Avtor: Rok Klemše
Kraj: Postojna, Slovenija
Datum koncerta: 28.07.2007
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 12€
Gospoda Paula “Softich” Di’Annota ni potrebno posebej predstavljati. Di’Anno je pustil neizbrisen pečat na metal glasbi s tem, da je svoj glasek posodil za kultni plošči še bolj kultnih Iron Maiden, Iron Maiden in Killers. Di’Anno je kmalu zatem letel iz banda zaradi zlorabe drog in alkohola, plošči pa sta za vedno ostali bisera NWOBHM-a. Naslednjih dvajset let Paul ni naredil pravzraprav nič omembe vrednega. Potikal se je po kar nekaj zasedbah, od Praying Mantis, Killers, Battlezone, Gogmagog, nazadnje pa se odločil kar za solo kariero s spremljevalnimi skupinami po celem svetu. To, da Paul že leta živi na staro slavo Maidnov ni potrebno poudarjati ne? Naj sam še tako zanika, njegovi koncerti in albumi, na obojih levji delež predstavljajo prav Maiden klasike, govorijo zase.
Di’Anno se je k nam tokrat vrnil že tretjič. Na prvih nastopih (Metelkova, Rock Otočec) je pustil precej grenak spomin, tako da sem sam tokrat v Postojno odšel z dobro mero distance in skepse. Paul bo to pot pri nas odigral kar štiri koncerte (pravzaprav tri, koncert v Šeščah pri Žalcu napovedan za danes je žal odpadel), pa poglejmo kako se je odrezal v Postojni. Naša ekipa je v Jazzy klub v Postojno prispela že zgodaj popoldne, saj smo lahko opravili intervju z Di’Annom, nato pa ni preostalo nič drugega kot, da si čas do uradnega začetka koncerta ob devetih krajšamo s pivom in koncertnimi prigodami.
No, žal se je po Murphyju spet zapletlo. Italijanska skupina Lost 4 Found, ki bi morala nastopiti kot predskupina je spet izginila kot kafra (tudi na Bledu dan prej niso igrali), tako da je na njihovo mesto stopila meni neznana domača skupina, ki je ob enajstih začela s preigravanjem, žal, precej povprečne glasbe, ki so ji povrh vsega dodali še eno najbolj oguljenih in prežvečenih priredb pri nas, kaj drugega kot Bandierro Rosso. Ena ura njihovega nastopa se je tako vlekla kar počasi, a vendar je napočil trenutek ko smo morali tudi oni oder prepustiti Blejcem Lady’s First. Fantje so si v nekaj letih svojega obstoja nabrali kar nekaj koncertne kilometrine, kar se jim pozna tudi na odru, a tokrat jim očitno le ni šlo vse po načrtih. Verjetno gre temu pripisati le kakšnih 20 ljudi pred odrom. Kljub temu pa so fantje korektno oddrveli skozi nekaj avtorskih komadov, ki so jim dodali še cover Metallicine Creeping Death in Iron Maiden dvojček The Trooper in Fear of the Dark. Korektno odigrani priredbi čeprav so šepale prav tercetne harmonije, bas kitare pa preprosto ne gre igrati s trzalico…
Okrog enih pa je Paulova spremljevalna skupina, italijanski Children of the Damned, le začela žgati fantastični opener Ides of March, ob zvokih katerega je na oder prisopihal vidno dobre volje Mr. Softich himself. Se že praskate po glavi kaj je s tem softičem? Tako so Paula klicali Lady’s First, seveda pa Paulu ni bilo popolnoma nič jasno, dokler ga ni, kdo drug kot naš Jani, razsvetlil, da softič pomeni…khm… “mehkega prijatelja”. Pod odrom se je vendarle negnetlo kakšnih 50 ljudi, Di’Anno in njegovi fantje pa so že neizprosno žgali Wrathchild, pa takoj še neverjetno Prowler in prvo Di’Annovo skladbo večera, Marshall Lokjaw, ki jo je presenetljivo poznalo celo nekaj ljudi. Slišati kultne klasike Maidnov kot je bila naslednja Murders in the Rue Morgue iz ust originalnega pevca je bilo za nekatere, tudi zame, prav gotovo neprecenljivo. Paul je tokrat presenetil celo z odlično vokalno formo. Kakšen growl bi sicer lahko spustil, sicer pa stric dal vse od sebe, segal v višave, odlično pa odpel tudi v srednjih legah Remember Tomorrow. Nespremenljivi Paul seveda ni mogel mimo svoje bivše žene (ne vem sicer katere po vrsti), “puta madre”, ki ji je posvetil komada The Beast Arises in A Song For You, svoj gnev pa je stresel tudi nad ZDA, Busha in njegovega kužka Blaira. Lepo pa se je Paul spomnil na bolnega Cliva Burra, ki trpi za hudo obliko multiple skleroze. Paul je nato v prvi vrsti zagledal enega izmed članov zasedbe Lady’s First, pokazal nanj, se prijel za mednožje in zaklical “softič!”. Nekaj ljudi, ki je poznalo interno šalo je pokalo od smeha, ostali pa so se le čudno spogledovali. Paulova banda je oddrvela še skozi večne klasike NWOBHM-a, Killers, prvim Harrisovim epom Phantom of the Opera ter Running Free s katero so oder zapustili. Na mojo veliko žalost so spustili odlično balado The Living Dead z istoimenske plošče, a me je malce potolažila odlično odigrana Transylvania, s katero so Children of the Damned dokazali mojstrsko obvladovanje svojih inštrumentov. Di’Anno se je nato spomnil svojih punk korenin z Ramones klasiko Blitzkrieg Bop, dokončno pa se od nas poslovil s Sanctuary.
Meni osebno po prvo srečanje s Paulom ostalo v lepem spominu, saj je šlo za zabaven večer, ki so ga nadgradile odlično in suvereno odigrane Maiden klasike, nekaterim še vedno bolj pristaja Paulov raskav vokal kot Brucov operatični in prav to je čar slišati te komade z Di’Annom. Ja, nikakor ne gre zanikati, da se Pavle še kako šlepa na staro slavo, a dokler bo Maiden komade izvajal tako korektno (nenazadnje je k njim tudi kot pisec veliko prispeval), naj zaradi mene živi tudi na staro slavo. Pa lep pozdrav softič!
Besedilo: Rok Klemše
Fotografija: Jani Lah
Setlista
1.Ides of March
2.Wrathchild
3.Prowler
4.Marshall Lokjaw
5.Murders in the Rue Morgue
6.The Beast Arises
7.Children of Madness
8.Remember Tomorrow
9.Impaler
10.Faith Healer
11.A Song For You
12.Killers
13.Phantom of the Opera
14.Running Free
–.–.–
15.Transylvania
16.Blitzkrieg Bop
17.Sanctuary
