Kraj: Reigen / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 24.11.2007
Število obiskovalcev: 130
Cena karte: 20,00€
IQ je legendarna neo progresivna zasedba iz Anglije, ki je začela igrati v začetku osemdesetih let in sodi med najboljše v svojem žanru. Še pred tem sta kitarist in klaviaturist imela zasedbo The Lens, iz katere je prišlo kar nekaj idej za kasnejšo glasbo IQ. Letos so se možje iz te zasedbe odločili za pravi podvig (kar se njih tiče), namreč za turnejo po Evropi. Ponavadi raje igrajo na domačih tleh (ter na raznih festivalih v Evropi in Ameriki), tokrat pa so se svoje talente odločili razkazati tudi na solo koncertih po ostali Evropi. Ko je zadonela novica, da prihajajo celo v bližino Slovenije, smo seveda morali ukrepati.
Na mračen nedeljski dan smo se torej z avtomobilom odpravili na Dunaj. Takšen izlet je zame pomenil že pravi podvig, a ob meni sta bila dva stara mačka, za katera je takšna pot pomenila pravi mačji kašelj. Vso potovanje je potekalo brez zapletov (razen prepirov o tem, če so boljši Marillion ali IQ, Yes ali Genesis; ja saj vem, we are such nerds), do večjih nadležnosti je prišlo le ob prihodu na sam Dunaj. V klubu Reigen, kjer je prireditev potekala, še nihče od nas ni bil in tako nismo vedeli kam moramo iti. Ker smo pač bedaki, oziroma nismo imeli časa, se pred odhodom nismo ustrezno pripravili (založili z zemljevidi), tako da smo se na Dunaju izgubili. Morali smo vprašati domačine za napotke. Prijazni avstrijci so nas vsak s svojimi navodili pošiljali kdo ve kam in že smo pričeli razmišljati da koncerta ne bomo videli. A vztrajnost je bila poplačana. Ustavili smo enega prijaznega avstrijskega gospoda, ki je bil pripravljen na list papirja napisati navodila. Po nekaj minutah smo se z njegovimi navodili zopet odpravili na pot, a smo nekako dvomili če nam bodo kaj koristila, vsaj sodeč po preteklih izkušnjah. A glej ga zlomka, po petnajstih minutah in po tem, ko smo natančno sledili navodila, končno zagledamo znamenitost katero smo iskali – Schönbrun, ki se nahaja v neposredni bližini prizorišča. Končno smo si lahko oddahnili.
Ob sedmih zvečer smo vendarle našli parkirno hišo (z oderuškimi cenami), kjer smo pustili avto in se napotili v kakšnih sto metrov oddaljeni klub Reigen. Gre za dokaj majhen klub, ki verjetno sprejme par sto ljudi. Ko smo prišli tja, smo takoj zagledali člane IQ. Kot tipičen novinar, sem takoj napadel kitarista Mikea Holmesa in ga prisilil, da poišče pevca Petra Nichollsa, s katerim sem se predhodno dogovoril za intervju. Ko se je gospod Nicholls prikazal, se je z veseljem usedel z nami za mizo in pokramljal. Izkazal se je za bistrega sogovornika, ki mu sploh ni bilo hudo pogovoriti se s tremi norimi Slovenci. Od začetka je deloval nekoliko zadržano (kot tudi jaz), a kasneje mu je jezik stekel in razvil se je prav prijeten pogovor. Pri sebi sem imel celo list s vprašanji, a ga mi sploh ni bilo treba uporabiti, ker je bil sogovornik tako odprt in dobrodušen, da so vprašanja prišla kar sama od sebe. Ko smo se po opravljenem intervjuju poslovili od gospoda Nichollsa, nam ni preostalo nič drugega kot da počakamo na nastopajoče. Med čakanjem smo stopili tudi do IQ prodajalne, kjer so ponujali vse stvari, ki so povezane s skupino (zgoščenke, majice,…). Prav nič me niso presenetile navite cene za zgoščenke (18 eurov za enojno in 24 za dvojno), ki so v Angliji kar pogoste.
Prvi so na oder prišli domači favoriti ConXious, ki si zaslužijo vse pohvale zato, da jim je uspelo IQ pripeljati v Avstrijo, fantje so namreč koncert organizirali kar sami. Kaj pa njihov nastop? Težko je reči, saj nisem namreč izvedenec za progresiven metal (če je sploh šlo za to), a vse skupaj mi ni delovalo preveč kakovostno. Prva skladba je resda napovedala zanimiv nastop, a je potem šlo le še navzdol. Ni bilo nekih izvirnih zamisli (mnogo kaj mi je zvenelo kot da bi že bil kje slišal) in tudi glasba ni imela neke rdeče niti. Njihov stil je preveč prisiljen – na dolgih pesmih so na vsak način želeli biti kompleksni, a so bili prehodi izjemno netekoči in umetni. Nekaj je bilo zanimivih trenutkov na kitari in klaviaturah, drugače pa nič posebnega. Kar nekaj je bilo tudi tehničnih in individualnih napak.
Nato je sledilo nekaj minut odmora, ko so pomagači članov IQ znosili njihovo opremo na oder, postavili projektorje in tako dalje. Vse skupaj je trajalo kakšnih petnajst minut in nekaj čez deseto so se IQ že pojavili na odru.
Koncert se je začel z mojo najljubšo skladbo iz prvega albuma Tales from The Lush Attic, Awake And Nervous. Nov član, klaviaturist Mark Westworth, se je že takoj moral izkazati z nekaterimi zahtevnejšimi deli, ki pa mu niso povzročali preglavic.
Zame je bilo eno od presenečenj večera vključitev skladbe You Never Will v repertoar. Ne gre za eno mojih priljubljenih pesmi, a je pomenila pravo priložnost, da se novi član Mark Westworth izkaže s solažo na klaviaturah.
Nato je prišel na vrsto nov izdelek Frequency, ki naj bi izšel na novem albumu (predvidoma leta 2008). Če bo ves album tako dober kot ta pesem, potem se ni bati za prihodnost teh legendarnih glasbenikov.
Potem so se zopet vrnili v osemdeseta leta z The Magic Roundabout iz plošče The Wake, ki je podobno kot Awake And Nervous z novimi zvoki in stilom doživela pravo preobrazbo v pozitivnem smislu.
Harvest of Souls ne sodi med moja ljubša dolga dela IQ, a ga je bilo lepo slišati v živo. Očitno, da je skladba zelo priljubljena pri poslušalcih, saj jih je kar dosti znalo besedila na pamet in Nichollsa so glasno podprli. Harvest of Souls je že dostikrat doživel kritike, da je preveč podobna Supper’s Ready zasedbe Genesis in kot da bi se Mike Holmes želel pošaliti na ta račun, se je podobno kot Steve Hackett, tudi on med izvajanjem prvega dela usedel na stol. Raje bi sicer videl, da bi od epskih del igrali The Narrow Margin, a bi potem seznam skladb bil že skoraj preveč popolen.
Gledalci so si še vedno skušali opomoči od štiriindvajsetih minut Harvest of Souls, ko so IQ udarili z novo klasiko iz osemdesetih, Headlong. Osebno bi raje videl, da bi iz The Wake odigrali Widow’s Peak, a vsega pač ne moreš dobiti.
Nato so nam spet ponudili vpogled v nov album. Crashed And Burned, podobno kot Frequency, zveni kot prava poslastica. Očitno bo novi album spet vrnitev na pota Subterranee in The Seventh House.
In če že govorimo o The Seventh House, so nam IQ zaigrali naslovno skladbo iz tega izvrstnega izdelka. Kitarist Mike Holmes je kar nekaj časa potreboval, da je našel pravi efekt na kitari, a vse skupaj je znal obrniti na šalo, tako da tudi občinstvo ni postali nepotrpežljivo.
Naslednje presenečenje je bila vključitev Orfordove It All Stops Here iz Seven Stories Into 98. Šlo je za enega vrhuncev večera, saj gre za izjemno energično zadevo (v prvem delu) s tipičnimi neo klaviaturami sumljivega (Rick Wakeman) izvora.
Redni del se je zaključil z eno njihovih najlepših stvaritev The Guiding Light. Škoda, da je imel Mark Westworth nekaj težav, ker bi drugače izpadlo še bolje. Nato so se IQ poslovili, a ne za dolgo.
Ko so jih gledalci priklicali nazaj na oder, so zaigrali energično antemično naslovno skladbo iz albuma Subterranea, vključno s solažo na saksofonu (tokrat z efektom na klaviaturah) ob koncu. Potem so se spet priklonili in nas zapusstili.
A gledalci smo bili vztrajni in uspeli smo jih priklicati nazaj. Ko so se vrnili, so odigrali eno mojih najljubših kompozicij – Darkest Hour iz plošče Ever in s tem na magičen način zaključili izjemen koncert.
Na njihovi set listi je bilo napisano, da naj bi igrali še The Wake, a sta bili dve uri in pol za može dovolj. Tudi meni je bilo bolj všeč, da so zaključili z Darkest Hour kot pa z bolj pop usmerjenim The Wake.
Novi član Mark Westworth, od katerega je bil to skupaj z IQ njegov drug nastop, se je odrezal zelo dobro. Res je imel par spodrsljajev, a mu tega ni očitati glede na to, da s skupino še ni dolgo skupaj. Bilo bi lepo spoznati Martina Orforda, ki je bil dolgoletni (več kot 25 let) član IQ in ki bi verjetno odigral nekoliko bolje, a je Westworth več kot dostojna zamenjava. Je kar smešno, da končno dočakamo, da pridejo IQ igrati nekam v bližino, a potem je to brez Orforda. John Jowitt je ves večer pačil obraz, delal grimase ter se na splošno spogledoval z občinstvom. Če bi kdaj pevcu Petru Nichollsu zmanjkalo karizme, bi Jowitt brez težav posodil svojo, saj sta njegov entuziazem in njegova pozitivna mišljenost prav nalezljiva. Pred tem nastopom nisem vedel kaj naj pričakujem od še ene nove pridobitve, Andyja Edwardsa na bobnih. Že od prvih taktov je bilo očitno, da gre za izjemnega bobnarja, ki pomeni še korak naprej v evoluciji IQ. Cook je morda s svojim preprostim slogom dolgo časa bil zelo primeren za to zasedbo, a Edwards jih je popeljal na višjo raven. Igral je brez napak, venomer je bil točen, Cookove prehode pa je še nadgradil. Mislim, da imajo trenutno IQ, s pridobitvijo Edwardsa, najboljšo ritem sekcijo v neo in simfoničnem progu. Peter Nicholls se ni izkazal le kot dober sogovornik, temveč tudi kot odličen pevec. Tudi on je, podobno kot Westworth, parkrat zgrešil za kašknega pol tona, a je to hitro popravil in rešil situacijo. Njegovi nagovori občinstvu niso bili kako dolgi, a so bili ravno dovoljšnji, da nas je s svojim humorjem in smislom za angleški jezik znal nasmejati. Enkrat med nastopom (Harvest of Souls) se je celo našemil v zdravnika. Oblečeno je imel belo zdravniško haljo in sončna očala. Ne vem točno kaj je ta njegova preobleka pomenila, a lahko bi šlo za to, da skuša pozdraviti skorumpirano človeško družbo. Kitarist Mike Holmes je še zadnji član, ki je pri IQ vseskozi prisoten. Njegove tekoče kitarske linije so lahko poduk vsem kitaristom, ki menijo, da sta tehnika in hitrost najpomembnejši. Njegova finesa se lahko kosa celo s takšnim mojstrom kot je Steve Hackett. Tudi on je parkrat s svojim tipičnim britanskim humorjem (pozdrav Bennyja Hilla) pomagal Nichollsu in Jowittu spraviti občinstvo v smeh. Občasno je Holmes stopil tudi za klaviature, vendar pa je šlo bolj za zvočne učinke in ne za pomoč novemu članu.
Morda je bila to prva in zadnja priložnost, da to legendarno zasedbo še kdaj vidimo tako blizu nas. Možje na žalost pač niso več rosno mladi, pa tudi raje se držijo bližje doma. Obisk kluba Reigen je bil kar presenetljivo slab, še posebej če pomislim, da gre za kultno neo progresivno zasedbo. Potemtakem je kar razumljivo zakaj raje igrajo doma, če je odziv v tujini tako slab. A kljub temu, da se obiskovalcev ni ravno trlo, pa so bili tisti, ki so bili tam, toliko večji navdušenci in IQ so bili videti presrečni nad odzivom občinstva. Včasih je bolje imeti manj poslušalcev in so ti toliko bolj zagreti, kot pa imeti več občinstva, ki bi reagiralo precej bolj hladno. IQ se niso izkazali le kot imenitni glasbeni, temveč tudi kot prijazne osebe. Vselej so bili dostopni ne le za nas novinarje, temveč tudi za gledalce. Uprizorili so res veličastno predstavo, še posebej, če pomislim na finančne omejitve. Na treh platnih za skupino so se vselej vrtele zanimive projekcije, od arhivskih posnetkov skupine, do epizod Star Treka, motivov iz njihovih albumov in slik zgodovinskih osebnosti. Sem sicer velik ljubitelj te zasedbe, a tako dobrega nastopa in set liste nisem pričakoval. Pri izbiri skladb so uporabili dober trik in zaigrali par pesmi iz vseh albumov s Petrom Nichollsom. Poudarek je bil morda nekoliko bolj na zadnjih dveh izdelkih (Dark Matter in The Seventh House), a tudi ostali niso bili zanemarjeni. Učinkovito so tudi mešali med obdobji (ena iz osemdesetih, par iz devetdesetih, spet ena iz osemdesetih,…), tako da se je zdelo kot da so skušali vsem ugoditi. Mislim, da jim je to zelo dobro uspelo. Nastop, ki se lahko kosa celo s tistim Magminim, ki sem ga videl na festivalu Rock In Opposition. Veliko energije pomešane s temačnimi temami in neverjetnimi melodijami.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Foto: Aleš Podbrežnik
Setlista
CONXIOUS:
1. Between Arivall…
2. How Could You
3. Cheers To Vienna
4. Never Before
5. If It Wasn’t
6. ortraits
7. Do You Feel Free
IQ:
1. Awake And Nervous
2. You Never Will
3. Frequency
4. The Magic Roundabout
5. Harvest of Souls
6. Headlong
7. Crashed And Burned
8. The Seventh Houe
9. It All Stops Here
10. Guiding Light
dodatek:
11. Subterranea
dodatek 2:
12. The Darkest Hour
IQ postava:
Peter Nicholls – vokal, tamburin
Mike Holmes – kitara, klaviature
Mark Westworth – klaviature
John Jowitt – bas
Andy Edwards – bobni
Galerija slik
