Poplava tehničnega death metala z Obscuro (2020)

Obscura
0 90

Kar se tiče ponedeljkov ima Garfield čisto prav; »they suck«. A zaradi takšnega koncertnega večera kot se je zgodil pred enim tednom v Ortu je nov teden mnogo lažje začeti. V Ljubljano so se s ploščo Diluvium vrnili nemški tehnični death metal težkokategorniki Obscura, družbo pa jim je v zares odličnem paketu delala nizozemska blackened death metal vojna vihra God Dethroned, melodični black metal Thulcandre in francoski tehničarji Fractal Universe.

Za ogrevanje so tokrat poskrbeli, z glavnimi nastopajoči še najbolj žanrsko ujemajoči se, Fractal Universe. Francoski progresivni/tehnični death metalci so se slovenski publiki v preteklosti že predstavili in sicer na Metaldays 2017. Takrat so kot eni prvih nastopili na New Forces odru in obveljali za eno prijetnejših presenečenj festivala. Francozi so to pot pri nas prvič nastopili v klubskem okolju in kljub zgodnji uri pod oder privabili kar nekaj ljudi. Fractal Universe tople vode sicer nikakor ne odkrivajo, saj je večina delčkov, ki sestavljajo njihove tehnično kompleksne in razgibane komade pravi deja vu, že slišan drugje. Pri četverki iz Nancya je tako moč slišati bolj ali manj očitne vplive rojakov kot so Gojira in Gorod, vmes pa še Obscure in The Faceless. Kljub temu so Fractal Universe z lomljenimi ritmi in stacatto rifi naravnost narejenimi za čupanje zveneli dovolj zanimivo, da jim podobnosti z vzorniki ne gre preveč očitati. Precej slabotno je žal izpadel le utrujeni čisti vokal Vincea Wilquina, kar je bilo slišno že med uvodnim hitičem Sons of Ignorance s prvenca Engram of Decline.

Mnogo, mnogo zanimivejši in tudi težje pričakovani pa so bili naslednji nastopajoči, nemški Dissection »worshiperji« Thulcandra, ki jih vodi Steffen Kummerer, tudi šefe Obscure. Thulcandra, ki so si ime nadeli po prastarem Darkthrone demu, ti pa po imenu za Zemljo iz Lewisove zf klasike Out of the Silent Planet, so pri nas že nastopili in sicer davnega junija 2011 v Channel Zeru. Od takrat je preteklo mnogo vode, skupina je leta 2015 izdala ploščo Ascension Lost, nato pa je za njimi precej potihnilo. Do tokratne turneje s katero so se znova vrnili v Ljubljano in navdušili že s prvim rušilcem In the Realm of Thousand Deaths. Škoda, da je tri četrtine odra zasedala glomazna bobnarska baterija Sebastiana Lanserja (Obscura) in so se morali vsi štirje člani Thulcandre, vključno z bobnarjem Ereborjem, stisniti povsem na začetek odra. Prav veliko prostora za gibanje na odru fantje tako niso imeli, a so ta manjko popolnoma nadomestili z igranjem. Hudičevo dobrim igranjem! V žal le pol ure so Nemci v stlačili komade z vseh treh albumov, vrhunske melodije so izpod prstov kitarskega dvojca Kummerer/Delastik padale kot Lucifer in Nebes, z izjemno dobro predstavo pa se je izkazal tudi Erebor z zares čudovito rabo činel. Zaradi (pre)kratkega nastopa so klasike a la Deliverance in Sin and Death ter Frozen Kingdom mimo nas odletele v hipu. Lahko bi stisnili vsaj še Everlasting Fire, je pa Thulcandra predstavila nov komad The Slithering Silver s prihajajoče plošče (kar je lepa novica, saj o tem še ni bilo govora), ki je za prvič zvenel ok, in se prehitro poslovila z epskim Spirit of the Night.

Težko pričakovani so bili tudi nizozemski death metal veterani God Dethroned, ki so pri nas nazadnje nastopili pred slabim letom v kranjskem Subartu s Suffocation in Belphegor. Nizozemski so se k nam tokrat vrnili s čisto svežim albumom Illuminati in z njegovo naslovno skladbo tudi pozdravili ljubljansko publiko. Žal so imeli tudi God Dethroned na odru minimalno prostora, a so tudi oni vrhunsko opravili svoj posel, na roke jim je šel tako odličen zvok kot odzivna publika, kljub kratkemu času pa so tudi Nizozemci Orto preorali kot gosenice tankov Mark IV in V na Zahodni fronti pred stotimi leti. God Dethroned so v začetku z Book of Lies pozornost usmerili še na aktualni album, nato pa pretresli z vrhunskim rušilcem The World Ablaze z istoimenskega albuma, ene tretjine odlične trilogije o prvi svetovni vojni. Setu Nizozemcev je za šalo poveljeval edini še originalni član benda Henri Sattler z ohranjenim in močnim vokalom, ki se mu niti malo ne pozna, da se bliža Abrahamu. Vrhunsko uigrana ekipa, ki je Orto mlela komad za komad je ubila še s klasiko Villa Vampiria, pa No Man’s Land ter noviteto Spirit of Beelzebub, ki z refrenom s čistimi back vokali v živo zveni naravnost epsko. Žal je bil tudi God Dethroned precej skopo odmerjen njihov čas, ki se je prehitro zaključil s poslovilno Nihilism.

Obscura je tokrat zaradi predskupin ostala nekoliko v drugem planu, saj smo jih pri nas videli že kar nekajkrat, a so že takoj na začetku presenetili z bržda svojim največjim hitom Anticosmic Overload in publiki v lepo napolnjeni dvorani se je zmešalo. Obscura svoj posel pač obvlada do obisti, kar so dokazali tudi tokrat, ko so v Ljubljani predstavili predvsem zaključni del svoje kvadrologije o naravi, kozmosu in človeku, Diluvium (diluvij je geološki pojem in sicer starejša doba kvartarja oz. tudi naplavine iz te dobe). Nemci so v dobri uri dokazali nečloveško dobro uigranost pa naj gre za odtrgano rifažo in solaže dvojca Kummerer/Rafael Trujillo, drsenje prstov Linusa Klausenitzerja po vratu basa brez prečk ali potresno bobnanje robota Sebastiana Lanserja. Fantje so lahko za razliko od predskupin v večji meri izkoristili oder, tako da smo bili deležni tudi nekaj več (pretiranega) poziranja s stanjem na monitorjih. Obscura je tokrat ponudila pester izbor komadov, saj so se z Alone vrnili celo na spregledani Retribution in znova dokazali zakaj so eno najbolj spoštovanih imen tehničnega/progresivnega death metala.

Fotografije: Nina Grad

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki