Pozitivne pesmi za negativne ljudi nam je v Kino Šiška pripeljal Frank Turner (2016)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Aleš Podbrežnik

Kraj: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenia
Datum koncerta: 09.04.2016
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 17€ / 19€ / 23€

Večeru, ko je na odru Kina Šiške nastopal Frank Turner s svojo spremljevalno zasedbo bi lahko rekli kar manjši festival, saj so za ogrevanje poskrbele kar tri kvalitetne predskupine. V spodnjem delu, pod stopnicami Kina Šiške sta za prvi del poskrbeli predskupini Almeida in Darko. Prva, to je Almeida, strmi k nekakšni zmesi punka in metala, medtem, ko druga Darko, strmi k hardcore punku. Obe predskupini sta skupaj poskrbeli za približno uro in 15 minut ogrevanja publike, ki se je v predverju Kina Šiške že konkretno nagnetla. Vsekakor spodoben nastop. Zanimivo je bilo stopnjevanje oziroma postopno “mehčanje zvoka” od najtrših ritmov, k nekoliko bolj blagodejnim, z zadnjo predskupino po imenu Ducking Punches, ki pa se je po tempu in zvrsti že bolj približala glavni zvezdi večera. Ducking Punches so kot tretja in zadnja predskupina, nastopili v veliki dvorani Kina Šiške. V času njihovega nastopa se je dvorana že dobro pričela polniti, publike pa niso pustili ravnodušne. Zmes akustičnega punk rocka ob spremljavi violine vsekakor ni tipičen pristop. Zadeva je zvenela presenetljivo dobro.

Po približno tri četrt ure je publika dočakala to, po kar je izvorno prišla. Na oder so po uglasitvi inštrumentov (Frank s tehniki očitno skopari), stopili Frank Turner in The Sleeping Souls. V zasedbi, ki je slovensko publiko pred dvema letoma že zabavala, so igrali: Frank Turner (vokal, električna kitara, akustična kitara), Ben Lloyd (kitara, mandolina, spremljevalni vokali), Tarrant Anderson (bas kitara), Matt Nasir (klaviature, mandolina) in Nigel Powell (bobni). Že poslušanje albuma »Positive Songs for Negative People« daje občutek, da bo koncert te zasedbe zagotovo zadetek v terno. In točno to je tudi bil. Frank Turner v svojih pesmih meša rock, punk, rahel pridih Irske folk galsbe v stilu kakšnih Pouges, je tudi zelo rad prisoten. Všečno je to, da se ne oklepa enih in istih ritmov. kot pijanec plota, temveč niha v dinamiki svojih pesmi. Pretežno mlajšo populacijo publike je začel animirati takoj v začetku koncerta. Vsekakor pa jo je popolnoma osvojil, ko se je potrudil in goste koncerta nagovoril v slovenščini in nato celo simpatično izvedel skladbo v slovenščini. Težko točno povemo kaj je pel zaradi izredno slabe akustike, ampak o tem malo kasneje. Kot kaže je Frank s svojo zasedbo mojster nastopa. Publiko ves čas nastopa drži v dinamiki, kar je mlajši populaciji vsekakor ustrezalo. »Speče duše« (The Sleeping Souls) pa so kot kaže, tudi izredno uigran spremljevalni ansambel. Lepo je opazovati ljudi, ki vedo po kaj so na koncert prišli in z glavnim odrskim akterjem tudi podoživeto sodelujejo. Frank pa je do publiko pristopal, kot da je to njegov prvi nastop na turneji. V slogu: »Dajmo vse od sebe«. Takih glasbenikov dejansko primanjkuje. Med solidno obsežno setlisto se je Frank dotaknil tudi nedavno preminulih glasbenikov Lemmya Kilmistra in Davida Bowija. Uvertura v eno izmed pesmi je bila celo skladba Ace of Spades rock bogov Motörhead. Nastop Franka Turnerja deluje v skupnem izkupičku pravzaprav, kot dobro premišljen psihološki pristop pridobivanja publike na svojo stran. Vse je odlično stopnjevalo. Med skladbo »Photosynthesis« z refrenom “And I won’t sit down/ And I won’t shut up/ And most of all, I will not grow up,” je Turnerju uspelo prepričati publiko, da je sedla k tlom in jim zapovedati, naj se ob refrenu zdivjajo. Sam vrhunec čarovnij s katerimi je Frank hipnotiziral publiko, je dosegel celo Frankov »stage dive«, ki ga je mož nadvse spodobno izvedel. Tak polnokrvni in polno-dušni nastop pogrešamo, roko na srce, resnično pri mnogih izvajalcih. Kljub temu da dvorana ni pokala po šivih (napolnjena je bila nekje do treh četrtin svoje kapacitete), so nastopajoči med izvedbo dali dejansko vse od sebe.

Da pa ne bomo samo hvalili, pa ne gre mimo resne opazke. Zvok koncerta je bil zelo slab. Ne glede na poziciji kjer si stal. Pri mešalni mizi, kjer bi zvok moral po pravilih biti optimalen ni bilo nič kaj bolje. O čem govorimo? O popolnoma nerazločnih inštrumentih spremljevalnega benda The Sleeping Souls. Ničesar razen glavnega akterja se ni slišalo, kot bi bilo treba. Razumemo, da mora Frank izstopati. Je le glavni karakter v igri. Že ob uglasitvi je bilo upati, da bomo slišali prijeten zvok retro ojačevalca spremljevalnega kitarista, kajti vsa reč je uvodoma veliko obetala. Med koncertom pa kot, da ga ni bilo. Bas kitare praktično ni bilo zaznati, bobni pa izredno tihi. Klaviature? So bile? Tonskemu mojstru pri najboljši volji ne moremo dati ocene dve. Med publiko smo srečali nekaj znanih slovenskih glasbenikov in tonskih mojstrov kateri so se vsi v en glas zgražali nad slišanim. In na žalost jim gre pritrditi. Slišani komentar je bil: »Odličen koncert, ki pa ga je pokvaril katastrofalni tonc«.

Koncert se je po dobrih dveh urah končal. Frank Turner se je po koncu koncerta pridružil oboževalcemi za šankom Kina Šiške, kar je že med koncertom resno napovedoval. In tudi ta gesta da vedeti, da ne gre za vzvišenega zvezdnika, temveč dostopnega, to je ljudskega glasbenika, če ne kar trubadurja. Srčno upamo, da bo Frank tudi v prihodnje vzdrževal tak pristop “ljudskega fanta” in seveda, da se na naslednji turneji ponovno ustavi v Sloveniji. Tonskemu tehniku pa naj le navije ušesa.

besedilo in fotografije: Klemen Udovč