Poverty’s No Crime: A Secret To Hide

0 68

Založba: Metalville Records
Datum izida: 30. 4. 2021
Produkcija: Simone Mularoni (DGM)
Dolžina albuma: 58.56 min.
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 10/10


Poverty’s No Crime so nemški progresivni metalci, ki so vstopili na vlak živahnega progresivnmetalskega dogajanja, ki ga je zanetil prihod Dream Theater, že leta 1991. V sredini devetdesetih so svoje prvence že dobili Symphony X, Angra, Vanden Plas, Threshold, če naštejem le štiri, ki mi pridejo ta hip na um. Svojega so imeli tudi Poverty’s No Crime. In več. Do leta 2003 so s svojo marljivostjo nanizali kar pet studijskih albumov. Vendar pa so s svojo takratno dejavnostjo dosegli, podobno kot nič manj fenomenalni rojaki Vanden Plas, le peščico fanatičnih glasbenih gurmanov. A to »prekletstvo« spremlja kar nekaj podobnih skupin, ki so odlične, a hkrati »strogo varovana« glasbena skrivnost. To je tipskost kariere skupine Poverty’s No Crime.

Bend je od nekdaj dostavljal visoko kvalitetno glasbo, glavnino kreativnih silnic pa usmerjal v sledenju visoko vibrantnih razpoloženjskih stanj in ultra muzikalne nalezljivosti, s čimer je pretanjeno držal v ravnovesju (pa tudi na distanci) momente tehnično kompleksnih eskapad in virtuoznih vložkov (s tem nikdar ni pretiraval).

»A Secret To Hide« je osmi studijski album in prihaja pet let po izvrstnem in do leta 2016, ko je izšel, najbolj slikovitem ter dovršenem izdelku »Spiral Of Fear«. Slednji je premoščal dolg časovni interval kreativne dormance devetih let, ki ga je bend potreboval da izda novi studijski album. Tudi na novega smo dolgo čakali, saj gre pri Poverty’s No Crime od leta 2007 dalje, očitno vse zelo počasi. A se splača čakati. To potrjuje znova »A Secret To Hide«.

»A Secret To Hide« je naravnost povedano glede na preteklo artistično pot skupine zrelostno najbolj dovršen in dorečen studijski album in v tem presega tudi izvrstnega predhodnika. Bend je na novi album dostavil  substanco, ki nenehno grabi in prevzema z visokim drama teatrom oziroma melanholično bombastiko (skladba Within the Veil je absolutna zmagovalka v kategoriji melanholičnosti). Na albumu se namreč zvrsti serija izjemno  pretkane kombinacije popadljivih fraz in muzikalnih napevov, ki zgrabijo v hipu in intenzivirajo dinamični razvoj dogodkov na albumu. Govorimo o progresivnem metalu, ki zgrabi takoj. To se zgodi redko in za kaj takšnega moraš biti navadno vrste artističnega posebneža. In Poverty’s No Crime so takšni posebneži. Imajo ta moment sebi lastnega odkrivanja, razkrivanja in raziskovalnosti. Si upajo. Upajo si požvižgati tudi na trende in na to, da bi želeli komu ugajati. Ustvarjajo to kar čutijo in pišejo glasbo v prvi vrsti zase. To je bistvo.

Schizophrenic je najbolj mračna skladba albuma, skupina v njej ne skopari niti z zvokom, ki imitira Hammond orgle, prav tako pa se ne ogiba uporabe »talk boxa« (kitara), pri čemer nagovarja uvodni del malodane srhljivo. Kot bi ga spravil skupaj Bruce Dickinson v času »The Chemical Wedding« albuma (samo uvod!). Posebno izkustvo je spremljati sam razvoj skladbe, gradacijo vzdušij in potem krešendo v fenomenalno spevnem refrenu (in to ni edini tak primer albuma). Poverty’s No Crime so definitivno s tem albumom postali veliki mojstri svoje obrti. Vrhunski sklepni del z dobrih deset minutno vrhunsko progresivnometalsko točko In the Shade postavlja piko na »i«. Bend rabi do refrena kar tri minute, pred tem pa že samo s prehodi s kitice v predrefren in briljantno vtaknjenimi vložki, uspe zvabiti poslušalca v napeto spremljanje razvoja skladbe. Refren to napetost popolnoma razelektri s svojo ulra-muzikalno spevnostjo. Kot bi skozi mračno vzdušje jeklenih oblakov nenadoma posijala brezmadežno bela svetloba. Prav tako je otvoritev albuma izjemno močna in pečatna. Zelo podobna koncu, ali obratno. Briljantna otvoritvena Supernatural, ki razkaže na enem mestu hipoma vso glasbeno substanco 30 let stare skupine, in zlasti za njo Hollow Phrases, ki bo všeč tudi vsem tistim, ki progresivnega metala sploh ne morete poslušati, ker je »tehnično prezajeban«. Hollow Phrases je ena najbolj spevnih kompozicij, ki so jo Poverty’s No Crime v karieri napisali in se lahko v slehernem trenutku, z izjemno radia Aktual in Veseljak, vrtijo kjerkoli. Pod hipotezo, da bi bil progresivni metal kdaj  mainstream, bi se Hollow Phrases s peresno lahkoto non stop vrtel na radiih. Within the Veil pa mu pri tem tesno diha za ovratnik. Tu je še en odklon albuma. Izvrstni instrumental The Great Escape, kjer prihaja na plan spoznanje, da so fantje odraščali ob poslušanju Rush (zlasti osemdesetih).

Žal bodo »A Secret To Hide« znova odkrili in poslušali redki, ker so Povety’s No Crime  skupina katere člani se preživljajo v vsakdanu z vsem drugim, le z glasbo ne. To so skromni fantje, ki pa pišejo fenomenalno glasbo. In ostajajo skromni. To je Izjemno zrcalo veličine od katere se lahko uči marsikdo. »A Secret To Hide« je delo velike perfekcije glasbeno nenehno fascinantnega artizma, ki mu rdeče niti čarov visoko otipljive kreativnosti ne zmanjka, in ki očara v dejstvu, kako je mogoče najti briljantno ravnovesje med grabežljivo muzikalnostjo, bombastično atmosfero in pretanjeno podtaknjenim, tehnično kompleksnim kinetizmom. Vse to namreč rezultira v izjemno prožnem glasbenem dosjeju absolutno unikatnega artizma.  

Kolo usode je Poverty’s No Cirme s tem albumom na nek način zbližalo s podobno prezrtimi skupinami, kamor je ob rojakih Vanden Plas, brez težav mogoče uvrstiti tudi britanske Threshold, ali celo Arena. Čeprav govorimo strogo o nemškem pristopu do progresivnega metala in zato jabolk in hrušk ni pametno pretirano mešati, pa dodajam kljub vsemu mimobežni orientir za vse, ki skupine ne poznate: »Ocenjeno na palec« deluje vse skupaj tako, kot da bi Vanden Plas skušali zveneti kot Threshold ali postmilenijski Arena. Hja, nemara niti ni tako trapasta asociacija, ki pa skupini niti malo ne bi bila všeč.

Albu preveva izjemna melanholija in koprnenje. Vokal Volkerja Walsemanna je znova briljanten poslušalčev sogovornik in zelo pomemben kreator magije. Da. Govorimo o kreaciji magije in več. Mistike. Treba je imeti v uvidu, da deluje skupina od leta 2001 dalje v nespremenjeni postavi in da so trije člani vse od leta 1991 še danes skupaj. To pa je kilometrina, ki nekaj pove o medsebojnem poznavanju in kreativnem zaznavanju akterjev. Z »A Secret To Hide« so Poverty’s No Crime izpilili svoj artizem do perfekcije. 30 let delovanja so (skromni fantje) z izidom svojega osmega albuma resnično proslavili v visokem slogu. Ko ti vse srčnosti ne more odvzeti nihče. Ta srčnost pa je neizmerljivo (neotipljivo) bogastvo, ki edino izpolnjuje in odžeja dušni nemir vseh nas – »večno tavajočih«. Točno to seva ta izdelek. Je neverjetna zmes tradicije in spoznanja, ki ga vedno znova ponudi le fenomen progresivnih glasbenih žanrov. Artističnega korakanja naprej.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Supernatural
2. Hollow Phrases
3. Flesh And Bone
4. Grey To Green
5. Within The Veil
6. The Great Escape
7. Schizophrenic
8. In The Shade

Zasedba:
Volker Walsemann – vokal, kitara
Marco Ahrens – kitara
Jörg Springub – klaviature
Heiko Spaarmann – bas kitara
Andreas “Theo” Tegeler – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki