Datum intervjuja: 24.11.2007
Priložnosti za ogled skupine IQ se ne izpusti kar tako iz rok. Kot velik ljubitelj te legendarne neo progresivne zasedbe preprosto nisem želel zamuditi koncerta, ki se je odvijal tako blizu naše meje. Pot do Dunaja ni pomenila le ogled koncerta IQ, temveč tudi pogovor s pevcem Petrom Nichollsom, s katerim smo se že vse predhodno dogovorili. Gospod Nicholls se je izkazal kot ljubezniv, prijazen in simpatičen gospod, ki mu ni težko poklepetati s tremi razcapanci iz Slovenije.
Rockline: Trenutno imate zunaj nov DVD.
Peter Nicholls: Da, tako je, gre za Forever Live DVD, za katerega smo potrebovali zelo dolgo časa, preden smo ga izdali.
Rockline: Je na DVD isti material kot na zgoščenki?
Peter Nicholls: Pravzaprav gre za isti nastop kot je bil na video kaseti. Na zgoščenki je bil tudi komad No Love Lost, ki smo ga zdaj uvrstili tudi na DVD kot bonus. Dodatek je tudi zabavna skladba Wiggle, ki smo jo uporabili, ker je morala snemalna ekipa zamenjati kamere in smo morali zapolniti čas.
Rockline: Zakaj pa niste uporabili My Legs?
Peter Nicholls: (smeh) Nismo se mogli pravočasno naučiti vsega besedila.
Rockline: Kako pa se razvija nov album?
Peter Nicholls: Gre kar dobro. Večinoma smo ga že sestavili. Ko smo se odločili, da ga pričnemo snemati, se je Martin (Orford) odločil, da odide. Zaradi tega je seveda prišlo do zamud. Imeli smo pa že napovedano turnejo, zato smo imeli obveznosti. Naša prioriteta je torej bila, da sestavimo celotno zasedbo. Če smo želeli te nastope odigrati, smo morali torej najti novega klaviaturista. Zdaj, ko smo našli Marka (Mark Westworth), bomo odigrali turnejo, prihodnje leto pa bomo nadaljevali z delom na albumu. Po načrtu naj bi Martin na albumu še bil prisoten, ker je prispeval.
Rockline: Pomagal je skladati?
Peter Nicholls: Tako je. V skupini je bil vedno pomemben član, kar se tiče skladanja. Trenuten načrt je, da bi Martin na albumu sodeloval, a to se lahko spremeni.
Rockline: Torej bo na albumu igral ali bo le naveden kot skladatelj?
Peter Nicholls: Upamo, da bo igral. Prav tako bo igral Mark, torej bosta na albumu dva klaviaturista.
Rockline: In to bo Martinov zadnji projekt z IQ?
Peter Nicholls: Da.
Rockline: Torej, kako pa je videti ustvarjanje glasbe pri IQ? Gre za skupinsko delo, ali za posameznikovo idejo?
Peter Nicholls: Vedno gre za skupinsko ustvarjanje. Skladamo podobno kot veliko ostalih skupin. Vsak član ima ideje, potem pa še vsi ostali nekaj dodajo. Težava z Martinom je ta, da mu ta postopek ni bil nikoli všeč, čeprav tako delamo že od začetka. Motilo ga je, da so ostali člani lahko njegove zamisli spreminjali,ali jim kaj dodajali. Morda s končnim izdelkom ni bil tako zadovoljen kot če bi na njem delal sam. Saj ga razumem, a ko si v skupini moraš vedeti, da je potrebno mnogo kompromisov. Razen, če je glavna le ena oseba. A v IQ je vedno šlo za sodelovanje.
Rockline: Saj vendar niste Pink Floyd.
Peter Nicholls: Ne. Bilo nam je žal, da je Martin odšel. Razumem njegove razloge. Če hočeš biti v skupini, moraš imeti določen način razmišljanja. Nekoč morda nastopi trenutek, ko skupine ne potrebuješ več. Kot Beatli, ki so se želeli bolj posvetiti družinam. Ko je Martin odšel, je bil za nas zelo žalosten dan, a vse skupaj bilo zelo prijateljsko.
Rockline: Torej se še vedno razumete?
Peter Nicholls: Seveda. Martin je še vedno tudi zadolžen za založbo (Giant Electric Pea). Še vedno smo v stiku. Mislim, da smo že toliko stari, da se ne moremo več skregati.
Rockline: Torej med vami ni slabe krvi (no love lost)?
Peter Nicholls: Seveda ne, Martina zelo spoštujem kot skladatelja, klaviaturista in prijatelja. Poznam ga že dolgo in med nama ni sovražnosti.
Rockline: Kaj pa nov album? Kako bo zvenel? Ali bo v podobnem retro stilu kot Dark Matter?
Peter Nicholls: Retro?
Rockline: Bolj organski, z manj sintetizatorjev.
Peter Nicholls: Mislim, da smo se pri Dark Matter zavestno odločili za takšno smer, a bilo je le za tisti album. Želeli smo raziskati drugačne zvoke. Lahko se zgodi, da začneš preveč uporabljati sintetične zvoke. Zvoke mellotrona ali orgel lahko reproduciraš, a čisto enako tistemu originalnemu zvoku ni nikoli. In mislili smo, da bi bilo lepo, kot si rekel, če bi bil album bolj organski.
Rockline: A ni šlo za pravi mellotron?
Peter Nicholls: Ne, šlo je za sample.
Rockline: Kaj pa orgle? Kolikor vem, so bile te prave.
Peter Nicholls: Nisem prepričan. Pravzaprav ni šlo za Hammond orgle. Sploh se ne spomnim kaj smo uporabili za zvok Hammond orgel. Mislim, da je bilo na Dark Matter precej dobrega gradiva. Pri vsakem albumu gre za tveganje. Nikoli ne moreš izdati albuma, ki bi bil všeč vsem. Tudi na Dark Matter so stvari, ki meni niso všeč. Kot celota mi je všeč, a… No, saj gre za skupinsko delo.
Rockline: Kompromisi so vedno potrebni.
Peter Nicholls: Da. Seveda so ti bolj všeč lastne zamisli. A na vsakem albumu pač moraš nekaj tvegati. Vem, da ima IQ nek določen zvok. V Ameriki nas dostikrat označijo za neo progresivno skupino.
Rockline: Nekateri ljudje radi dajejo etikete na vse.
Peter Nicholls: (smeh) Dosti je že teh etiket. Saj je le glasba. Če ti je všeč, super, če ne pač ne. V Britaniji se moramo že 25 let zagovarjati, ker igramo tovrstno glasbo. Potem pa greš v ZDA, tam pa kar naenkrat nisi dovolj progresiven. Zakaj uporabljate moderne inštrumente? Zato, ker so dobri. Po eni strani moramo zagovarrjati glasbo, ki jo igramo, po drugi pa se moramo postaviti sami zase, ker nekateri ljudje trdijo, da nismo dovolj progresivni. Vem, da obstaja veliko skupin, ki točno sledijo progresivni šabloni, bolj kot mi.
Rockline: Kaj sploh je progresivna šablona? Vsak ima svoje mnenje.
Peter Nicholls: Da. Kar nekoliko žalostno je, da so ljubitelji ene skupine v konfliktu z ljubitelji neke druge. Vsak skuša dokazati, da je njihova skupina bolj progresivna. Zame je to nesmisel. Nobena skupina ne bo všeč vsem. Vsak ima rad različne stvari. Prepričan sem, da tisti, ki smo jim všeč mi, ne obožujejo vseh naših pesmi. In tako je prav. Kot pravim, vedno tvegaš.
Rockline: Počneš tisto kar ti želiš in ne tisto kar želijo oboževalci.
Peter Nicholls: Vedno se moraš zavedati kako bo glasba zvenela. Če bi želeli izdati komični album, bi bila verjetno večina naših oboževalcev razočarana. Torej se zavedamo, da ljudje od nas pričakujejo določen slog glasbe. In takšno glasbo tudi znamo izvajati. V njej smo dobri.
Rockline: In takšno glasbo radi izvajate?
Peter Nicholls: Da. Pomembno pa je tudi, da se ne ponavljamo preveč. Ko si v skupini, je nevarnost, da zapadeš v določene rutine. Mi se skušamo temu izogniti. Na novem albumu je nekaj zelo dobrega materiala, a težko je predvideti kako bodo ljudje reagirali. Mislim, da lahko izpade zelo kvalitetno.
Rockline: Ste kdaj razmišljali, da bi izdali solo album, kot Martin?
Peter Nicholls: Mislim, da svet ne potrebuje mojega solo albuma. Mislim, da v glasbenem smislu ne bi mogel svetu kaj koristnega pokazati?
Rockline: A igrate kakšen inštrument? Kitaro?
Peter Nicholls: Ne, ne igram kitare.
Rockline: A vendar ste za IQ napisali nekaj samostojnih pesmi?
Peter Nicholls: V zgodnjih dneh smo pisali bolj vsak zase.
Rockline: Torej ste napisali le vokalno melodijo?
Peter Nicholls: V glavnem pri nas deluje tako, da najprej določimo strukturo skladbe, potem akorde, potem pa ali si Martin izmisli vokalno melodijo ali pa jo jaz improviziram med vajami. Potem pa napišem besedila. Tako smo to vedno počeli. Ko nekaj časa nisem bil pri IQ, sem posnel album z Niadem’s Ghost in tam sem imel več dolžnosti kot skladatelj. Mislim da zato, ker sem hotel nekaj sporočiti.
Rockline: Kaj političnega?
Peter Nicholls: Niti ne. Želel sem sporočiti nekaj glasbenega. Hotel sem ustvariti nekaj kar niti približno ne bi bilo podobno IQ. Bilo mi je pomebno, da sem se ločil od IQ. In spet mi vsa glasba z Niadem’s Ghost ni všeč, a to sem takrat moral storiti. Na albumu je deset pesmi, od tega so verjetno tri dobre. A spet pride do tega, da včasih pač moraš tvegati. Takrat sem želel poskusiti nekaj drugačnega.
Rockline: Kaj drugega ste še počeli v času, ko niste bili pri IQ? Od leta 1985 do 1993.
Peter Nicholls: Pravzaprav sem se vrnil leta 1990, ko sta skupino že zapustila Tim (Essau) in Paul (Menel). Skupina je igrala v klubu Marquee kot kvartet, Martin (Orford) pa je prevzel vokale. Mike me je poklical in vprašal, če bi jim pomagal pri dodatkih. Prišel sem in bilo je super. Bili so čarobni trenutki, med katerimi sem se res dobro počutil. Promotor v Franciji je slišal kaj počnemo in želel je, da bi odigrali nastop kot predskupina Magme. Moram reči, da so nas Magmini oboževalci sovražili. Niso nam pustili dihati. Med koncertom so žvižgali in nas motili. Bilo je res grozno. Kakorkoli že, ta koncert smo odigrali z Lesom Marshalom na basu.
Rockline: A ni že včasih igral pri IQ?
Peter Nicholls: Igral je v The Lens. Ko pa je odšel Tim, se nam je pridružil kot basist. Tisto leto (1990) smo skupaj odigrali dva nastopa, potem pa je poleti istega leta Les umrl.
Rockline: A ni pri albumu Ever šlo prav za spomin na njegovo smrt?
Peter Nicholls: Nekako že. Takrat je skupina bila v zatišju. Lesova smrt je pomenila hud šok, a nas je tudi zbudila. Pričeli smo bolj spoštovati to kar smo imeli. Pravzaprav sem se zato skupini spet pridružil. Kot prijatelj. Bolj kot prijatelj, kot pa da bi to storil zaradi kariere. Rekli smo si, da bi bilo lepo, če bi spet igrali skupaj. In zgodilo se je. Na albumu Ever smo imeli v mislih Lesa, Geoffa Manna, ki je bil dober prijatelj. Geoff je umrl med snemanjem albuma Ever. Prav tako sta tisti čas umrla tudi moj in Mikeov (Mike Holmes) oče. Iz tega je nekako nastalo vzdušje za ta album.
Rockline: Album je precej temačen.
Peter Nicholls: Da, res je. Gre se za spopadanje z izgubo ljubljenih, z minljivostjo. Skratka, kar temačne in žalostne zadeve.
Rockline: Vedno radi pišete takšna temačna besedila. Zakaj?
Peter Nicholls: Mislim, da je tako bolj zanimivo. Takšen slog mi je bolj pisan na kožo. Ne vem, kaj to pove o meni.
Rockline: Morda gre za neke vrste katarzo.
Peter Nicholls: Da, mislim da res. Morda se tako lažje spopadam s težavami.
Rockline: Torej na splošno vaše misli niso tako črne?
Peter Nicholls: Ne, mislim, da sem precej veder in optimističen človek. Takšne stvari pač pridejo iz mene.
Rockline: A se preko besedil znebite frustracij?
Peter Nicholls: Da. Na albumu Subterranea nisem pisal o sebi. Šlo je za namenski poskus, da bi pisal v bolj pripovednem stilu. Imeli smo zgodbo, ki smo jo želeli povedati.
Rockline: Gre pa za precej kompleksno zgodbo.
Peter Nicholls: Da. Ponavadi pišem bolj o svojih občutkih. Vedno se mi je zdelo pomembno, če izkažem svoja resnična čustva, tako da se lahko ljudje s tem poistovetijo. A pri Subterranei je šlo za projekt, kjer smo skupino želeli prikazati v drugi luči.
Rockline: A na Subterranei je vseeno veliko čustev. Znotraj zgodbe.
Peter Nicholls: Da. Menim, da je to bistvo dobre pesmi. Stvar poslušaš in čustveno reagiraš na glasbo in besedila.
Rockline: Mi lahko morda poveste kdo je Maya?
Peter Nicholls: (smeh) Ne vem. Mislim, da gre za žensko prispodobo za upanje in podobne reči.
Rockline: Slišal sem tudi, da imate namen izdati knjigo o IQ, ki jo piše Mark Hughes.
Peter Nicholls: Da, Mark že dolgo piše naš življenjepis.
Rockline: In kako napreduje?
Peter Nicholls: Težava je v tem, da ne vemo kje naj se knjiga konča. Mislili smo da bi bil Martinov odhod dober zaključek, a potem bi izpustili novo obdobje z Markom (Mark Westworth) ter nov album.
Rockline: Kaj sploh je v knjigi? So to zgodbe o skupini?
Peter Nicholls: Pravzaprav je to zgodba skupine od začetka do konca, kjerkoli pač ta konec je. Prispevali smo tudi vsi iz skupine. Veliko je anekdot, spominov. Nekatere zgodbe so smešne, večinoma niso. Veliko je dogodivščin iz zgodnjih dni.
Rockline: Bili ste tudi igralec. Ali ste se kaj ukvarjali z igranjem, ko niste bili z IQ?
Peter Nicholls: Da, pravzaprav sem res. Sodeloval sem z gledališko skupino, ki je hodila po šolah. Uprizarjali smo predstave, ki so govorile o stvareh, ki so pomembne za otroke. Ni mi bilo ravno všeč. Želel sem se nekoliko vrniti k temu poklicu, a sem spoznal, da tega ne želim početi. Preden sem se pridružil skupini IQ, sem bil tri leta na akademiji za gledališče. Z glasbo pa sem se vedno želel ukvarjati.
Rockline: A na nek način ste glasbo in gledališče kombinirali.
Peter Nicholls: Nikoli mi ni bilo do tega, da bi le stal na odru in pel. V tem smislu se ne štejem za glasbenika. Pomembno je, da za gledalce uprizorimo predstavo. Tudi slike za albume mi je bilo vedno v užitek risati. Torej sem kombiniral glasbo, pisanje, gledališče in risanje. Šlo je za izvrstno združitev vseh mojih interesov.
Rockline: Kaj pa poezija? Vaša besedila so že od nekdaj bila zelo pesniška? Ste kakšne zamisli jemali tudi iz poezije?
Peter Nicholls: Mislim da ne. Nikoli nisem imel najljubšega pesnika. Pri besedilih imam vedno namen ustvariti kaj pesniškega in estetskega. Par besedil je bilo bolj poetskih, a ponavadi raje pišem stvari, s katerimi se lahko poslušalci poistovetijo. Včasih so lahko najpreprostejši izrazi najbolj učinkoviti. Vsega skupaj niti ne analiziram preveč, gre bolj za instinkt. Prvo napišem besedilo, potem pa nenehno popravljam.
Rockline: Torej ste perfekcionist?
Peter Nicholls: Morda pa res. Čeprav nič ni popolno.
Rockline: Morda besedilo preberete čez nekaj let in se vam zdi, da nekaj ni v redu.
Peter Nicholls: Seveda, to se zgodi zelo pogosto. Ali pa se domislim res dobre vrstice, potem pa ugotovim, da je že bila napisana.
Rockline: Torej, hvala lepa za pogovor.
Peter Nicholls: Bilo mi je v veselje.
Intervju vodil: Rok Podgrajšek
Foto: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
