Avtor: Rok Klemše
Datum intervjuja: 27.07.2007
Pred postonjskim koncertom Paul Di’Anna sem lahko v prijetnem okolju Jazzy kluba v Postojni opravil intervju z Di’Annom. Pred njim sem bil kar precej nervozen, saj Paul nima ravno najlepšega slovesa, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko se je Paul izkazal za neverjetno sproščenega, zabavnega in dostopnega sogovornika. Pred seboj je imel vedno obvezno jack colo in škatlico cigaret in 25 minut mi je minilo kot bi trenil.
RockLine: Živjo Paul! Dobrodošel spet v Sloveniji! Tokrat že tretjič ne?
Paul: Najlepša hvala! Tretjič ja.
RockLine: Včeraj ste igrali na Bledu. Kako je bilo?
Paul: Uf… zelo majhen koncert pa še neverjetno vroče je bilo. Bil sem zelo zaspan zato še bolj občudujem Lady’s First, ki so dva dni gradili še oder. Oder je bil zelo majhen, nismo imel ravno veliko prostora pa še neverjetno utrujen sem bil. Pokonci sem bil 24 ur, vstati sem moral ob treh zjutraj, spat pa sem šel spet ob treh zjutraj. Tako da sem še vedno utrujen, zato tudi moj glas ni bil tako dober. Itak pa nisem ne vem kako dober pevec, jebi ga (smeh).
RockLine: Kako pa sicer poteka turneja?
Paul: Pravzaprav ni ravno turneja, gre za nekakšne počitnice, saj igramo le ob vikendih. Prejšnji teden smo igrali na Švedskem pa nato na dopust, ta vikend smo v Sloveniji, spet dopust, pa nazaj v Slovenijo, nato pa še Španija, zatem pa se vračam nazaj v Brazilijo. Doma v Braziliji nisem bil že celo leto, toliko časa že nisem videl otrok.
RockLine: Trenutno živiš v Angliji kajne?
Paul: Ja imam dva domova, v Angliji in v Sao Paulu v Braziliji. Komaj čakam, da se vrnem v Brazilijo.
RockLine: Torej je Brazilija tvoj pravi dom? Živel si tudi v Združenih državah.
Paul: Ja, odrasel sem v New Yorku, nato pa sem 10 let živel v Los Angelesu. Vendar pa se v ZDA nisem vrnil že 13 let, pravzaprav imam prepovedan vstop v državo. Državni sovražnik številka ena (smeh).
RockLine: V ZDA si bil v zaporu kajne?
Paul: Ja ja… Trenutno delam z vladami nekaterih držav Južne Amerike. Moj življenjski cilj je spraviti Američane iz Južne Amerike. Ogromno delam z Hugom Chavezom, pa z ljudmi v Braziliji, pogosto se pogovarjam tudi s Fidelom Castrom, ki je žal trenutno zelo bolan. Zelo me skrbi zanj.
RockLine: Ja mene tudi, Kuba predstavlja še zadnje zavetišče socializma…
Paul: Ja, res je (smeh). Fidel je eden izmed mojih herojev.
RockLine: Kako bi opisal zlata leta Novega vala britanskega heavy metala (NWOBHM)? Nenazadnje si bil pomemben del tega “gibanja”.
Paul: Hm… Sam prihajam iz punk vod stari. Nisem ravno fan heavy metala, čeprav ga igram, ga igram s punk odnosom. Ko se je vse to dogajalo sem bil globoko v punku, Sex Pistols, Ramones, tako da se nisem niti dobro zavedal kaj se dogaja okrog mene. Zame je bilo povsem normalno. Vendar pa mislim, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo. Čudno je veš, dogajajo se nekakšni cikli. Saj veš, 50-eta, pa 60-eta z Beatli in Rolling Stones. Si opazil, da je večina najboljših Angležov? Nato so prišli Queen, Led Zeppelin pa Pink Floyd, nato pa se je pojavil punk. Istočasno s punkom pa se je pojavil NWOBHM, tako da sta se prepletala, kar me je pravzaprav zelo veselilo. Kot pravim, nisem se prav dobro zavedal kaj se dogaja z metalom, čeprav sem ga igral. Nikoli nisem hodil na metal koncerte, vedno sem šel poslušat le punk.
RockLine: Ne vem, če veš, prejšnji teden so na Metalcampu igrali The Exploited…
Paul: Absolutno fantastično! Wattie je legenda, car! Ampak ko govori ne razumeš niti besede (smeh). Exploited so jebeno dobri! Nisem jih videl že leta, sem pa velik fan. Z njimi sem odrastel, pa z UK Subs, GBH. Od novejših bandov so mi všeč Casualties… Mislim, da imam vsega 3 metal plošče (smeh).
RockLine: Kako, danes, skoraj 30 let po tem gledaš na prva leta Iron Maiden s teboj na čelu?
Paul: Ne razmišljam o tem (smeh). Obstajajo skupine, ki to počnejo še več časa. Pravzaprav res ne razmišljam o tem. Dokler je še zabavno igrati, kljub moji poškodovani nogi, odigram 250, 300 koncertov na leto. V tem še uživam, ko ne bo več bom prenehal. Skozi glasbo sem lahko dosegel ogromno drugih stvari, kot na primer moje delo z UNICEFom v Južni Ameriki. To je zares pomembno. O tem razmišljam. Ko splezam na oder ne gre za neko avtomatsko stvar, v tem še vedno prekleto uživam prav vsak večer. Če bi o tem preveč razmišljal bi verjetno že nehal. Najboljši del moje službe je, da lahko potujem po svetu, spoznavam mlade in vidim tudi drugo stran, neizobražene, lačne, in lahko glede tega tudi kaj storim. Zares najboljše pa je spoznavati fane, vse kar imam, imam zaradi njih. Najboljši so!
RockLine: Ravno včeraj sem si spet ogledal Early Days DVD…
Paul: O joj (smeh). Iiin? (smeh)
RockLine: Hotel sem reči, da je na njem zares zanimiv intervju s teboj. Mislim pa, da se nisi srečal z nekdanjimi sočlani ne?
Paul: Ne spomnim se ga (smeh). S Clivom sva bila skupaj. Clive si je ravno nekaj dni pred snemanjem zlomil nogo, zaradi multiple skleroze je od takrat naprej na vozičku. Takrat je hotel vzeti daljinec s televizije in se je spotaknil. Idiot (smeh). Najprej sem posnel jaz, nato on, tudi odšla sva skupaj. Clive je pravzaprav edini s katerim se še videvam, pomagal sem tudi s Clive Aid. Dvakrat smo že igrali zanj, na zadnjega v London je prišel tudi Bruce Dickinson in igral le svoje solo stvari. Neumno, fani niso hoteli slišati tega. Jaz sem odigral en komad, Running Free, fani so bili veseli, Clive je bil vesel. Nato pa je na oder stopil Bruce, Clive pa je odšel.
Rockline: Še zadnje Iron Maiden vprašanje. Ko je Dickinson iz skupine odšel leta 1993 je bilo nekaj govoric o tem, da se boš vrnil k Iron Maiden. Bi se kdaj vrnil?
Paul: Ha ha ha… Nikoli, nikoli, ne morejo si me privoščiti. Rekel sem, da bi šel z njimi turnejo, prispeval bi tudi za en album, če bi mi plačali kakšnih 5 milijonov dolarjev, ki bi jih lahko dal UNICEFu. Ja, za to bi se vrnil. Bil sem del tega, igram tudi ogromno Maiden komadov, igram pa tudi svoje komade.
RockLine: Pravkar si izdal album priredb…
Paul: A? Sem res?
Rockline: Ja, mislim, da je naslov Iron Maiden Nights & Evil Nights.
Paul: Tega se pa ne spomnim… Kdaj je to izšlo?
RockLine: Letos. Na plošči so priredbe Iron Maiden, UFO, Nazareth,…
Paul: Aaaaa, točno!!! Mislil sem, da gre za kakšne Maiden priredbe. Šlo je le za zabavo.
RockLine: Kako pa si izbral komade za priredbe?
Paul: No ja, v bistvu sem imel nekaj pomoči. UFO seveda poznam, skupaj smo igrali. Ni šlo za denar, šlo je za zabavo. Nekaj prijateljev me je spodbudilo k temu in zapel sem kar so hoteli. Pojem lahko karkoli (smeh).
RockLine: Tvoja zadnja studijska plošča pa je The Living Dead (2006), ki je ponovna izdaja plošče Nomad (2000).
Paul: Ja, za kar mi je kar malo žal. Pripravljenih imam že osem novih komadov pa mi jih nikakor ne uspe posneti. Turneja, turneja, turneja… Paulo, moj kitarist je imel nekaj problemov z ženo. Prišla sta v Anglijo, nato sta odšla nazaj v Brazilijo, trenutno pa nimam pojma kaj se dogaja z njima. Nova plošča bo izšla v roku enega leta, leta in pol. Našel pa sem novega, neverjetnega partnerja v pisanju komadov. Je moj kolega iz Kanade, ki igra v bandu Mad Spiral. Že leta sem njihov velik fan. V Kanado se odpravljam decembra, takrat se bova najverjetneje zaprla v studio.
RockLine: Boste nocoj igrali kaj z The Living Dead?
Paul: Mogoče naslovno, The Living Dead. Vedno več mojih komadov igramo, je pa zelo težko, saj ni dosti časa, da bi z mojimi bandi po svetu vadili nove komade. Pravkar smo v setlisto vtaknili A Song For You, prvič smo jo igrali včeraj.
RockLine: Omenil si, da imaš bande po celem svetu. Je zate tako lažje?
Paul: Ja, seveda. Zato pa igram 200 do 300 koncertov na leto. Ja, super je ker rad igram in tako lahko igram praktično non-stop. Če bi nehal s koncerti bi moral izdati novo ploščo (smeh). Počasi pa postajam utrujen, potrebujem počitek. Svojemu managerju sem rekel, da bi rad počival eno leto, in tako bo iz mene lahko izvlekel še kakšnih pet let. Če ne pa bom nehal v letu ali dveh.
RockLine: V več intervjujih v preteklosti si že dejal, da boš zaključil kariero pa se to še ni zgodilo.
Paul: Ja, razmišljal sem o tem. Ampak bog, preprosto rad igram! Sem pa utrujen in rad bi šel domov v Brazilijo, k otrokom. Svojih dveh hčerkic nisem videl že eno leto. Pokličem ju vsak dan, a res je žalostno. Ko sem na turneji v Braziliji ju vedno vzamem s seboj.
RockLine: Življenje se ti je torej precej spremenilo odkar imaš otroke?
Paul: Ja imam jih šest in spravljajo me ob pamet (smeh).
RockLine: Pred nekaj leti si izdal avtobiografijo, The Beast. Je bil to zate nekakšen ventil, živel si noro življenje?
Paul: Ja ja, seveda, z njo sem zaključil neko poglavje. Ljudje so mi desetletje težili, naj nekaj napišem. Spraševal sem se zakaj, je sploh kaj branja vredno, čisto pošteno. Končno so me prepričali, pristal pa sem le pod pogojem, da gre ves denar za razna dobrodelna društva proti raku. Pol stvari iz tistih časov se spoh ne spomnim, tako da mi je pomagal “ghost writer”. Pomagalo mi je dosti prijateljev, saj se pol jebenih stvari nisem spomnil, zaradi kokaina, alkohola. Danes je vse drugače. Ne pravim, da nisem več “bad-boy”, a sem mnogo bolj zmeren. Otroci me niso nikoli videli z drogami, v hiši nimam nič alkohola. Seksam še vedno rad (smeh). Čeprav trenutno nisem poročen.
RockLine: Bil pa si šestkrat?
Paul: Petkrat. Pet žen ja. No ja, z eno ženo sva se poročila dvakrat. Smešno je pravzaprav, obnovila sva poročno zaobljubo, nato pa sva se po enem letu razšla (smeh). Je mati mojih otrok v Braziliji. Sedaj pa imam prelepo punco v Bogoti, v Kolumbiji. Neverjetna je, pop zvezda je. Ne bom ti povedal njenega imena (smeh).
RockLine: Shakira? (smeh)
Paul: (smeh)
RockLine: Kako gledaš na glasbeno sceno v Braziliji? Lansko leto si z Maxom Cavalero v Srbiji odpel celo Running Free, če se ne motim.
Paul: Ja, še s Killers. Sicer pa smo dobri prijatelji in se veliko družimo. Tudi z Derrickom sva velika kolega. Komaj čakam, da se čez nekaj tednov spet vidimo. Z Andreasom se pripravljava za nek skupen projekt. Naj zaenkrat še ostane skrivnost. Ja, sicer pa je glasbena scena v Brazilijo faking nora. Res najdeš praktično vsako zvrst glasbe – od rocka, punka, hardcora, thrasha… Glasbeniki in fani so neverjetni. Če hočem uporabiti najboljše glasbenike na svetu, grem domov v Brazilijo. Njihov entuziazem in ljubezen do življenja sta edinstvena. Ko grem domov je zame kot bi se znova rodil. Ogromno je revnih ljudi, pa bogatih tudi, srednji razred je prav tako številen, a vsi se družijo med seboj. Vlada zares svoboden duh. V Braziliji je nešteto fantastičnih bandov, ki igrajo vse od sambe, bossa nove, jazza.
RockLine: Prav rad verjamem! Isto mi je povedal Kiko iz Angre v intervjuju pred nekaj meseci.
Paul: Absolutno! Bobnar in basist mojega brazilskega banda trenutno igrata pri Angri. Sam ne maram Angre. Preveč mehko zame. Aquiles je brez dvoma eden najboljših bobnarjev na svetu. Neverjeten je! Kaj lahko tip dela z nogami in rokami! Felipe pa je odličen basist. Rad ju imam in ju globoko spoštujem.
RockLine: Kakšno glasbo pa poslušaš trenutno?
Paul: Punk, hardcore, thrash. Večinoma punk. Imam kakih 5, 6 tisoč punk albumov. Ramonese poslušam vsak dan, Sepulturo, Pantero… Poslušam ogromno avtohtone brazilske glasbe, ki jo je na nekaj ploščah uporabila tudi Sepultura.
RockLine: Ja, na Roots.
Paul: Ja, saj veš Indijanci in njihovo petje. Faking noro!
RockLine: Zaradi koga si začel peti? Imaš kakšnega idola ali si se sam odločil za petje?
Paul: Pel sem v svoji spalnici. Bil sem popolna kopija pevca iz T-Rex. Všeč mi je David Bowie, Bob Marley. Začel sem kot bobnar, nato basist in nato basist/vokalist. To je to! Ne vem imam usta, nikoli se nisem učil peti, kadim cigarete. Če ne znaš pač ne znaš.
RockLine: Še vedno skejtaš?
Paul: Ne, ne morem več hoditi. Moja noga in hrbet sta čisto zjebana. Še motor sem si moral prirediti. Nazadnje sem na sketju stal pred dvema letoma in si nogo in hrbet še bolj uničil. Šli smo skejtat v “pipe”, tisto mi je še nekako uspelo, povsem pa sem se razsul po skoku čez nekaj stopnic. Vedno sem imel probleme s hrbtom in nogo, a sedaj je še hujše. Komaj hodim.
RockLine: Verjamem, tudi jaz sem si uničil kolena na skejtu.
Paul: Ja, tudi jaz sem si uničil tudi kolena. Boli me prav vsak dan in s tem moram živeti. V kolenu imam vijake, pa strelno rano… No, ja pred nekaj leti sem v Braziliji vseeno skejtal pred neverjetnim skejterjem. Mislim, da je bil svetovni prvak, ne spomnim se njegovega imena. Nosiva iste skejt čevlje, ki me zdaj sponzorirajo.
RockLine: Ok, mislim, da je to vse. Paul, najlepša hvala, držim pesti za čim boljši koncert in upam, da se ti bo uspelo spočiti pred njim.
Paul: Kul, hvala tebi, bilo mi je v veselje. Če potrebuješ še karkoli mi sporoči. O ja, in najprej se grem naspat!
Galerija slik
