Kraj: Orto Bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 13.10.2008
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 20,00€
Paul Gilbert mi je s svojo skupinico tehnikov in roadijev pot prekrižal že takoj, ko sem parkiral ob glavni cesti pred Ortom. Z nekakšnim zavitkom, v katerem je bila po vsej verjetnosti večerja, je prečkal prehod za pešce pred železniškim mostom in se namenil nazaj v klub, kjer je imel malo pred tem učno uro kitare, namenjeno izbrancem z debelimi denarnicami. Visokoraslega gospoda zaradi kapuce sprva nisem prepoznal, a ko se je izza pokrivala prikazal značilen profil z nazaj pomaknjeno brado in štrlečim, a ne predolgim nosom, ki je nato usmeril svojega lastnika proti vratom samooklicanega ministrstva za rock n’roll, je bila zadeva jasna.
Vrata ljubljanskega kluba so se tega presenetljivo toplega oktobrskega večera odprla točno ob devetih in množica kitarskih navdušencev je v hipu zavzela spodnje prostore ter se po ozkem stopnišču začela pomikati do prvega nadstropja. Tam je bilo že vse pripravljeno za Paulov nastop in med čakanjem na slovitega akrobata so si tisti, ki se jim je uspelo preriniti do prve vrste, lahko od blizu ogledali nepregledno množico pedal, ki sta jih imela na tleh Gilbert in njegov basist, o čemer so seveda takoj stekle strokovne debate. Z nekaj več kot polurno zamudo, potem, ko se je zgornje nadstropje kluba napolnilo do zadnjega kotička, je s svojimi nepogrešljivimi slušalkami na glavi ter prirejenim Ibanezovim Icemanom oder zavzel Gilbert in ob spremljavi skupine brez besed začel s svojimi vragolijami.
Gilbertovo tehniko krasita predvsem dve prvini, za kateri žal nimamo primernih slovenskih izrazov, v angleščini pa jima pravijo speed picking in string skipping arpeggios. Prva tehnika je vsem kitaristom dobro poznana in se v takšni ali drugačni obliki pojavlja skoraj v vseh Gilbertovih skladbah, druga pa je nekoliko kompleksnejša in težje izvedljiva, a zato nič manj prijetna za ušesa (gre za arpeggie, pri katerih je treba preskakovati strune). Seveda prvini drugim virtuozom nista tuji, a je treba poudariti, da je Gilbert pri njunem izvajanju tako rekoč robotsko natančen, saj tudi ob pozornem poslušanju koncerta ni bilo mogoče slišati niti ene napačne note. Gilbert je pač pedagog, svojo učno uro pa je nadaljeval tudi med nastopom, saj je skoraj pred vsako skladbo občinstvu pojasnil, v katerem ključu je ta napisana.
Mojster je začel je z dvema skladbama s prejšnjega albuma (Get out of my yard) z naslovoma Hurry up in The curse of the castle dragon, nadaljeval pa s tremi kompozicijami z zadnje plošče Silence followed by a deafening roar. Najprej naslovna pesem, nato Eudaimonia ouverture, ki jo je začinil z okusnim tappingom, potem pa še glamerska Norwegian cowbell, v katero je vključil nekaj arpeggiov, ki jih je mogoče zaslediti tudi na njegovih starejših didaktičnih videih. Arpeggi so prevladovali tudi v Racer X klasiki Scarrified, kjer smo lahko občudovali zavidljiv razpon Gilbertovih prstov, ki se zdijo kot nekakšne tipalke in so tako dolgi, da na zgornjem delu kitarskega vratu brez težav pokrijejo dolžino oktave. Za klasično navdahnjeno skladbo Suite modale je Icemana zamenjal s svojim klasičnim PGM modelom z vgrajenim sustainerjem, napravico za daljše ohranjanje zvoka, ki praviloma nadomešča zgornji magnet in po rabi katere je znan tudi Steve Vai. Ob spremljavi klavirja, za katerim je vseskozi stala njegova žena Emi, je ganljiva skladba presunila tudi najbolj ortodoksne rokerje, Gilbertova kitara pa je zaradi omenjene tehnologije zvenela kakor flavta, za katero je pet desetletij nazaj skladatelj Ernest Bloch pravzaprav napisal to vzvišeno glasbeno delo.
Sledil je Bowdersov solo na bobnih, ki je bil ob dejstvu, da je si je občinstvo prišlo ogledat zgolj in samo Gilberta, nekoliko preveč razvlečen, pred koncem pa nas je Paul, ki se je po kakih petnajstih minutah vrnil na oder, razveselil še s skladbo Burning organ in, po drugem povratku, še z bluesersko obarvanim bisom.
Kljub pomanjkanju gledaliških vložkov, ki Gilbertu vsekakor niso tuji (spomnimo se le njegovih odrskih eskapad z električnimi svedri) in konkretnejšega dialoga z občinstvom (poleg dveh odpetih pesmi je bilo iz njegovih ust slišati le občasen “hello Ljubljana”), je Paul na odru suveren in spoštovanje vzbujajoč. Podobno kot Vai, komunicira predvsem z obrazno mimiko in seveda neverjetnim občutkom ter izvedbo. Vsaka njegova kretnja je vredna tisoč besed in vsaka njegova nota bolj pomenljiva od še tako globokoumnega besedila. Prava glasba je pač samozadostna in ne potrebuje besed, kar je Gilbertov odlični koncert v Ljubljani vsekakor potrdil.
Po nastopu mojster ni bil dosegljiv za javnost, njegov kitarski tehnik pa je sporočil, da bo oboževalcem morda le namenil nekaj časa, ko se bo iz zaodrja odpravil proti svojemu avtobusu, ki je bil parkiran ob železnici pod klubom. Nekje na pol poti do tja ga je kljub že omenjeni kapuci (oziroma zaradi nje) prepoznala in prestregla tudi ekipa Rocklinea, s katero je mirno spregovoril par besed, se neprisiljeno nasmehnil fotografu in podpisal kitaro spodaj podpisanega, nato pa se je s svojo ženo tiho odzibal v noč.
Setlista
1. Hurry Up
2. The Curse Of Castle Dragon
3. Silence Followed By A Deafening Roar
4. Eudaimonia Overture
5. Norwegian Cowbell
6. Scarified
7. Suite Modale
8. The Gargoyle
9. I Cannot Tell A Lie
10. Jackhammer
11. Bronx 1971
12. Burning Organ
13. Technical Difficulties
—dodatek—
14. Red House
15. Viking Kong
16. Down To Mexico
Galerija slik
