Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Modest Midget
Založba: Multi-Polar Music
Izid: year
Trajanje: 48:29
Ocena: 4.5/5
Nizozemci Modest Midget so nase prvič opozorili s sijajnim prvencem »The Great Prophecy of a Small Man« (2010). Tokrat se vračajo na sceno s svojim drugim dosežkom, »Crysis«, ki je po kvaliteti najmanj enakovreden presenetljivo kvalitetnemu debutu, ponekod pa prinaša še nekatere bolj zabavne ideje. »Crysis« prek dvanajstih skladb predstavlja kompleksen koncept o različnih življenjskih ciklih, ki obenem orisujejo velike spremembe znotraj sodobne družbe ter glasbene industrije, kjer se bodo posledice vsekakor še precej dolgo čutile. Slog Modest Midget je precej težko podrobno opisati, saj ti progresivnorockovski nadobudneži, pod vodstvom pevca, kitarista, skladatelja in vodje banda Lonnya (Lionela) Ziblata, na izjemno eklektičen način med seboj mešajo elemente rocka, soula, baroka, ska-ja, jazza, simfoničnega rocka, punka, romske glasbe in sicilijanske tarantele.
Klasično treniranemu skladatelju in aranžerju ter imenitnemu kitaristu Ziblatu v bandu delata družbo velika ljubitelja jazz fusiona, basist/skladatelj Maarten Bakker ter bobnar Willem Smid, medtem ko se klaviaturist Tristan Hupe ponaša z izjemno širokimi glasbenimi razgledi, ki segajo od klasične glasbe, jazz fusiona, popa, punka do brazilske tradicionalne glasbe. Tako kot na prvem albumu se je članom Modest Midget na »Crysis« pridružila cela plejada sijajnih gostujočih glasbenikov, ki so večinoma poskrbeli za orkestralne aranžmaje, katerih na tem albumu nikakor ne zmanjka in poskrbijo za številne dramatične trenutke.
Modest Midget nobenemu izmed omenjenih žanrov na »Crysis« ne dajejo prednosti, temveč na čudovit način mešajo nekatere njihove najboljše odlike v nadvse okusno zvočno enolončnico, obenem pa občasno navdušijo tudi z nadvse sofisticiranim humorjem, kakršnega se v sodobnem progresivnem rocku velikokrat pogreša. Kratki uvod »The Grand Gate Opening« se lahko uvrsti v sproščujočo ambientalno glasbo, medtem ko band na »A Centurion’s Itchy Belly« prvič na albumu demonstrira svojo silovito eklektičnost, saj se struktura ter razburkane kompozicije spreminja iz sekunde v sekundo s številnimi nepričakovanimi slogovnimi spremembami in nenavadnimi časovnimi prehodi. Za hudomušnost poskrbijo predvsem elementi romske glasbe, kjer izstopajo Ziblatove igrive kitarske improvizacije, čeprav je prispevek slehernega glasbenika posebno virtuozno poglavje zase, medtem ko svoje naredi tudi retro produkcija, ki da večini skladb pečat sedemdesetih.
Po dveh inštrumentalih sledi zabavni fusionistični hibrid »Rocky Valleys of Dawn«, ki je izšel tudi kot single. Ziblat tu prvič uporabi svoj vokal, ki bi po barvi glasu v določenih trenutkih lahko sodil tudi v sodobni pop ali indie rock, kar pomeni, da imajo Modest Midget zelo dobre komercialne predispozicije na katere pa se trenutno požvižgajo in raje uživajo v nebrzdani, samobitni artistični ekspresiji svojih izjemnih inštrumentalnih in aranžerskih veščin. »Praise The Day« je pastoralno-psihadelična balada s sproščujočimi akordi na akustični kitari in Ziblatovo zasanjano pevsko predstavo. »Now That We’re Here« je ena izmed trših in obenem najbolj zanimivih skladb na »Crysis«. Punkoidnemu uvodu sledi prehod v simfonični prog rock, pri čemer zlepa ne manjka številnih improvizacijskih duhovičenj in eteričnih vokalnih harmonij, ki zvenijo kot da bi bile prekopirane direktno iz šestdesetih. Modest Midget nekatere navidezno nezdružljive zvočne elemente združujejo z neverjetno prefinjenostjo in ritmično utečenostjo ter pri tem ohranjajo zvrhano dozo melodičnosti.
Ambientalno nežna skladba »Periscope Down« je jazz fusion poslastica s pop šarmom, ki bo marsikaterega poslušalca spomnila na nekatere dosežke legendarne skupine Steely Dan, medtem ko Ziblat vnovič uspešno demonstrira svojo pevsko in kitarsko eklektičnost. Izjemno duhovita ter zabavna priredba pop zimzelena »(Oh) Pretty Woman«, ki originalno pripada Royu Orbisonu, še dodatno popestri ta nadvse barviti in živahni album. Med poslušanjem razposajenega inštrumentala »Flight of The Cockroach« si ni težko predstavljati pobesnelega ščurka med frčanjem na račun šegave tolkalne in kitarske improvizatorike, kjer je inštrumentalna virtuoznost harmonično združena z izjemno spontanostjo in odrezavostjo.
Ambientalno mračni »Secret Lies« je še en nadvse zabaven eksperiment z elementi simfonike in pop rocka, kjer je moč zaslediti vplive zgodnjih Queen (številni operetni in pomp elementi), poznih Beatlov (določene sorodnosti s klasiko »I Want You (She’s So Heavy)«) in celo King Crimson (na račun melotrona). »Gone Is« je psihadelična, folky balada s slogovnim in produkcijskim pečatom zgodnjih sedemdesetih, kjer je veliko nadvse okusne kitarske kombinatorike. »Crisis (Awake of the Sheep)« je simfonični progrockovski (mini) ep s številnimi fusionističnimi finesami in prebrisanimi improvizacijskimi odklopi ter spada med najbolj zanimive trenutke tega kakovostno sicer zelo uravnoteženega albuma. Zanimiv primerek združevanja nekaterih modernih in tradicionalnih viž predstavlja tudi zaključna skladba »Birth«, kjer se lahko sliši različne vplive sodobnih indie/pop bandov ter nekaterih prog ‘klasikov’ kot so Pink Floyd.
Modest Midget so s »Crysis« potrdili, da se po kritično večinoma zelo dobro sprejetem prvencu niso prehitro uvrstili med najbolj zanimiva imena sodobnega progresivnega rocka, saj so s svojim najnovejšim dosežkom ustvarili še eno zelo zabavno in eklektično glasbeno pustolovščino, ki poslušalca bogato nagradi s svojo hudomušno ter obenem prefinjeno mešanico melodičnosti in kompleksnosti. Majhni zvočni in lirični detajli kot so občasni odmerki humorja so tisti, ki jim zagotavljajo pomemben delež prepoznavnosti in jih ločijo od številnih sorodnih, modernih progrockovskih zasedb, kjer prav tako ne manjka vrhunskih in ambicioznih glasbenikov s številnimi zanimivimi idejami, zato se njihovo kariero splača spremljati tudi v prihodnosti.
Zasedba
Lonny Ziblat – vokal, kitara, klaviature, tolkala, programiranje
Willem Smid – bobni
Maarten Bakker – bas kitara, klaviature
Tristan Hupe – klaviature
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Dimitar Bodurov – harmonika
Yael Shachar – violina, viola
Jurriaan Berger – klaviature, programiranje
Eduardo Olloqui – oboa
Emiel de Jong – saksofon
Sanne Vos – piščal in fagot
Anna Zeijlemaker – flavta
Produkcija
Lonny Ziblat
Seznam skladb
1. The Grand Gate Opening (1:53)
2. A Centurion’s Itchy Belly (4:34)
3. Rocky Valleys of Dawn (3:53)
4. Praise the Day (2:50)
5. Now That We’re Here (3:42)
6. Periscope Down (3:52)
7. (Oh)Pretty Woman (2:25)
8. Flight of the Cockroach (2:39)
9. Secret Lies (6:19)
10. Gone Is (3:49)
11. Crisis (Awake of the Sheep) (7:10)
12. Birth (5:23)
