Riot V, Crystal Viper, Metalsteel
Sobota, 3. 5. 2025
Klub Jedro, Medvode, Slovenija
“Metal enost, metal enovitost, metal enotnost”
Dragi metalci, dragi rokerji, dragi bralci tegale e-zina, pa tudi vsi ostali. Kar sledi, ne bo navadna in običajna in čisto preprosta reportaža s koncerta. Že tako ne moreš o koncertu legendarnežev Riot (V) napisati kaj preprostega, ampak v soboto se je v Medvodah pripetila grška tragedija z nenavadno srečnim koncem, vsaj za večino prisotnih. Pojdimo lepo počasi in po vrsti.
Najprej moram omeniti kombi, s katerim se nas je ekipa zavednih Primorcev odpravila v močvirje in onkraj. Popolnoma nemetalska bela barva je bila še najmanjši problem. Prezračevanje? Ne. Klima? Sploh ne. Metal na ves glas? Kje pa! Odprta okna? Kaj je to? Tako je bil pisec teh vrstic primoran razmontirati privarjeno okno, drugače bi se v gužvi na Primorki podušili kot piščanci na farmi kmeta na metadonu.
Na koncu smo le varno in v enem kosu prispeli pred klub Jedro. Lepo zrihtan kotiček, v zadregi moram priznati, da sem ga v soboto obiskal prvič.
Napovedano metalsko veselico so odprli lokalci in legende slovenskega klenega, pravega, moškega (oprosti, Daša) Heavy Metala, Metalsteel. Svoje pol ure so izkoristili maksimalno, s par šalami med komadi, drugače pa je bil to čistokrven metalski šus v glavo. Nisem štel odigranih skladb, po moje nekje med šest in sedem, zaključni trio Spomenik, Novi svet in Heavy Metal Is Our Religion pa je razmigal še zadnje zadrteže. Sedi, pet!
Crystal Viper s šefico in edino stalno članico, vitalno Marto Gabriel, so bili na vrsti naslednji. Opazno odebeljen zvok jim je naredil veliko uslugo, ko so se sprehajali med kompozicijami iz (predvidevam) celotne kariere. Bend je bil kljub nedavnim spremembam v postavi lepo uigran, s svojimi standardnimi Power Metal prijemi so lepo animirali publiko. Marta ima zelo močan in prepričljiv vokal, ki je krepko zarezal v ušesne bobniče. Pravzaprav pa je šov ukradel lepi kitarist Giuseppe, ki je s čupo pometel prve vrste obiskovalcev, njegove veščine na kitari pa tudi niso za odmet. Moram priznati, da sem bil na gade precej nepripravljen ampak melodični in udarni Power Metal je vedno balzam za moja ušesa. Uspešno!
Potem pa šok. Rok je z odra najavil, da ima Todd laringitis in ne more odpet ama nič. Mislim, da smo v prvem trenutku vsi preverjali datum, če ne gre za prvi april namreč. Bend se je vseeno odločil, da odigra okrnjen set s pomočjo lokalnih metal vokalistov, Rok pa je pošteno ponudil vsem vračilo denarja za vstopnico, če to želijo. Nisem povsem 100%, ampak mislim, da nihče izmed prisotnih ni izkoristil te možnosti.
Od tega trenutka dalje ni pošteno in ni prav pisati reportaže s koncerta skupine Riot V, ampak poročilo o vrhunskem metal žuru z eminentnimi gosti. Glavnino vokalnega bremena je prevzela Katarina, nekaj pomoči pa sta prispevala Andrej (celotna Bloodstreets) in Urban. Todd je odhropel nekaj nizkih leg, v glavnem pa je prevzel vlogo MCja. Ostali člani benda so bili vrhunsko razpoloženi, razen Dona, ki je zelo mrko odigral svoje bas linije. V tem bendu ni prostora za napake, set je bil odigran neoporečno. Ne morem si kaj, da ne bi omenil Mikea Flyntza, ki je gladko spregledan pri vseh izborih naj kitaristov žanra. Učil se je od mojstra in sam postal velemojster, podcenjen, kot so podcenjeni že celo kariero Riot (V).
Kjer so gostujoči vokalisti pozabili melodije ali besedilo, je poprijela prešerno razpoložena publika, ki je odrjovela cel koncert od A do Ž. Osebno sem se imel totalno noro, izkušnja je v dobri uri in pol povzela celotno metalsko miselnost, držo in prepričanje, od tod tudi podnaslov tega članka. Vse tri vokaliste je potrebno pohvaliti, ker so res na nivoju odpeli vse zahtevne vokalne linije, Katarina je še posebej resnično prava upornica in bojevnica. Priklon do tal. Imel sem občutek, da je bil čustveni Todd cel večer na robu joka od ganjenosti, kar je le dodalo k magičnosti trenutka. Po koncertu sem se na kratko pogovoril z Andrejem, ki je še vedno lebdel kakšnih 10 cm nad tlemi. Še vedno ni mogel verjeti, kaj se je ravnokar zgodilo, definitivno življenjska izkušnja zanj.
Po koncertu so bili vsi člani na voljo za pogovor, avtograme in fotkanje. Z Mikeom sva dala čez celotno zgodovino benda, izvedel sem marsikaj novega, žalostnega in fascinantnega, možakar je bil resnično prijeten in odprt sogovornik. Z Jonathanom sva vrgla debato o tehničnem Death Metalu, ki je njegova strast. Zelo zanimiv pogovor je bil tole, čeprav o tej zvrsti nimam absolutno nobenega pojma.
Najdlje se je dobri energiji upiral Don, ki ob Mikeovi pomoči vodi in upravlja bend. Popustil je šele, ko je srknil par požirkov bio pridelanega sadjevca z Jeličnega Vrha. Lice se mu je zjasnilo in dobrohotno je vzel na znanje moj seznam glasbenih želja za naslednji koncert. Prepričan sem (seveda), da jih bodo naštudirali, kajti Todd je rekel, da se razume samo po sebi, da se bodo za ta koncert oddolžili.
Sledil je še hud Metal party ob potokih odličnega piva in ob spremljavi edine ta prave glasbe. Toliko zanimivega folka že dolgo nisem srečal in spoznal. Po dolgih desetletjih sem tudi ponovno videl nekaj pojav iz svoje temačne koncertne zgodovine, zgodbe in pripovedovanja so bila dosti bolj barvita, kot se jih sam spomnim.
V glavnem, računam na to, da je Todd mož beseda in da se v bližnji prihodnosti spet vidimo v Jedru. Shine On!
Čestitke Roku in ekipi za izvedbo tega dogodka, kapo dol, kot bi rekel nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance.
Tekst: Igorac
Fotke: Silvija in (mogoče kakšna) Igorac
