 6, 9, 10, 12)
Saša Danilov – glavni vokal (1, 4, 7)
Sara Petrovčič – glavni vokal (5, 8, 11)
Andrej Pompe – klaviature, vokal
Vlado Pirc – bas, vokal
Samo Pirc – kitara
Damjan Mulej – bobni
Vanja Vogrinčič – tolkala 

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Klemen Kotar – saksofon (10)
Vid Žgajner – pozavna (10)
Miha Smrekar – trobenta (10)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki