W.A.S.P. ob 40. obletnici delovanja razprodali slovensko prestolnico! (2023)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2023
4 1,639

W.A.S.P.
nedelja, 14. 5. 2023
Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija


Pride tudi tak dan. Tisti dan, ki ga lahko razglasiš za obvezno metalsko obhajilo. Šlo je za dogodek, ki je povzročil pravo malo romanje ljubiteljev metala. V smeri slovenski prestolnice. Z juga (pravzaprav cel Balkan), pa severa (Avstrija) in nenazadnje – upajmo, da je uspel priti na ta koncert tudi kak opeharjen ljubitelj glasbe iz Italije. Čuden je tale uvod. Nima ne repa, ne glave. Kdo za vraga je bil opeharjen? Gremo počasi.

Govora je torej o prihodu ameriških glam shock metalcev W.A.S.P. na čelu z enim in edinim, Blackie Lawlessom. Naravnost v Ljubljano. Na maratonski koncertni turneji na kateri obhajajo W.A.S.P. 40 obletnico delovanja. In zakaj naj bi bili Italijani opeharjeni? Oba Italijanska koncerta pred Ljubljanskim, to je Padova 12. 5. in Milano 13. 5., sta bila tik preden bi se morala udejanjiti, prisilno odpovedana. Vzrok? Hude bolečine v križu s katerimi se otepa Blackie že lep čas turneje. Oba dneva na katerih bi se morali W.A.S.P. torej muditi v Italiji, je raje izkoristil za hitrostno operacijo zaradi česar, pa so ga še bolj hitrostno deportirali do Berlina (in k sreči nazaj). Koncertni nastop v Ljubljani je bil torej rešen.

In koncert v Ljubljani je bil? Eden tistih posebnih na turneji. Z oznako razprodano. Prvič so W.A.S.P. nastopili torej v slovenski prestolnici. In v Sloveniji so pred tem zaigrali le enkrat. Bilo je 16. 10. 2006 in v Mariboru, ko so za W.A.S.P. odprli Metalsteel, RockLine pa je W.A.S.P. na tej turneji prestregel namesto v Mariboru, kar v italijanskem kraju Roncade pri Trevisu, 22. 10. 2006.

Z W.A.S.P. bi morali priti v Ljubljano tudi Images Of Eden, ki pa so jih W.A.S.P. po koncertu v Oslu na Norveškem, 26. 4. 2023 iz uradno neznanih razlogov čez noč ‘odstrelili’ s turneje. Tako so prispeli v Ljubljano W.A.S.P. povsem sami. Vzdušje je bilo briljantno. Tako rekoč senzacionalno. To se ne zgodi vedno. Takšnih metalskih trenutkov je le nekaj na leto, če sploh. Vsi so prišli. Vse ‘podgane iz kleti’. Nihče ni manjkal. Obetal se je nor praznik. In pročelje Kina Šiške (plato pred vhodom) se je pričelo polagoma polniti že od šeste ure popoldan pa naprej. Ko so se odprla vrata in je po pipah in ceveh steklo seveda pivo. Kup obrazov, ki jih nisi srečal že vrsto let. Fenomenalna energija. Vsenaokrog. Do kamor je seglo oko. V mrzličnem pričakovanju. Ljudje so navlekli nase vse mogoče. Tudi cingljanja ni manjkalo med hojo nekaterih. Ostro oblečeni. Kot se šika, če odrineš na W.A.S.P. koncert.

In koncert se je začel uradno ob pol devetih zvečer. Malo kasneje. Nabito prizorišče je pokalo po šivih. V prvih vrstah je bilo noro. Odrska kulisa pa v siju praznovanja 40. let delovanja skupine. Vsi komadi tematsko podpri s projekcijami v ozadju. Navidezno je deloval oder še bolj prostrano, kot smo vajeni sicer. Vizualno. Blackie-jev famozni mikrofon, ki je kombinacija ‘čoperja, kosti in lobanj’ je še pridobil na teatralnosti. In ko so se težko pričakovane silhuete le prikazale na odru da zavzamejo položaje, se je opazilo, da stopa starešina proti svojemu okostenelemu mikrofonu bolj okorno, kot sicer. Hernia disci terja svoj davek. Ljubljanski koncert je bil namreč drugi v karieri Blackie-ja Lawlessa, ki ga bo odigral v celoti v sedečem položaju. Prvič je to demonstriral 11. 5. 2023 v švicarski Lozani, kjer pa so morali W.A.S.P. zaradi Blackiejevih neznosnih bolečin koncert še skrajšati. Možakar se je usedel za visok barski stol, vzel svojo zvesto ESP LTD AX-50 ‘pajdašico’ v naročje, seveda ni pozabil povezniti nase visokih belih škornjev z resicami ter se, kot vselej. tudi konkretno naličiti. Tokrat je resnično deloval kot na tronu zgrajenem iz lobanj.

Bend je usekal pričakovano. Kot to počenja že vrsto let. Z ‘lepljenko’ štirih kultnih komadov svoje kariere, za katere bi želel da bi bili odigrani od začetka do konca, a kdor spremlja W.A.S.P. koncerte zadnjih 20 let, ve da to ne gre. On Your Knees. Težko najdeš boljši uvod v enourno večerno metalsko maševanje v družbi skupine W.A.S.P. Ljudje pobesnijo. Vsi zraku. Pričakovanja izpolnjena torej že s prihodom na oder. Ikonskega Blackieja in ekipe. Nekaj kozarcev piva poleti. A v poševnem prostem metu dosežejo tarče izven smeri odra k sreči krajši domet, tako da ostaja vse lepo v mejah normale. Nismo ne na Slayer, ne na Motörhead koncertu. Brez skrbi. In deklet ni primanjkovalo. Kot se za W.A.S.P. koncert šika. W.A.S.P. so pač posebne vrste magnet. Že samo Blackie s svojim vokalom in seveda glasba. Ti rifi. Preprosto uročijo, začarajo. W.A.S.P. ostajajo ob vseh teh markantnih kitarskih frazah, ki veljajo za velike zimzelene metala, po vseh dolgih letih delovanja še vedno, ne le stesana skupina šok teatra, pač pa tudi skupina, ki ponuja malho zabave in pozitivne energije. Na čelu z neobhodno Wild Child, pa za njo L.O.V.E. Machine, kot tudi z albumom “The Crimson Idol”, ki je v tokratnem repertoarju zavzemal posebno mesto. W.A.S.P. so sprva z njega zaigral baladno klasiko The Idol. Brez dlake na jeziku gre za eno najbolj markantnih balad, ne le ko govorimo o opusu skupine W.A.S.P., pač pa tudi metala. Še vedno učinkuje noro prevzetno. Svojevrstna atmosfera, po kateri slovi omenjeni album, ki še danes izstopa v W.A.S.P. diskografiji, je še trajala, saj skupina v nadaljevanju koncerta ni zaobšla niti izvedbe mogočno epske The Great Misconceptions Of Me ter za njo šrapnela Chainsaw Charlie (Murders In the New Morgue). Pa smo že pri koncu regularnega dela z Blind In Texas!

Blackie-ju delajo na odru družbo tudi v letu 2023 odlični glasbeniki. Nerazdružljivi zvesti basist Mike Duda, pa fenomenalni kitarist Douglas Blair ter ubijalska mašina za bobnarsko utrdbo Achiles Priester, ki se je kalil nekoč mdr. tudi pri brazilskih progresivnometalskih veljakih Angra. Ne glede na to, da je Blackie ‘prikovan’ na barski stol med koncertom, se mu ni bilo v ničemer treba naprezati, da ne bi publike obnorel. Neverjetna karizma tega gorostasega glasbenika, ki se ga drži ‘sloves’ enega najbolj ‘pobalinskih’ in nepredvidljivih karakterjev v svetu metala, je preprosto tako mogočna, da te na nek način lahko tudi hipnotizira. Ob ‘drive-u’, ki ga razvijajo mogočne fraze nič manj mogočnega W.A.S.P. repertoarja, ni moglo iti nič narobe. In niti ni šlo.

Ob nasnetem uvodu za katerega W.A.S.P. že vrsto let uporabljajo The Doors klasiko The End, podaljšanem premoru in obveznem dodatku je koncert trajal dobro uro. Recimo uro in deset minut. A tudi to je že ustaljena  praksa oziroma W.A.S.P. standard, ki traja najmanj zadnjih dvajset let. In kdor skupino pozna, to dobro ve. Zato razočaranja ni moglo biti. Legende so legende in v takšnem primeru vzameš kot lojalni privrženec marsikaj v zakup.

Vedeti morate tudi to, da je večina linij nasnetih. Blackie-ja so priklopili na mikrofon (v živo) šele v dodatku. Pred Animal (F**k Like A Beast), ko je razložil med drugim tudi to, da se lahko zahvali bogu, ker ima po vseh teh letih še vedno tako dobro ohranjen vokal. Verjeli ali ne, oziroma kot pravijo Buldožer: »Živi bili, pa videli?«. Kakorkoli. Energija je bila. Tu in zdaj. In temu se nabito polna dvorana ni upirala. Tudi ko so W.A.S.P. za finale odstrelili publiko v luft še s klasiko I Wanna Be Somebody. Ljudje so prišli na svoj račun, prodajni spominki pa so tudi pridno kopneli, kar je zgolj pričalo o tem, da so W.A.S.P. dosegli svoj namen. Z nastopom v Ljubljani so dostavili vrhunsko in nepozabno zabavo. Trajala je dobro uro, a če k temu prišteješ rajanje pred  in po koncertu, vso vedrino in radost, izpolnjenost in nasploh kup pozitivne energije, ki je zajela tega dne prizorišče v Kinu Šiška in se prosto prenašala med prisotnimi še dolgo v noč, je ta dan obveljal resnično za tisti pravi. Ko postanemo vsi eno. In se vse meje brišejo, mi pa postanemo bratovščina, združena ob magiji, ki premošča vse. Magiji metala.

Ali bodo W.A.S.P. še igrali ali ne tudi v prihodnjih letih, bo povedal čas. Zaenkrat imajo v nadaljevanju letošnjega leta potrjenih vse polno terminov za Severno Ameriko. Potem pa bomo videli. Očitno je, da bo to zelo pogojeno z Blackiejevo zdravstveno formo.

Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. On Your Knees / The Flame / The Torture Never Stops / Inside the Electric Circus
2. L.O.V.E. Machine
3. Wild Child
4. The Idol
5. The Great Misconceptions of Me
6. Chainsaw Charlie (Murders in the New Morgue)
7. Blind in Texas
—dodatek—
8. Animal (Fuck Like a Beast)
9. The Real Me (orig. The Who)
10. I Wanna Be Somebody


4 Comments
  1. Matija says

    V mojih letih mi razprodani koncerti niso več tako zelo ljubi, ker to pomeni gnečo, je pa prizorišče pred koncertom res nekoliko spominjalo na zlate čase v osemdesetih. Po pravici povedano sem bil kar malo presenečen nad množičnostjo obiska, še bolj pa nad huronskim vzdušjem med koncertom. Velik plus. V drugi vrsti sta se celo dve metalki stepli.

    Prva vrsta pa je je bila kot v Nemčiji. Občutek imam, da je norela vsa dvorana, razen tistih v prvi vrsti. Ne razumem, da se da tipom priti v dvorano tako zgodaj, da potem slonijo na ograji.

    Seveda pa je to norenje drugačno, kot v mlajših letih. Takrat smo vsi pritisnili naprej in je bilo kot v kotlu, vojna. Pri 50+ pa to seveda ne gre več, zdaj vsak nori na svojem mestu, in če se že kdo buta ob druga, ga vsi besno odrivamo.

    Sicer sem jih pa nazadnje gledal pred 5 in pol leti na Dunaju, takrat so igrali v celoti Crimson Idol – zdi se, da je Blackie v tem času izgubil kakih 20 kg. Končno pa sem dočakal v živo Blind In Texas, zame najljubši W.A.S.P. killer. Se pa strinjam glede balad – morda so nekoliko spregledane, ampak zame je Blackie mojster številka 1, kar se tiče balad. Všeč mi je njegov princip, ki se ga drži pri večini balad – najprej nežen uvod, končajo pa se vedno z dolgim outrom, s solo kitaro in ponavljajočimi bobnarskimi prehodi. In med vsemi baladami je kraljica The Idol, ki izraža prav neverjetno bolečino.

    Nekoliko pa sem pogrešal kakšno pesem več iz Headless Children – to je bil moj prvi W.A.S.P. album, ki me je navdušil. V tistih letih nisem bil prav velik fan, zgodnje albume sem vzljubil šele kasneje, Headless Children pa me je sezul od prvega trenutka. Se mi zdi, da v njihovi diskografiji zavzema podobno vlogo, kot Another Perfect Day pri Motorhead. Nekakšen outsider, v glasbenem smislu pa masterpiece.

    1. Poba says

      Tvoji komentarji delujejo večkrat, kot bi mi bral misli. Celo isti favourite W.A.S.P. album imava zelo verjetno skupen. Headless Children. Klasika! Mogoče mi je dodatno toliko bolj pri srcu zaradi Kena Hensleya, ki gostuje na naslovnem epu tega albuma (kdor me pozna, ve da sem nepoboljšljivi Uriah Heep fanatik). Se pa tukej vedno težko odločam med The Crimson Idol in Headless Children, koga dati na prvo mesto.

      Super so tile tvoji komentarji Matija. Tudi ti bi moral kdaj kakšno koncertno recenzijo napisat, ker si profesor za rock in metal. Vem vem, čas čas. Vse nas ta čas ‘baše’. A dovolj je če se nam pri 50+ uspe občasno preleviti v otroke stare tam 17-18. let. To je ogromen privilegij v svetu, kjer nam z absolutizmom legalnih dekretov in brez volje ljudstva dnevno odvzemajo svobodo in pravice.

      Že na The Mission koncertu sem dobil tak občutek ‘osebne pootročenosti’ (seveda je atmosfera komplet druga – a gre se za un feeling, ki ti v živo, tako ali drugače, prikliče osemdeseta), W.A.S.P. devet dni kasneje so pa v tem oziru sploh delovali nostalgično.

      In pol pozabiš na vse… na koncu celo noriš za trzalicami. Kot kompletno ‘blesavi’ 20 letnik. 😀

      Ja in okol Another Perfect Day se prav tako ne bi mogel bolje strinjat z opisom. Z največjim užitkom poslušani MOtorhead album (z moje strani). Ob Bastards.

  2. Matija says

    Hvala za vabilo. Pred davnimi leti sem sicer pisal recenzije za Paranoid, ampak veliko krajše od tvojih. Tudi reportaže sem nekoč objavljal na svojem blogu, ampak samo za Rock Of Ages festival, od 2009 do 2012. Ampak blog sem že davno tega izbrisal. Pisanje takih zadev je časovno zelo zahtevno, in nimam prav veliko časa.

    Je pa res, da so nekateri koncerti res zanimivi. Eden takih letos je bil letos denimo Corky Laing’s Mountain v neki vasi bogu za hrbtom nekje med Lipnico in Gradcem. Nekaj zanimivih me pa tudi še čaka, recimo Greta Van Fleet v Bologni.

    Za trzalice se pa več ne borim, čeprav rinem v prve vrste. Zbiranje rekvizitov pa prepuščam sinovoma, ki sta pri tem zelo uspešna – ko sta bila še osnovnošolca, so jima glasbeniki kar v roke dajali rekvizite. Zdaj sta skoraj odrasla, ampak veliko ujameta, ker sta seveda hitrejša od konkurentov srednjih let, da ne govorimo, da veliko lažje najdeta trzalice, ki padejo na tla 🙂

  3. Poba says

    Ja, itak. Štekam. Da ne boš mislu. Sem parkrat že hotu zapret stran. Ampak mi jo je na nek način škoda, pa nekak teram dalje….

    Itak vse kar imamo v Sloveniji od zapisov o glasbi na nek način životari in se ne razvija, stagnira…. propadat itak ne more, ker tako ali tako ne more nič propasti, ker pravzaprav ničesar ni. Pridni in konsistentni so pa samo na Paranoidu.

    Tud sam vse težje lovim čas in energijo. Sploh zadnje leto.

    Dokler bo šlo, bo šlo. 😀

    Se pa veselim tvojega komentiranja tudi v bodoče. 😀

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki