Avtor: Rok Klemše
Kraj: VPK Mediapark, Ljubljana
Datum koncerta: 28.10.2010
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 29€
Piše se leto gospodovo 2010 in krščanska kri zopet teče v potokih. Poganska plemena so osedlala svoje zveste vrance, nabrusila sekire in meče in se podala na bojne pohode po Evropi. Tokrat s Heidenfest 2010 turnejo, na kateri so nastopili Nizozemci Heidevolk, Američani Swashbuckle, Nemci Equilibrium, Finci Ensiferum in all-star tribute to Bathory zasedba.
Kot prvo se je na oder zavihtelo nizozemsko pleme Heidevolk, ki opeva nizozemsko kulturo in zgodovino ter germansko mitologijo. Heidevolk na Heidenfest 2010 turneji predstavljajo aktualno ploščo Uit oude Grond, ki je izšla pred kratkim, obenem pa očitno več kot uspešno ogrejejo zbrano publiko za bende, ki se zvrstijo za njimi. Nekaj podobnega so Nizozemci doživeli tudi pri nas, saj jih je že ob sedmih pod odrom, precej presenetljivo, dočakalo lepo število ljudi. Heidevolk se podpore jasno niso branili in energijo, ki so jo dobili izpod odra hvaležno tudi vrnili. Energično so fantje zapluli po Severnem morju in se pred tem za srečo poklonili germanski boginji po imenu Nehalennia, nato pa zagrizli v neizprosne vode mrzlega morja. Heidevolk v svoji glasbi uspešno združujejo agresivno riffanje s tradicionalnimi folk napevi in melodijami, kot sta izjemno suvereno in dinamično v slabe pol ure dokazala kar dva vokalista, Mark in Joris. Prav zaradi dinamičnih, večglasnih vokalnih linij Heidevolk zvenijo na moč epsko in pompozno, kar pritiče pravemu folk metalu, to komponento pa le še nadgradijo z besedili, ki so napisana v avtohtonem nizozemskem narečju. Presenetljivo so nizozemski napevi zaradi melodičnosti in nekakšne topline v živo delovali izredno dobro, Heidevolk se lahko s tem le pohvalijo, saj se lahko zlahka pripeti, da ima petje v domačem jeziku prej obraten učinek. Levji delež odigranega so Heidevolk namenili aktualni plošči, žal pa je na ta račun trpel morda njihov najboljši izdelek, prejšnja plošča Walhalla Wacht, s katere je bilo moč slišati le Saksenland. Heidevolk so premierni klubski nastop na naših tleh oddelali dobro, večkrat pa hvaležni in živi publiki klišejsko nazdravljali iz rogov, ki so postali prava modna muha mladih metalcev. Ti tako po ovčje iz njih prav tako srkajo malinovec ker je to pač kul, če tako pravijo Korpiklaani in podobni cigu migu bendi.
Verjetno najbolj iz koncepta štrleč bend večera so bili ameriški thrasherji iz New Jerseya Swashbuckle, ki so razpeli jadra, dvignili “Jolly Rogerja” in na oder prištancali ob zvoki trancea… Ameriški trio je svojo “nišo” našel v piratskih “sea-shanty” napevih, glasbeno pa je največ kar jim je mogoče pripeti oznaka “poor man’s” thrash metal. Swashbuckle so namreč hudo generičen thrash metal, ki si na veliko sposoja od velikanov Exodus, Kreator, Slayer in drugih, kvaliteto glasbe pa nadomešča s cirkusantskim pristopom. Trojica se namreč zvesto, kot pijanec plota drži svojega koncepta piratstva, skupaj z obveznimi gusarskimi oblačili. Namesto pa, da bi izgledali zlobno in krvoločno pa ritem sekcija s svojim videzom še najbolj spominja na štorasto dvojico iz Piratov s Karibov (nekakšna piratska verzija Stana in Olia torej), kitarist s pestrim naborom generičnih “copy-paste” riffov pa še najbolj spomni na štorastega Guybrusha Threepwooda iz kultnih pustolovščin Monkey Island. Še najbolj zabaven del nastopa Swashbuckle sta bila roadija, ki sta na oder priskakljala oblečena v papigo in morskega psa, sicer pa je bil nastop ameriškega tria hitro pozabljen. Še vedno edini pravi, true pirate metal bend ostajajo eni in edini kultni Running Wild, Swashbuckle pa v primerjavi z njimi ne uspe niti zatresti deske, kaj šele zeksati steklenice ruma.
Vrnimo se v nizozemsko mestece Arnhem, kjer smo s Heidevolk poskakali v drakarje in po Renu in njegovih pritokih proti toku odveslali do Muenchna, kjer so na krov poskakali naslednji nastopajoči, nemški folk metalci Equilibrium. Tudi Nemci so tako kot njihovi predhodniki, Heidefest uporabili za predstavitev še svežega albuma, tretjega po vrsti, z naslovom Rekreatur. Equilibrium so v začetku leta preživeli hude kadrovske spremembe, saj sta bend zapustila ključna člana, vokalist Helge Stang in bobnar Manuel DiCamillo, in prihodnost benda je bila močno pod vprašajem. Fantje in punca so rešitev našli v vokalistu Robseju Dahnu in bobnarju Heti Refaeliju ter zgodovino Equilibirum začeli pisati na novo. Nemci so že s prvimi odigranimi toni prvega komada nove plošče, In Heiligen Hallen (V svetih dvoranah), pod oder privabili maso mladih metalcev in metalk, ki so bendu vse do konca zadnjega komada jedli iz roke. Vidno presenečeni so bili tudi Equilibrium in nasmeh se jim je na obraze risal kar sam, vse od začetka pa do konca. Nemci so kar tričetrt svojega seta namenili plošči Rekreatur, ki se je pri naši mladini očitno že dobro prijela, saj je bilo kljub besedilom v nemščini slišati nekaj družnega petja z bendom. Robse in ostali so zadovoljstvo pokazali z odlično uigranostjo ter zares živim in energičnim nastopom, le Robse bo moral obiskati kakšen tečaj angleščine, saj tako polomljene nemške angleščine nisem slišal že lep čas (nazadnje pri Herr Flicku iz Allo Allo). Žal so se Equilibrium odločili, da bodo svoj fantastični prvenec Turis Fratyr, ki je bil res unikaten in svojstven folk metal izdelek, skoraj v celoti ignorirali in so nam z njega namenili le dva komada. Kar je še huje pa je to, da smo namesto tega dobili servirane nebuloze z nove plošče kot je Die Affeninsel (Opičji otok). S komadi kot je ta se Equilibrium odmikajo od resnejšega pristopa k folk metalu kot smo ga lahko slišali na prvencu, k zajebantskemu samemu-sebi-v-namen folku, ki ga imamo že čez glavo dovoljo pri Korpiklaani in Alestorm.
Kot headlinerji letošnjega Heidenfest potujočega festivala so nastopili finski melodični death metalci s ščepcem folk melodike, Ensiferum. Finci so že stari znanci naših odrov, saj so prvič pri nas nastopili že leta 2004, ko so še kot relativno majhen bend na odru Orto bara predstavljali takrat svežo ploščo Iron. Ensiferum so nato še dvakrat nastopili na Metalcampu (nazadnje na letošnjem), z letošnjim Heidenfestom pa so se pri nas prvič ustavili kot headlinerji. Ensiferum so v zadnjih dve letih postali precej velik in širše prepoznaven bend, zaradi močno melodične in nalezljive glasbe, spevnih refrenov in strukturno preprosto grajenih komadov pa tudi širše komercialno prijazen bend. Rezultat tega je mlada publika, še z ne povsem razdelanim glasbenim okusom, nič drugače pa ni bilo tudi v Ljubljani, saj se je med Ensiferum pod oder nagnetlo največje število ljudi, po oceni v povprečju starosti kakšnih šestnajst let. Obvezno, jasno namazani z Ensiferum bojnimi barvami. Finci so se z vso silo zagnali v svojo uro dolg set, ki je obsegal komade z vseh štirih plošč, z večjim poudarkom na zadnji plošči From Afar. Petri Lindroos in njegova poganska banda bojevnikov so dvorano Cvetličarne razgreli so vrelišča in njeno streho odpihnili z epskimi, pompoznimi refreni, ki so z izjemno spevnostjo mimogrede pritegnili glasove več stoglave množice. Hitroprstno trzanje, obilica tremolo pickinga, nadzvočno hitre solaže in pulzirajoči bobni glasbo Ensiferum naredijo neverjetno živo, razposajeno in energično ter pozitivno naravnano, atmosferične klaviature simpatične Emmi Silvennomen pa v glasbo vnašajo elemente finske folklore in severnjaške melanholije. V prvi vrsti pa so Ensiferum brez dvoma melodični death metal bend, ki stavi na hitrost, melodičnost in surovost, v živo pa je tokrat sijajno izpadlo večglasno petje, ki je koncertu dodalo noto davnega poganskega obreda s skupnim skandiranjem. Ensiferum se je na daleč videlo, da se jim zaradi odziva publike kar samo smeji, za najbolj živega in energičnega se je znova izkazal basist Sami Hinkka s tisoč in eno obrazno grimaso, nekaj življenja pa je pokazal celo običajno mrtvo statični Markus Toivonen. Ensiferum so vsekakor odigrali svoj najboljši koncert pri nas, a nekaj mi še vedno govori, da brez karizmatičnega Jarija Maenpee to preprosto niso več pravi Ensiferum.
Za konec pa smo vendarle dočakali pravo poslastico letošnjega Heidenfesta – “tribute to” Bathory, Twilight of the Gods. Bathory so brez kančka dvoma ena najvplivnejših zasedb metala, ki je “kriva” za rojstvo black in viking metala, saj so s svojimi prvi tremi albumi zakoličili temelje black metala, s poznejšim ustvarjanjem pa ustvarili povsem nov žanr, viking metal, predvsem s kultno ploščo Hammerheart, brez vpliva katere verjetno bendi, ki so nastopali pred Twilight of the Gods ne bi igrali metala, ki ga igrajo, vsaj ne v taki obliki. Legendarni mastermind za imenom Bathory, Tomas “Quorthon” Forsberg, je leta 2004 umrl zaradi zastoja srca, za seboj pa pustil neizbrisno zapuščino. Zapuščino, ki so se ji odločili pokloniti Twilight of the Gods. Ime tribute zasedbe so si sposodili z naslova leta 1991 izdanega Bathory albuma, Somrak bogov, pa je tudi poimenovanje za Ragnarok, ki v nordijski mitologiji označuje smrt večine bogov, zaton sveta, torej njegov konec, a hkrati nov začetek, saj po koncu starega sveta napoveduje rojstvo novega. Pod imenom Twilight of the Gods se je zbrala resnično all-star zasedba – Alan Nemtheanga (vokal, Primordial), Frode Glesnes (bas, Einherjer), Nick Barker (bobni, Dimmu Borgir, Cradle of Filth), Blasphemer (kitara, Mayhem) in Patrik Lindgren (Thyrfing). Vrhunski glasbeniki so se odločili, da spomin na Bathory ne bo umrl in na najboljši možni način v zavest ljudi obudili magijo, ki se pretaka na slehernem Bathory albumu. Twilight of the Gods so se na oder povzpeli ob srhljivem bučanju valov in nepozabnem kitarskem uvodu v Shores in Flames, ki je le eden izmed živih dokazov, da je bil mojster Quorthon sposoben še iz tako preprostih kitarskih vzorcev ustvariti nekaj magičnega in z nepozabno atmosfero prepojeno do kosti. Twilight of the Gods so že s prvimi trenutki dokazali, da svoje poslanstvo jemljejo smrti resno in da so predstavitev legende Bathory vzeli za čast. Kitarska dvojica je uigrano poustvarila bit Quorthonovih linij, ki temeljijo na preprostosti, a obenem izjemni učinkovitosti, kar se tiče čustev, iskrenosti in in resnične severnjaške poganske nravi. Eden najboljših ekstremnih bobnarjev Nick Barker je tako ali tako upravičil svoj sloves, tokrat pa je bila pod največjim vprašajem vokalna izvedba, saj je Quorthon slovel po unikatnem in neponovljivem vokalu. No, izjemni Alan je svojo vokalno nalogo opravil z odliko! Resda je Bathory klasikam vdihnil nekaj duha Primordial, a uspel ohraniti eteričnost vokalnih linij, ki jih je v Bathory vse polno. Prelepo je bilo v živo slišati klasike Valhalla, pa fenomenalno A Fine Day to Die, pa Home Once Brave in Under the Runes. Vseeno pa je Alan že na samem začetku opozoril, da oni NISO Bathory, da so Bathory SAMO eni in da ne bo NIKOLI več pravih Bathory ter da so Twilight of the Gods le ponižen poklon geniju Bathory. Pričakovano so TotG nepozabno, magično potovanje zaključili z nesmrtnim rušilcem Blood Fire Death, za sam konec pa ja Alan izrekel le še to, da naj živo ohranimo zapuščino Bathory. Hvala Twilight of the Gods in hvala Bathory ter Quorthonu za glasbo, ki je nesmrtna tako kot so nesmrtni bogovi. Edini minus tokrat leti na publiko, ki je Cvetličarno po zaključku Ensiferum množično zapustila. Žalostno je dejstvo, da mladi metalci očitno (še) ne znajo ceniti res kvalitetne glasbe in duha Bathory, ki veje iz vsakega pagan/viking metal benda. Resnično upam, da se bodo čez nekaj let pošteno butnili po glavi in se zavedli kaj so zamudili. In upam, da bo zapuščina Bathory živela tudi skozi njih.
Fotografije: Nina Grad
Setlista
HEIDEVOLK:
1. Nehalennia
2. Saksenland
3. Ostara
4. Vulgaris Magistralis
5. Beest Bij Nacht
6. Krijgsvolk
EQUILIBRIUM:
1. In Heiligen Hallen
2. Blut im Auge
3. Unter Der Eiche
4. Der Wassermann
5. Der Ewige Sieg
6. Met
7. Die Affeninsel
8. Unbesiegt
ENSIFERUM:
1. By the Dividing Stream
2. From Afar
3. One More Magic Potion
4. Hero in a Dream
5. Ahti
6. Stone Cold Metal
7. Abandoned
8. Deathbringer from the Sky
9. Lai Lai Hei
10. Twilight Tavern
11. Iron
TWILIGHT OF THE GODS:
1. Shores in Flames
2. Valhalla
3. The Sword
4. A Fine Day to Die
5. Father to Son
6. Home of Once Brave
7. Under the Runes
8. Blood Fire Death
Galerija slik
