Datum intervjuja: 12.03.2008
Psycho-path je legendarna slovenska alternativna zasedba, ki jo je skoraj nemogoče uvrstiti v en sam žanr. Nikoli se ne obremenjujejo z opredelitvami in niso ujeti v le en ozek glasbeni slog. Pri njih je mogoče prav vse. Edina konstanta je kvaliteta, ki jo dokazujejo iz albuma v album. Letos so izdal še en izvrsten album, ki je obenem tipičen Psycho-path izdelek, hkrati pa tudi čisto nov in svež. O novem albumu in vsem ostalem so se z nami pogovarjali pevka Melee ter kitarista Jernej in Sašo.
Rockline: Kako ste zadovoljni z novim albumom?
Jernej: Jaz sem zadovoljen, nisem našel še nobenih pomanjkljivosti.
Sašo: Zmeraj je tako, da popolnega izdelka ne bo nikoli. Zmeraj se najde kaj, kar bi spremenil. Enkrat je pač treba potegniti črto in reči to je to.
Melee: Tudi jaz sem zadovoljna. Mislim, da je to dejansko naš najboljši album.
Rockline: Dostikrat se sliši, da gre izvajalcem album, ki ga snemajo na živce? Pa pri vas?
Jernej: Poznam to, ampak pri tem albumu tega ni bilo. Če pa izvajalci to govorijo, pomeni, da z izdelkom niso zadovoljni.
Melee: Nam se s to plato to sigurno ni zgodilo.
Rockline: Pa s prejšnjimi?
Melee: V resnici ne. V studiu ti seveda že gre na živce, ko isti komad odigraš petnajstkrat. Ko pa greš na oder, je pa to drugače.
Rockline: Kako je nastala ideja za naslov in naslovnico?
Melee: Za naslovnico smo kontrolo dali iz rok. Oblikovalcema smo pustili, da vse vzameta v svoje roke, tudi kar se tiče videospota. Gotovo sta pa povzela tudi naslov, ampak ne tako direktno kot ljudje mogoče mislijo.
Jernej: Verjetno tako kot onadva to slišita in vidita.
Rockline: Kaj pa naslov drugače pomeni?
Jernej: Odvisno od posameznika.
Melee: Ne pomeni nič nizkotnega. Mi ta “ass” ne gledamo kot nekaj manjvrednega. Gotovo pa gre za razkorak med najbolj umazanim in najbolj čistim. Je pa v ozadju neka anekdota, ki pa je ne bom izdala. Če kdo hoče ugotoviti za kaj gre, naj malo prebrska. Ni pa iz sveta glasbe.
Sašo: Bom pa jaz povedal. (smeh)
Jernej: Ne vem o čem govorita.
Rockline: Kako pri vas komadi nastajajo?
Sašo: Ponavadi se bazira na ideji. Ene stvari pridejo same od sebe, z nekaterimi se pa moraš ubadati malo dlje.
Jernej: Vsak komad ima svojo zgodbo.
Melee: Nekatere skupine imajo bolj ustaljene vzorce.
Jernej: Pri nas ni tega. Ni tako, da bi jaz ali Sašo bila klasična pisca pesmi in bi s skladbami prišla na vajo in bi skupaj naredili aranžma. Vedno nekdo nekaj prinese ali začne preigravat. Osebno imam v glavi že določene stvari, potem pridem in lahko odigram. Če bi pa jaz to delal sam brez skupine, bi vse skupaj zvenelo precej drugače.
Melee: Pri tej plošči je drugačno tudi to, da je bobnar tudi odličen klaviaturist in smo nekatere pesmi delali po tej poti.
Jernej: Tako sta dve ideji prišli od njega, na klavirju.
Rockline: Cookie Jar?
Melee: Ne, pri Cookie Jar je šlo za vokalno melodijo, kjer je on naredil spremljavo.
Jernej: Incommunicado je eden takih komadov.
Sašo: Ja, bas linija je v bistvu klavir.
Melee: Ja, to je bil nek nov pristop. A tudi to ni tako novo, saj lahko osnovna ideja pride od kateregakoli na kateremkoli instrumentu.
Rockline: Kako dolgo pri vas album nastaja?
Jernej: Odvsno. Ta je nastajal dve leti. Bistvo plate pa je nastalo v osmih do devetih mesecih.
Melee: Mi v studio pridemo zelo dobro pripravljeni. Mi v studiu ne delamo komadov. Smo pa pustili dovolj prostora, da je lahko svoje prispeval tudi producent.
Jernej: Če pride kdo z dobro idejo, zakaj pa ne? Mi smo odprti in dovzetni za vse.Mi sicer ogromno delamo na predprodukciji. Ne maramo editiranja. Ne odigramo, potem pa lepimo?
Rockline: A se tako še dela? Na primer Deep Purple so prišli v studio, odigrali v živo in izdali ploščo?
Melee: Nekateri še.
Jernej: Mi smo ploščo naredili tako. Editirali smo le en komad. Mi smo živa skupina.
Melee: Ta je bila res posneta v živo.
Jernej: Pravzaprav zadnje tri plošče so bile posnete v živo.
Melee: Tretja sigurno.
Rockline: Kako ste pa prišli v kontakt s producentom Bobbyjem MacIntyrejem ?
Melee: Mi sami hodimo veliko na koncerte. Imamo radi glasbo. Ko greš na koncert, se s kom spoznaš in z določenimi ljudmi imaš kemijo. Bobby je poslušal našo glasbo in mu je bila všeč. Potem smo se videli še na enem njihovem koncertu (Twilight Singers) in izkazalo se je, da Bobby poleg bobnanja tudi producira in ima s tem izkušnje. Pokazal je interes za delo z nami. Zdelo se mu je, da bi iz nas lahko spravil še kako dimenzijo in meni se zdi, da jo je.
Rockline: Ste v Ameriki že kdaj igrali?
Jernej: Ne, se ne silimo. Bo že prišlo, ko bo prišlo.
Melee: Moraš presoditi kdaj je smiselno. Mi dobimo brez problema 14 koncertov skupaj. Preprosto veliko stane, če greš igrati tako daleč. Potem je težava v tem, ali vlačiš opremo zraven ali jo najameš. V glavnem, stroški. Vprašanje je kam vložiš denar. Mi smo zdaj veliko vložili v to novo ploščo, naslednji korak je turneja po Evropi, potem pa kam dalje.
Rockline: V Evropi ste že kar veliko igrali. Enkrat celo pred 40.000 ljudmi?
Jernej: Sami ne, na festivalu Bizarre. Na njem smo bili dvakrat. Prvo leto smo bili na odru Vision. Izbrani smo bili za novince leta.
Melee: Bili smo edina nenemška skupina in smo zmagali.
Jernej: Bili smo edina skupina, ki je igrala kaj po svoje.
Melee: Nagrada je bila, da smo naslednje leto lahko nastopali na velikem odru in je bilo lepo. Sicer smo odprli oder…
Rockline: Kako ste pa na festival sploh prišli?
Jernej: Takratni promotor nas je takrat uvrstil na eno njihovo kompilacijo in bralci revije, kjer je ta kompilacija izšla, so nas zelo visoko uvrstili. Mislim, da smo bili tretji ali četrti. Revija Visions ima pač svoj oder in je vse neuveljavljene nemške skupine povabila, med njimi pa smo bili tudi mi.
Melee: Tudi naš promotor je bil nemški.
Jernej: Kasneje smo to slabo vnovčili, samo takrat so bile težave tudi s kadrovskimi menjavami.
Melee: Imeli smo ponudbo, da bi lahko bili kakšen mesec ali mesec in pol predskupina.
Rockline: Komu pa?
Melee: Skupini sta v Nemčiji znani, a izven Nemčije so neznani. V glavnem, v Nemčiji so igrali pred 1000 ali 1500 ljudmi, torej bi v vsakem primeru bilo za nas dobro. A to je ena tistih stvari, ki se ni zgodila in je šla zgodba drugam. A vseeno smo prišli do neke druge zanimive točke – ponujena pogodba z Universal, ki pa se tudi ni končala optimalno, ampak že to, da so hoteli podpisati z nami, preden je šlo vse k vragu, je dokaz, da bi lahko bili na veliki založbi. To je bilo takrat, ko so se velike založbe še zanimale za skupine, ki niso komercialne. Potem smo pa podpisali z eno malo založbo z zelo dobro distribucijo. Takrat smo bili prvič distribuirani čez lužo in smo videli, da smo dobro sprejeti.
Rockline: No, če se že pogovarjamo o Ameriki. V vaši glasbi opazim dosti Sonic Youtha. Ne vem, kaj vi menite o takšnih primerjavah.
Jernej: No, dobro, včasih me je zelo motilo, če so nas z njimi primerjali. Zdaj pa ne več. Če vidiš podobnost, dobro.
Rockline: A jih poslušate?
Jernej: Niti ne, bolj površno. Jaz sem jih začel poslušati šele, ko so nas začeli primerjati z njimi.
Melee: Jaz, Denis in Sašo smo bolj iz tega ozadja. Že to, da smo kitarski, nas spravlja v njihovo bližini. Odvisno je tudi od plošče. Včasih smo blizu njihovemu zvoku, včasih pa kateremu drugemu. Jaz jih imam rada.
Jernej: V sloveniji si izvajalcem bolj upamo reči, da so komu podobni. S tujimi izvajalci si tega ne upamo. Poison kitaristu, o kateremu smo se prej pogavarjali, ne boš nikoli rekel, da je podoben temu ali tamu.To je umetno spoštovanje. Tudi drugi izvajalci so si sposojali od nas, na primer Queens of The Stone Age, kjer je del njihove pesmi Little Sister v bistvu zaključek našega No-Fi komada. Potem nam pa kdo reče, da smo podobni QOTSA, ki so svojo pesem izdali mnogo let za nami.
Melee: Josh Homme je imel našo ploščo in je poznal to pesem.
Jernej: Zdaj tudi zavestno ne poslušam nekaterih plošč QOTSA.
Melee: Kakšno brezvezno omejevanje.
Jernej: Sam sebi sem hotel dokazati. Mi z Joshom Hommom črpamo iz istega vira.
Rockline: A se poznate med sabo?
Melee: Ja, spoznali smo se na Bizarre festivalu. Skupaj smo igrali tudi v Križankah. On je izkazal tudi interes, da bi produciral kakšno našo plato, a se jim je ravno takrat odprlo. Je zelo dostopen človek.
Jernej: No, če bi ga pa danes vprašal kdo smo mi, bi rekel, da nima pojma.
Melee: Bomo videli, ko se naslednjič vidimo.
Jernej: Mi se nočemo ponižati, da bi koga za kaj prosili. Zahovič tudi nikoli ni vzel dresa od drugih nogometašev.
Melee: Imaš glasbenike, ki so v redu, ko so slavni, nekateri se pa spremenijo.
Jernej: Mislim, da mi domače skupine preveč kritiziramo. Bolje bi bilo, če bi našo sceno smatrali za enakovredno svetovni.
Melee: Ampak to ni v slovenski naravi.
Rockline: To je napaka medijev.
Jernej: Seveda, mediji so veliko krivi.
Melee: Ravno o tem smo se danes že pogovarjali z mainstream mediji, ki so nas vprašali če mislimo, da ima skupina prostor na slovenskem prizorišču. Vi (mediji) dajete prostor! Če bi si prostor lahko sami vzeli, kot na primer vi preko spleta, bi bilo lažje. Da pa oni to vprašajo se mi zdi sporno in hinavsko.
Rockline: Na zadnji plošči ste sodelovali tudi z Jurijem Tonijem.
Jernej: Ja, bil je snemalni tehnik. Bil je neka protiutež. Včasih je znal zatežiti. Dobro, da je bil tam.
Melee: Zelo je urejen.
Jernej: Mi imamo dva svetova: za preživetje in živetje. In ko mi preklopimo v svet za živetje, znamo biti naporni za ostale. Verjetno ne za istomisleče, a za druge…
Melee: To nas dela to kar smo.
Rockline: A je pitje viskija med snemanjem pri vas tradicija?
Melee: To je nova tradicija, za to ploščo.
Sašo: Nekako nam je ustrezalo.
Rockline: Se je to poznalo pri plošči?
Jernej: Sigurno, po mojem se je. Se spomnim, ko sem Bobbyju omenil, da mi je v redu, da je posnel še dodaten kitarski del, a mi odgovori, da se ni ničesar dotikal. Očitno sem sam posnel, a se ne spomnim.
Melee: Imeli smo tudi čudne ure za snemanje. Meni je sicer odgovarjalo, ker sem nočna ptica. Delali smo od petih pa do petih zjutraj. Vse se postavi na glavo, pritisk je maksimalen in določene substance ti pridejo prav.
Rockline: Imate kakšne glasbene ideje, morda iz drugih žanrov, ki bi jih radi uporabili na kasnejših albumih?
Jernej: Kar bo bo. Ponavadi se prepustimo spostanosti. Pri nas imajo vse plošče rdečo nit, po neki plati pa so si tudi zelo različne. Pri vsaki plošči so prisotni drugačni elementi in tako bo verjetno tudi v prihodnje. Možno je tudi, da bo kdaj kakšna plošča brez kitare. Zakaj pa ne?
Melee: Nismo pa takšni, da bi vnaprej določili koncept. Uživamo v poti. Pot je tisočkrat bolj zanimiva od cilja.
Rockline: Včasih so se skupine razvijale naravno, zdaj pa imajo založbe koncept že pripravljen in le nabirajo skupine. Kako vi to vidite?
Melee: Mislim, da si skupine ne upajo iti mimo trendov. Potem pa imaš kup skupin, ki delajo iste stvari. Nihče pa ne upa iti vsaj malo drugam. Po drugi strani bi pa takšni izvajalci radi videli, da se jih opazi.
Rockline: Hvala za čas.
Psycho-path: Hvala.
Intervju sta vodila: Rok Podgrajšek in Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
