Paradox: Pangea

0 47

Založba: AFM Records
Datum izida: 3. 6. 2016
Produkcija: Charly Steinhauer
Dolžina albuma: 59.45 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 8.5/10


Mnogi so mislili, da je za Charlyjem Steinhauerjem in z njim kultnimi nemškimi predstavniki tevtonskega thrash metala Paradox, ostal le prelep spomin. Ko so Paradox ob koncu leta 2012 izdali album »Tales of the Weird«, ki je zgolj potrdil izreden navdih in ekspresivno nabrušenost, katero so Paradox nenehno krepili in dvigovali po seriji izdaj od »Electrify« (2008) dalje, so namreč resne zdravstvene težave Steinhauerja oddaljile od studia in koncertnih odrov.  Očitno je bilo, da je zgodba s Paradox za venomer zaključena.

K sreči je bil Charly nasprotnega mnenja. Idej se možakarju je v času »navideznega mirovanja« zasedbe, nabralo znova za ducat in mož se je po uspešnem okrevanju odločil, da bo posnel še en Paradox album.  V tem času je ostal tudi brez sodelavcev s katerimi je sooblikoval podobo prejšnjih albumov. Zlasti je to letelo na ime neverjetnega Christiana Muenznerja, ki bi si ga želel v skupini prav vsakdo in zato je sprva vsa reč delovala, kot misija nemogoče. Kako namreč restavrirati ves specifični značaj zvoka in sloga skupine? No Steinhauer je naše tudi za to vse prave odgovore in prav zato enkrat več dokaza,l da je prav on osebno skupina Paradox. Novo Paradox postavo je predrugačil tako, da je vanjo vpoklical še dva Grka in? Slovenca. Da, pravilno berete. Za bas kitaro je poprijel Tilen Hudrap (Vicious Rumors), medtem ko zapolnjujeta preostanek zasedbe po novem Grka Gus Drax (kitara) in Kostas Milonas (bobni).

Ko smo pri tevtonskem metalu nemškega porekla, ločimo v njem (pogojno rečeno) dve osnovni struji. Tista, ki je obče prepoznana in znatno bolj razvpita na svetovnem metal zemljevidu na čelu s Sodom, Kreator in Destruction, druga pa je tista, ki je ostala vse do danes nekako krivično spregledana in tako vse do tega dne v očeh kritične javnosti, ni prejela prave veljave. Sem spadajo ob skupinah Vendetta, Deathrow, Protector, Assassin (sem lahko prištejemo tudi Mekong Delta), tudi »naši« Paradox. To je struja, ki je vnašala kanček več melodičnosti v svoje komponiranje, pa tudi več razgibanosti oziroma kompleksnosti. Zato je navdahnjenost nad Bay Area strujo opazna prej. Z vokali torej, ki niso nujno »vreščavo hreščavi« oziroma brutalizirani, pač pa zadržujejo vnos muzikaličnosti z rabo čiste vokalne barve. No eden takšnih vokalov je tudi Charlyjev. Še vedno je v višini izjemno prodoren in močan, silovit, ekspresiven. Nosi noto pogubnosti in okultnega mračnjaštva.

Album »Pangea« je nov izvrsten dosežek, ki opravičuje v vsem thrash metalsko zapuščino za katero stoji ime Paradox. Težko je reči, da gre za mojstrovino, saj se Steinhauer drži preverjene formule, ki hipoma učinkuje in od nje ne odstopa niti za ped. Torej se novi album učinkovito in v vsem kredibilno priključuje glasbeni podobi prejšnjih treh.  Nemara zmoti kanček le dolžina skladb, ki so sicer po večini veličastno okrašene z graduiranim stopnjevanjem vzdušja na vhodnih delih, kot tudi na dramatičnih izhodih, saj je mera med točkami precej podobna in bi skupina povedala prav vse kar je imela za povedati v recimo dobrih 40. minutah igre. Ostajajo pa Paradox ob vsem okultnem mračnjaštvu, tudi izjemno zlobnikavi. To zlobnikavost so ob obči produkcijski nasršenosti vselej neprikrito razkazovali in denimo vodilni riff skladbe Manhunt se s tem bolje ne bi mogel poistovetiti.    

Igra ekipe je izvrstna. Ob zadrževanju vokalnih vrlin Steinhauerja, je slednji našel v Gusu Draxu izredno oporo komponiranja izvrstnih prehodnih kitarskih okraskov, ki ležijo nad pasažami, vključno s tercami, prav tako pa se kitarista izvrstno zaznavata v napletanju solističnih duelov. Ritem linija je nepopustljiva. Bobni polni neverjetno eksplozivne kinetike in variabilnosti, rifi pa so mojstrsko podkrepljeni na pravih mestih z torpediranjem dvojne bas boben stopalke. V vse to je vpet tudi kovinsko stružeči zvok basovskih linij našega Tilena Hudrapa, ki opravi svoje delo z veliko odliko in se v naloge vključuje povsem avtonomno, to je neodvisno, brez slehernih sugestij šefa Steinhauerja.

Vse od glave do pete na tem albumu deluje unikatno »Paradoxalno«. Dinamika je izvrstna, saj je plod všečne idejne razgibanosti izdelka, posledično sledi temu tudi visoka “pretočnost” albuma. Prav naslovna skladba albuma, ki je hkrati tudi ena najdaljših, velja za osrednjo točko izdelka, če ne kar nosilno v smislu same slogovno zvočne reprezentativnosti skupine.  Kakovostno in idejno torej Paradox z novim albumom niti kanček ne popuščajo, ko primerjamo novi material z deli skupine od leta 2000 dalje. To je po »mrtvih devetdesetih«, namreč leto novega zagona skupine.

Z albumom »Pangea« Paradox sicer ne presenečajo več, je pa v neizmerno zadovoljstvo spoznanje, da se Steinhauer v glasbenem vizionarstvu še naprej drži preverjenega artizma sebi lastnih specifik metalske obrti, jih raziskuje, neguje, poglablja, medtem, ko spretno zadržuje visoko glasbeno kakovost za katero stoji ime Paradox. »Pangea« tako ni v tem oziru prav nobena izjema, pač pa nov izvrsten studijski album, izdan s strani legendarne skupine, do katere je, ob vsem Charlyjevem kljubovanju, vredno gojiti posebno spoštljiv odnos. 

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
01. Apophis
02. Raptor
03. The Raging Planet
04. Ballot Or Bullet
05. Manhunt
06. Cheat & Pretend
07. Pangea
08. Vale Of Tears
09. Alien Godz
10. El Muerte

Zasedba:
Charly Steinhauer – vokal, kitara
Tilen Hudrap – bas kitara
Gus Drax – kitara
Kostas Milonas – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki