Praznovanje 50 let Jethro Tull v Zagrebu (2018)

Jethro Tull predstavili največje hite svoje kariere v Zagrebu

0 37

Nabito polna dvorana Doma sportova v Zagrebu je bila deležna večnih klasik Jethro Tull z dobro izpeljanim koncertom in odlično povezanim programom, a za presežke pravzaprav ni šlo.

Pol stoletja delovanja ne zabeleži ravno vsaka skupina, a tisti, ki toliko časa ostanejo v glasbi, so vredni veliko spoštovanja. Jubilej so tokrat praznovali legendarni progresivni rockerji Jethro Tull, ki so se podali na turnejo z zasedbo, s katero je idejni vodja Ian Anderson nastopal v sklopu svoje solo kariere zadnjih par let. Z njo je namreč snemal tudi albume, tako da je logično Anderson v Jethro Tull vzel izkušene člane. Turneja se je najbližje Sloveniji ustavila v Zagrebu. Dvorana Doma Sportova je bila razprodana, obetal se je torej pravi mali spektakel.

Pričakovanja so bila vsekakor visoka, tudi veliko se je obetalo od repertoarja. Začelo se je s skladbami s prvenca »This Was«, ki je letos dopolnil 50 let od svojega izida. Logično je bilo z omenjenega albuma odigranih kar nekaj skladb. Forma skupine je bila solidna. Inštrumentalni del je bil brez večjih kiksov, edino Andersonu je na čase primanjkovalo sape. A možakar se je pri 71 letih izjemno izkazal. Flavta je bila konstantno v rabi, občasno pa je posegel tudi po akustični kitari in orglicah. Tudi energije mu ne primanjkuje, čeprav več ne poskakuje tako kot mladih letih.

Ves čas je glasbo spremljala video projekcija, med premori pa je občinstvo nagovorila tudi kakšna slavna oseba. Tako so se v kratkih video izjavah znašli bivši člani Jethro Tull, Toni Iommi, Slash, Joe Bonamassa, Steve Harris in drugi.

V prvem delu je skupina odigrala skladbe s prvenca ter tudi z drugega albuma Stand Up, kjer so navdušili s priredbo klasičnega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha, Bourrée in E minor. Sledil je preskok na legendarni album Aqualung, in sicer s skladbo My God. Album Thick As A Brick je nedvomno eden bolj pomembnih albumov progresivnega rocka, a ker gre za precej dolgo zadevo, se je skupina lotila odigrati zgolj en del tega albuma.

V prvem delu koncerta je skupina pokazala dovolj energije, da lahko brez težav izpelje tudi drugi del repertoarja. Čez uigranost ni kaj poreči, padel je tudi kratek bobnarski solo. Vsekakor pa je celota bila odlično usklajena, v ospredju pa logično karizmatični Ian Anderson. Večja težava je bila pri zvoku, ki ni dosegal dovolj kvaliteten nivo, da bi lahko publika uživala. Verjetno je tu sam problem pri dvorani, ki akustično ni dovolj ustrezna za rockerske koncerte.

Če se vrnemo h koncertu, podobno kot s Thick As A Brick je bilo s predstavitvijo albuma A Passion Play, s katerim je skupina otvorila drugi del repertoarja, a od omenjenega albuma je bil odigran seveda le en del. Vsekakor spoštljivo, da se je Anderson s skupino dotaknil tudi svojih ambicioznih in kompleksnejših albumov. Sledile so skladbe, ki jih je tudi publika bolj sprejela. Skladbe Too Old to Rock’n’Roll, Too Young to Die, Songs from The Wood, Ring Out, Solstice Bells so bile nedvomno ene izmed bolj pričakovanih skladb.

Logično je bil repertoar osredotočen na tisto, kar je bilo ustvarjeno v sedemdesetih, torej zlati eri skupine, tako da je kakšen favorit tudi izpadel. Obenem pa je prišlo tudi kakšnega presenečenja, kot je bila priredba stare angleške ljudske skladbe Pastime With Good Company. Nato pa se je skupina za kratek čas dotaknila osemdesetih in postregla s Farm on the Freeway z albuma Crest of a Knave.

Minilo je že okoli dve uri, ostalo je še mnogo favoritov, a skupina je smiselno povzela najpomembnejše točke kariere Jethro Tull. Program je bil dobro povezan, Anderson je imel tudi nekaj duhovitih pripomb, prav tako ni pozabil omeniti nekdanje člane Jethro Tull z izjemo kitarista Martina Barreja, s katerim očitno še danes ni v dobrih odnosih, čeprav bi se spodobilo, da bi bil omenjen. Konec koncev je Barre služil pri Jethro Tull več kot štiri desetletja.

Za sklenitev koncerta sta seveda bili odigrani dve največji klasiki skupine. Prva je bila Aqualung, pri kateri se je Anderson odločil, da bo vokalne melodije prepustil matrici, on pa bo zgolj odpel nekaj verzov, kar se lahko smatra kot razočaranje, a očitno je skladba prevelik zalogaj za Andersonovo grlo in se je raje izognil težjemu delu. Sledil je kratek odhod ter sklenitev koncerta z Locomotive Breath, ki spada seveda tudi med zimzelene skladbe bogate kariere Jethro Tull.

Nabito polna dvorana Doma sportova v Zagrebu je bila deležna večnih klasik Jethro Tull z dobro izpeljanim koncertom in odlično povezanim programom, a za presežke pravzaprav ni šlo. Trenutno verzijo Jethro Tull se sicer nedvomno splača preveriti, ker konec koncev gre za poseben program, ki se razlikuje od prejšnjih koncertov.

 

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X