W.A.S.P.
sreda, 29. 10. 2025
Media Center, Ljubljana, Slovenija
“El-ou-vi-i …”
Vesp (kot smo jih metal nadobudneži klicali v osnovni šoli) so se v Ljubljani ustavili na predzadnjem koncertu Album One Alive turneje, kjer so po že rahlo prežvečenem konceptu preigravali prvi album v celoti, po vrstnem redu s plate, kar je zgleda blazno motilo šefa Štefa Durena, metalsko poimenovanega Blackie Lawless. Med koncertom je namreč pojamral, da je ta turneja prva v zgodovini benda, kjer koncertov ne začenjajo z On Your Knees.
Da začnem na začetku, kaže da so odprave na metal koncerte s Primorske v smeri prestolnice v belem kombiju obsojene na težave in neuspeh. Po odisejadi na koncert Riot V v Medvodah maja letos (reportaža tukaj) smo tokrat zaradi nesreče pred nami za dve uri obtičali na primorski avtocesti. Ta postanek je rezultiral v kakšnem popitem pivu (viskiju, vodki) več od načrtovanega, kar se je za nekatere izkazalo kot usodno proti koncu večera.
Še huje, zamudili smo prve tri komade in pol. V prijetno napolnjen Media Center smo uleteli na sredini B.A.D. in takoj padli v headbangersko norišnico, ki nam jo je pripravil Blackie s tovarišijo. Nisn biu jezen (samo me je razpizdilo), da sem zamudil The Flame, ki mi je dejansko naj komad s plate. Ampak časa za objokovanje ni bilo, zato sem takoj padel v vročico leta 1984, ko je surovi prvi album grozečih os razparal LA glam sceno po dolgem in počez. Zadeva je namreč krepko bolj heavy od sodobnikov, surova energija in neposredna produkcija, da ne omenjam Blackiejevega monstruoznega vokala, pa je zavzela srca in ušesne bobniče vseh nas, ki smo v glam revoluciji pogrešali malce težje zvoke.
Na Blackiejevi silhueti je bilo najprej opaziti, da se je možakar krepko spravil v formo v času od zadnjega ljubljanskega koncerta (reportaža tukaj). Presenetljivo vitek in okreten in v precej kvalitetni vokalni formi je brez pretirane komunikacije s publiko obvladoval prizorišče. Selekcija skladbic (pogledate so jo lahko tukaj) je bila glede na sestavo in klasično dolžino W.A.S.P. koncerta skoraj popolna. Osebno mi gredo sicer venčki na organ, ampak šef se tega oklepa že daljše obdobje, tako da človek nima kaj. Model ve, kaj dela, zato nismo slišali nobene zadeve, starejše od leta 1989 (album The Headless Children).
Užival sem v zaključnem dvojcu s prvega albuma, Tormentor in The Torture Never Stops, še posebej zadnji pooseblja neusmiljeni heavy metal v pravem pomenu besede. Presunila je klasična pol-balada Forever Free, ki še vedno zareže v črevesje kot katana pri harikiriju. Blackie je veselo izkoristil dejstvo, da je bil original album izdan brez kontroverzne pesmice o spolnem življenju človeških živali in je tokrat ni odigral. Izpustil je tudi priliko, da bi za hec odigral bonus komad Show No Mercy, ali pa celo, bog ne daj, odlično priredbo Paint It Black. No ja.
Tale reportaža ne more biti kompletna brez omembe mojega najljubšega power metal bobnarja Aquilesa Priesterja, ki je v bendu že osem let! Odkar sem ga prvič slišal na albumu Rebirth (2001) brazilskih prog-power mojstrov Angra, brez konkurence zaseda prvo mesto na osebni lestvici power metal bobnarskih manijakov. Dokaj enostavne ritmične sekvence W.A.S.P. komadov si popestri s perkusijami, prehodi in poigravanjem z dvojnim bas pedalom, res ga je užitek poslušati. Očitno ga zelo ceni tudi gazda, ker ga je ves čas koncerta zaljubljeno pogledoval in kazal nanj.
Po mojem skromnem mnenju je bil zvok kar dober. O nasnetih zadevah tokrat ne bi, ker jih je bilo res le za vzorec. Lep, umirjeno divji metal večer je bil!
Nekaj časa smo še obupano postavali pred zadnjim izhodom v upanju na kakšno fotko ali avtogram, ampak največ, kar smo uspeli dobiti, je bil pogled na Aquilesa, ki je pomlatil svojo težko prisluženo večerjo. Tako smo se odpravili še na “supu od grožđa i salatu od mesa” in nato domov. Tokrat brez zastojev.
Častno omembo si zaslužita neomajna podpornika njegove črne visokosti, basist zadnjih treh dekad Mike Duda in morda eden izmed najbolj zapostavljenih kitarskih čarovnikov metalske godbe, Doug Blair, ki je svoje magične partiture prispeval na zadnjih štirih od boga in hudiča pozabljenih W.A.S.P. albumih. Če vam je kaj do kovinskih ostružkov, poslušajte!
Tekst: Igorac
Fotografije: Aleš Podbrežnik
W.A.S.P. – setlista:
1. I Wanna Be Somebody
2. L.O.V.E. Machine
3. The Flame
4. B.A.D.
5. School Daze
6. Hellion
7. Sleeping (in the Fire)
8. On Your Knees
9. Tormentor
10. The Torture Never Stops
—dodatek—
11. The Big Welcome
12. Inside the Electric Circus / I Don’t Need No Doctor / Scream Until You Like It
13. The Real Me (orig. The Who)
14. Forever Free / The Headless Children
15. Wild Child Play
16. Blind in Texas
