Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 53:07
Ocena: 4.5/5
IQ so se po petih letih nestrpnega čakanja vseh ljubiteljev te kultne britanske neoprogrockovske skupine vrnili z novim albumom, ki se imenuje »The Road of Bones«, tako da se lahko že takoj iz naslova razbere izjemno mračno naravo njihovega najnovejšega studijskega izdelka. Mračne in tesnobne ambientalne nianse, pomešane s pogostokrat nihilističnimi in ciničnimi besedili v režiji njihovega genialnega pevca Petra Nichollsa, katerega melanholični in misteriozni vokal je vnovič poln bolečine in razočaranja nad svetom, ki neizbežno drvi v prepad, za IQ sicer niso nič novega, pa vendar »The Road of Bones« predstavlja naslednjo stopnjo posmeha nad pogubnim človeškim drvenjem po ‘cesti iz kosti’.
Potrebno je omeniti, da je IQ postava od njihovega preteklega studijskega albuma, »Frequencey« (2009), doživela kar nekaj sprememb. Mark Westworth (Darwin’s Radio) ni dolgo zdržal v bandu, potem ko je nad njim visela dolga senca originalnega klaviaturista Martina Orforda, zaradi česar kar nekaj IQ privržencev enostavno ni uspel prepričati kot ustrezna menjava. Novi IQ mojster tipk je tako postal Neil Durant, bivši član fusion skupine Sphere3, ki je svoje zahtevno poslanstvo na »The Road of Bones« opravil z odliko, čeprav Orford še vedno ostaja pojem zase. Tudi ritem linija je od »Frequency« doživela temeljite spremembe, saj sta se v tem času vrnila originalni bobnar Paul Cook in originalni basist Tim Esau. Slednji je z IQ nazadnje sodeloval leta 1987 in je zamenjal kultnega basista Jona Jowitta (Arena, Ark, ex-Jadis, ex-Frost*), ki se je po dvajsetih letih uspešnega sodelovanja raje posvetil drugim projektom.
IQ tam nekje od leta 2000 dalje potrebujejo veliko časa, da posnamejo nov studijski album, vendar je njihov trud po navadi vselej bogato poplačan. Tisti, ki so sicer uživali ob poslušanju zelo dobrega »Frequency«, vendar so na njem vseeno nekaj pogrešali in se jim je vendarle zdel premalo globok, da bi ga lahko uvrstili med IQ klasike, bodo na »The Road of Bones«, ki je morda celo najmračnejši album v njihovi zgodovini, prišli na svoj račun. Band od začetka do konca ne popušča pri grajenju mogočne in melodramatične atmosfere, pri čemer je v ozračju veš čast prisotno nekaj tesnobnega in zloveščega.
Poleg Nichollsovega čudovitega petja, ki že od nekdaj nekoliko asociira na Petra Gabriela (ex-Genesis), si ponovno pohvalo zaslužijo njegova odlična besedila, ki velikokrat izpadejo kot temačno in osebno zrcalo moderne ere, kjer so vse vrednote postale tržno sredstvo in je ljubezen zgolj marketinški produkt. Za to da IQ tudi na »The Road of Bones« vendarle ne postanejo preveč podobni klasičnim Genesis poskrbi predvsem kitarist, producent in glavni skladatelj Mike Holmes, edini član banda, ki se je pojavil na vseh njihovih dosedanjih albumih. Holmes s svojimi istočasno kompleksnimi in udarnimi pasažami, ki prosto dihajo med posameznimi orkestralnimi aranžmaji, pa tudi z nadvse živahno produkcijo, zagotavlja, da IQ ne izpadejo zgolj kot moderna verzija klasičnih Genesis.
»The Road of Bones« bralca posrka v temačno ambientalno globel že od prve sekunde dalje, se pravi že z uvodno kompozicijo »From The Outside In«, katera se odpre z žgočo kitarsko frazo in masivnimi simfoničnimi zavesami čez katere je speljano Nichollsovo melodramatično petje. Presunljive kitarske improvizacije štrlijo med orkestralnimi valovanji, medtem ko Petrov vokal z neprikritim sarkazmom ter v prvi osebi z distance secira bolno civilizacijo. Inštrumentalna sekcija z distoriziranimi efekti in melotronskimi valovanji še poglablja skrajno napeto in temačno atmosfero, ki bo v trenutku presunila vse dolgoletne privržence. IQ torej še naprej ostajajo mojstri postopne izgradnje skrajno dramatičnega vzdušja, kjer se nenehno dogaja nekaj enigmatičnega in nepredvidljivega.
Naslovna skladba se odpre z daljšim simfoničnim uvodom s katerim Durant, prek krhkih klavirskih aranžmajev in sintetizatorskih improvizacij, dokaže, da je pravi Orfordov naslednik, medtem ko Nicholls tokrat ubere povsem teatralen pevski pristop, pri čemer ga zvesto podpirajo odebeljene bas linije in pestra ponudba elektronskih tolkal. Do prav posebno eteričnega efekta pride, ko Petrov vokal doseže višjo lego in ga v ozadju spremlja masivno melotronsko valovanje. Fatalistična atmosfera doživi vulkansko erupcijo, ko notri vpadejo žgoče kitarske pasaže in uničevalni bobnarski prehodi, podprti s širokimi simfoničnimi zidovi Durantovega sintetizatorja.
Skoraj 20-minutni simfoprogrockovski superep »Without Walls« se odpre z neobičajno umirjenim in sproščujočim, skorajda baladnim uvodom, kjer naveza Nichollsovega vokala in simfoničnih okraskov polagoma dviguje vse bolj eterično vzdušje. Seveda vse to ne traja dolgo, zato sledi (pričakovani) prehod v mračno in udarno sekcijo, kjer pobudo prevzamejo srborite kitarske in klaviaturske improvizacije, medtem ko Petrovo petje postane precej bolj zajedljivo in razdraženo. Ta epska stvaritev, polna številnih grandioznih simfoničnih aranžmajev in kompleksnih časovnih prehodov, bo marsikoga s svojim izrazito mračnim in celo srhljivim vzdušjem nekoliko spomnila ne epsko klasiko »Harvest of Souls« z albuma »Dark Matter« (2004), ki je do zdaj nekako veljal za njihov najbolj mračni dosežek. Temni oblaki se proti koncu tega dolgega simfoničnega vrtiljaka vendarle razkadijo in skozi njih posije snop svetlobe, kar zagotovi predvsem zaključni epski aranžma in Petrov nekoliko bolj pozitivistični pevski pristop, ki vendarle dopušča žarek upanja za odpisano človeštvo. Na albumu, kjer ni najti enega šibkega trenutka, ta epska poslastica, ki bo osupnila tudi ‘skorajda že vsega vajene’ dolgoletne privržence, zagotovo predstavlja njegov vrhunec in lep dokaz, da IQ še vedno zmorejo navdušiti s superepom zavidljivih ambientalnih dimenzij.
Včasih je veliko težje ustvariti kvalitetno skladbo, ki je nekoliko bolj kompaktna in recimo temu preprosta, kot pa superep, a tudi tovrstna praksa IQ ne povzroča pretiranih težav. »Ocean« predstavlja zanimiv hibrid med melodramatično, ljubezensko power balado in simfoprog antemom, ki vsebuje skorajda klasične IQ sintetizatorske teksture. Slednje zvenijo kot, da bi prišle direktno iz osemdesetih. To pomeni, da bodo vsi dolgoletni privrženci, ki bandu sledijo že od prve polovice osemdesetih dalje, vnovič prišli na svoj način.
»Until The End« kot zaključna kompozicija enojne/standardne izdaje »The Road of Bones« po pričakovanju predstavlja veliki ambientalni klimaks albuma, kjer IQ iz sebe iztisnejo vse najboljše zvočne vrline, pri čemer najbolj zablesti Nichollsov vokal, kateri že na začetku pripravi teren za napeto potovanje po najbolj zapletenih in temačnih meandrih človeške duše. Masivne orglarske pasaže in razvejane sintetizatorske zavese se tu dinamično prelivajo z razkurjenimi kitarskimi improvizacijami, medtem ko borbeno razpoložene ritmične nianse skrbijo za kar se da razburkano ambientalno ozračje ob katerem bodo zadoščenje dobili vsi, ki cenijo dosedanje najboljše stvaritve te kultne neoprog zasedbe. Zmagoslavni, dvigujoči in epski zaključek bo marsikoga, sploh glede na vsesplošno mrakobno naravo levjega deleža tega albuma, precej presenetil, vendar člani IQ na čelu z Nichollsom vseeno niso takšni nihilisti kot se morda zdijo na prvi pogled, čeprav skupaj s prav tako odlično skupino Arena nedvomno negujejo najbolj mračen pogled na neoprog.
S tem pa druženja z IQ na »The Road of Bones« še zdaleč ni konec, saj bonus disk vsebuje več kot 45 minut dodatne glasbe, pri čemer so skoraj vse kompozicije po kakovosti popolnoma enakovredne ‘regularnemu’ delu tega albuma. »Knucklehead« je prepojem z elektronskimi tolkali in številnimi digitalnimi vzorci na sintetizatorjih, medtem ko nadvse bogate melotronske zavese počasi izgrajujejo napeto vzdušje. Nekaj Holmesove akustične kitare se za spremembo vsekakor prileže ob Petrovem petju, ki vnovič posreduje skrajno fatalistično in resignirano besedilo, medtem ko melotronske zavese v ozadju sčasoma zavzamejo naravnost srhljive in zlovešče dimenzije. »1312 Overture« je kompleksen inštrumental, ki je do skrajnega roba prepojen z razvejanimi sintetizatorskimi improvizacijami, medtem ko inteligentno tempirani bobnarski prehodi izžarevajo izjemno fusionistično smelost.
Epska mojstrovina zavidljivih ambientalnih dimenzij z naslovom »Constellations«, ki se odpre z nepričakovanim elektronskim uvodom, je po kakovosti popolnoma enakovredna ‘regularnemu’ delu albuma (se pravi materialu na prvemu disku). Tehnični perfekcionizem, pomešan z briljantnimi simfoničnimi aranžmaji in vokalno-lirično teatralnostjo bo vnovič očaral vse dolgoletne privržence. »Fall and Rise« vsebuje imeniten inštrumentalni uvod s sočnimi bas linijami in tenkočutnimi bobnarskimi prehodi po činelah, medtem ko Nicholls s svojo vokalno teatralnostjo vnovič poskrbi za izjemno ambientalno magijo. Vmesni akustičnokitarski interludiji dodatno popestrijo ‘globoko’, kontemplativno vzdušje. Izvrstni »Ten Million Demons« izstopa s svojim epskim refrenom, medtem ko v ozadju dominirajo mogočne simfonične zavese, ki poglabljajo zloveščo atmosfero med katero Nicholls nadvse uspešno razganja svoje notranje demone.
»Hardcore« je z nekaj manj kot enajstimi minutami eden izmed dveh epov na drugem/bonus disku in se uvršča v kategorijo najbolj mračnih in fatalističnih trenutkov na dvojni verziji »The Road of Bones«. Nichollsov izrazito teatralni vokal v najboljši tradiciji Petra Gabriela na krilih razburkanih kitarskih pasaž in simfoničnih valovanj lepo izgrajuje melodramatično atmosfero, skozi katero se prebijajo skrivnostne sence in kjer v vsakem mračnem kotu, kot slaba vest moralno proslulega človeštva, tičijo porogljivi demoni. Zanimivo, da so se IQ odločili, da bo material, ki ni našel pot na ‘regularni’ del, raje izšel kot bonus disk in torej ne bo predstavljal druge polovice enotnega albuma, čeprav, kot že omenjeno, po kvaliteti skorajda v ničemer ne zaostaja za ‘regularnimi’ standardi.
»The Road of Bones« vsebuje vse tisto na kar so IQ privrženci potrpežljivo čakali zadnjih pet let, zato ne bo konca njihovemu navdušenju, potem ko bodo ugotovili, da so neoprog mojstri po dolgem času ustvarili novo studijsko mojstrovino. V skorajda klasični postavi, znotraj katere je manjkal samo Orford, katerega pa se tokrat skorajda ne pogreša, so posneli album osupljivih ambientalnih razsežnosti, ki bo vsakega poslušalca z vsaj kančkom intelektualnega pa tudi duhovnega čuta pretresel od nog do glave. IQ so obenem ustvarili toliko nove in predvsem zanimive glasbe, da bodo lahko ljubitelji njihovega lika in dela še dolgo uživali ob vnovičnih poslušanjih; vse do tedaj, ko bo izšel naslednji studijski album, kar se bo najverjetneje zgodilo čez naslednjih pet let.
Zasedba
Peter Nicholls – vokal
Mike Holmes – kitara
Neil Durant – klaviature
Tim Esau – bas kitara in bas pedal
Paul Cook – bobni in tolkala
Produkcija
Michael Holmes
Seznam skladb
1. From the Outside In (7:24)
2. The Road of Bones (8:32)
3. Without Walls (19:15)
4. Ocean (5:55)
5. Until the End (12:00)
CD 2 (Bonus disk)
1. Knucklehead (8:10)
2. 1312 Overture (4:17)
3. Constellations (12:24)
4. Fall and Rise (7:10)
5. Ten Million Demons (6:10)
6. Hardcore (10:52)
