Kraj: Sottotetto klub / Bologna / Italija
Datum koncerta: 13.05.2008
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 15,00€
Še kako intenzivno morajo prasketati iskre in preskakovati električni tok v možganih človeku, kadar se ta odloči, da bo dopustoval tri dni v Italiji s prvenstvenim namenom obiskovanja koncertov. Prvi dan tega dopusta, so bili na vrsti za ogled Royal Hunt. Danski simfonični progresivni metalci, ki so sredi marca letos izdali svoj novi studijski album “Collision Course: Paradox Pt. II” (2008) in pomeni nadaljevanje konceptualizirane zgodbe, katero je skupina predstavila z albumom “Paradox” (1997). Možje so v svoji pridigi še naprej neuničljivi in tudi novi album ohranja vso imenitnost in pedigre visoke kvalitete lastnega artističnega izraza skupine. No, da pa reč ne bi bila predvidljiva in kot jajce jajcu, je poskrbela menjava na mestu vokalista. Dolgoletnega člana John Westa, brez katerega si človek Royal Hunt kar težko predstavlja, je na novem albumu zamenjal še en vrhunski vokalist. To je Marc Boals, ki je najbolj znan po prispevku svoje kariere za Yngwie J. Malmsteena.
V Bologno sem prispel natanko ob 20.00 uri. Sottotetto klub, kot se glasi mesto zločina, je postavljen na idealni lokaciji. Na severu Bologne, praktično v predmestju, da ne rečem za siceršnjo opustelost močno industrializirane Padske nižine, že kar v pravem idiličnem zelenem podeželju.
Reči niso tekle ravno po načrtih organizatorja, saj je le ta slišal s strani menedžmenta nekaj pikrih na svoj račun. Na vidiku je bila zamuda dveh debelih ur. Koncert naj bi se uradno moral pričeti ob 21.00 uri. Seveda vse točnosti vajeni Skandinavci le stežka pristajajo na znano italijansko ležernost in hedonizem, a taka je pač Italija. Vedno je tako v Italiji, da se karkoli težko prične pred 22.00 uro zvečer, čeprav je na letakih in plakatih oglaševanja zapisano drugače. Druga reč, ki je besnila vodjo turneje, je bilo dejstvo, da kapacitete kluba ne omogočajo skupini pravih razmer za postavitev vse odrske razsvetljave (s posebnimi efekti).
No za piko na “i” pa pride še novinar iz Slovenije s prošnjo za intervju… No ravno s šefom skupine Andre Andersenom sva kramljala na tour busu. Mož še zdaleč ni kazal znakov vedrine, zaradi razočaranja nad organizacijo, ko sva diskutirala. V klubu je med tem že pričelo pokati. Šov so odprli švicarski power metalci Godiva. Ti fantje so izdali svoj studijski prvenec leta 2002. Na njem so strupeno vlekli na Primal Fear. Od takrat sem za njimi izgubil sleherno sled in prav šokiran sem bil, ko jih je uzrlo moje oko na odru in ščipati sem se moral, da se prepričam, da ne gre le za domačo predskupino doma iz Bologne z (naključno) enakim imenom. Ne. Bili so res pravi Godiva.
Ura je odbila krepko preko 22.00 ure, ko so pričeli igrati. V svoj 40 minutni repertoar so Godiva vtkali nekaj novih skladb s svežega studijskega albuma “Destruction” (2007). Power metal, naviti “in your face” riffi , melodičen in čist vokal. Žal so imeli fantje obupen zvok. Kitare so bile povsem zamorjene, vokal prepotiho. Bobni so močno prebijali zvočno sliko. In vendar so korektno pristopili, kljub temu da je bila dvorana praktično povsem prazna. Možje so se tako močno pretegovali, da je kitaristu Steveu Papacharitosu crknil monitor, tik pred izvedbo zaključne Vicous Blade. Skupina je z “a capella” We Will Rock You (orig. Queen) trik aranžmajem skušala zamotiti občinstvo, oziroma tistih nekaj pet pod odrom, kolikor nas je firbcalo, medtem ko se je Steve ubadal z oživljanjem monitorja. To mu žal ni uspelo in skupina se je tako poslovila brez zaključne pesmi. Kaj reči? Gotovo to ni bil njihov dan. Ne kar se ozvočenja tiče, kaj šele podpore publike. Gre za zelo kvaliteten bend, ki gotovo v drugačnih razmerah odlično vžge. Da s fanti ni šale, potrjuje tudi dejstvo, da je v njihove vrste vstopil legendarni nemški bobnar Stefan Schwarzmann (ex-U.D.O., ex-Accept, ex-Krokus, ex-Helloween, ex-Running Wild), ki smo ga imeli tako čast videti v živo z Godiva!
Ob 23.10 so se luči odra še enkrat ugasnile in iz ozvočenja je pričel odzvanjati uvod z Ave Maria Gratia Plena. Nekaj minutni intro se je prelil v prvo skladbo albuma “Paradox” (1997) River Of Pain. Skladba z ubijalskim glavnim riffom je ustvarjena za otvoritev koncerta! Kvintet s spremljevalno back vokalistko je z rutinirano igro skušal odgnati temne oblake, ki so se podili po dvorani tega večera kot posledica slabe obiskanosti. Pod odrom se je zbralo komaj kakih 100 ljudi. Kakšna žalost. Ker se to Royal Hunt ni pripetilo prvič, pa tudi ne zadnjič, so pristopili z igro na moč, vso pozornost pa je nase z odlično predstavo prevzel nase pevec Marc Boals. Njegov neverjetno močan, eksploziven vokal, ki poseduje vrlino prenosa izredne moči iz srednjih leg v najvišje, kar navadno loči najboljše pevce od dobrih v rock glasbi, je jemal sapo. Čisti in na vso moč vzeti verzi, so povzročali pravo kurjo polt, pevec pa je požel s strani maloštevilnega občinstva med koncertom nekajkrat glasne ovacije. Set lista je bila zgrajena po večini iz plošč “Paradox” (1997) in “Collision Course: Paradox Pt. II” (2008), kar sem potihem pričakoval. Kljub temu skupina ni ignorirala tudi preostalih studijskih albumov, tako da so prišli na svoj račun resnično vsi zagriženi oboževalci pod odrom. Predvsem dva fanta, ki sta se pripeljala kar iz Rima do Bologne, da vidita Royal Hunt, je bilo užitek opazovati, kako sta vneto sodelovala s skupino med koncertom. Royal Hunt nas vsaj kar se tiče izbranega repertoarja zares niso pustili ravnodušnih. Praktično najboljše stvaritve iz albuma “Paradox” kot so Time Will Tell, ki je bil eden vrhuncev koncerta, pa It’s Over ter Message To God, so prevzemale vso pobudo. Nič manj se ni iskril najnovejši material s fenomenalno atmosferično Tears Of The Sun na čelu. Nekaj zanimivih presenečenj pa se je skrivalo tudi v Flight z njihovega studijskega prvenca “Land Of Broken Hearts” (1992), nadalje Can’t Let Go (“Eye Witness”, 2003) in obvezno Cold City Lights (Fear, 1999), skladbo izredno spevnega refrena, s katero so zaključili koncert.
Da, po vsega uri in slabih 40 minut, je bilo koncerta konec. Skupina je črtala dve skladbe iz dodatka. Vzrokov ni težko najti. Samo razočaranje nad pogoji izvedbe koncerta, ki jih je nudil Sottotetto klub, velika zamuda ter seveda in predvsem maloštevilna publika. Hudiča pa ravno Last Goodbye iz mojega najljubšega albuma “The Moving Target” (1995), je šel po zlu!!!
Pogled na oder je bil res bolj klavrn. Royal Hunt so resnično igrali praktično v popolni temi in do izraza sta prihajala med vsemi člani zasedbe še najbolj kitarist Marcus in seveda omenjeni izjemni Marc Boals na vokalu. Skupina si je privoščila nekaj skečev, katerih glavni akter je bil Danec Andre Andersen, klaviaturist in šef skupine, ki je tako po novem v postavi obdan s samimi Švedi in enim Američanom. Basist pri Royal Hunt je Per Schelander, mož ki ga je RockLine videl v Padovi novembra 2006 na koncertu švedskih melodičnih hard rockerjev House Of Shakira.
Royal Hunt so prikazali čvrst in sila kompaktno uigran nastop. Problem je bil da skladbe niso prišle do tako popolnega izraza kot bi sicer. Sploh ne v atmosferičnem smislu, pa čeprav sta visoko vzdušje in drama moment v glasbi Royal Hunt pomembna elementa. Preveč očitno je prihajala na površje rutiniranost v slogu: “Dajmo fantje! Odigrajmo tisto nujno, za kar smo plačani in se poberimo od tod!” Nastop sicer brez napake. Andersenove klaviature so bile preglašene v senci kitare, tako da značilne udarne harmonije na relaciji kitara – klaviature, niso prišle tako krepko do izraza, kot tudi ne njun,v skladbah mestoma pozicioniran, navzkrižni ogenj (dialog izmenjave melodij). K sreči je bil tu enkratni Marc Boals, ki je s svojo predstavo povlekel koncert iz povprečja na vsaj kanček višjo raven, čeprav je bil nastop Royal Hunt daleč od optimalnega, da ne rečem perfektnega. Velik minus nosi ta zamegljenost klaviatur v zvoku. Andre Andersen je namreč s svojimi aranžmaji eden najpomembnejših členov podobe Royal Hunt, ki jih pravzaprav dela posebne v glasbenem smislu. No to pot je bil Andre komaj opazen.
Bera prvega dne je bila za popotnika iz Ljubljane sila klavrna, z izjemo tolažbe, da sem videl skupino, ki jo bom imel težko priložnost še kdaj videti. Možje so po koncertu urno posmukali iz odra v tour bus, saj jih je čakala dolga pot na sever, kjer so imeli že za 15.05.2008 napovedan nastop v nemškem mestu Karlsruhe. Marc Boals je dokazal v Bologni, da je spoštovanja vreden naslednik Johna Westa. Potihoma se nadejam, da morda Royal Hunt pridejo naslednjič vsaj v Avstrijo, kjer bodo tudi boljše volje pred koncertom in tako razpoloženi, kot se šika, ne pa da igrajo princeske na zrnu graha, kratko pa potem potegnejo oboževalci skupine, pa čeprav jih je v dvorani le 100. Pravi profesionalizem zahteva šus nastop in to brez razlike. Za enega človeka ali 10.000 glavo množico v dvorani. Na tem izpitu so Royal Hunt to pot gladko pogrnili.
Setlista
GODIVA:
1. Destruction
2. Pedal To Metal
3. Proud To Be A Beast
4. Heavy Metal Thunder
5. Crawl In The Night
6. Call Me Under 666
7. Let The Thanks Roll
8. Vicious Blade*
ROYAL HUNT:
1. Intro
2. River Of Pain
3. The First Rock
4. Message To God
5. The Clan
6. Long Way Home
7. Hostile Breed
8. Time Will Tell
9. Tears Of The Sun
10. It’s Over
11. Caos A.C.
12. Game Of Fear
13. The Mission
14. Never Give Up
15. Can’t Let Go
16. Flight
17. Cold City Lights
—dodatek—
18. Third Stage* & Solos*
19. Last Goodbye*
* skladbe, ki niso bile odigrane
Galerija slik
