Pretty Maids in Pink Cream 69 v Salzburgu (2013)

0 11

“ravo rockersko srce je nemogoče streti. In Pretty Maids, kot tudi Pink Cream 69, so to z vehemenco pokazali v najbolj prvinski in iskreni luči. Natanko takšni, kot jo pozna magija evropske hard rock Biblije.”

Lokacija: Salzburg / Rockhouse / Avstrija
Datum: 26.09.2013


Pridejo koncerti, pridejo turneje. Obvezne ogleda. Pretty Maids in Pink Cream 69 skupaj v Salzburgu! Blizu? Daleč? Bliže Sloveniji ne gre. Od vselej smo hodili po »hard rock« v tujino in vselej bo tako. Pretty Maids, ki vseskozi koncertirajo v letošnjem letu, saj promovirajo svoj novi album »Motherland«, ki je izšel marca 2013 pri Frontiers Records, so za prvi del jesenske evropske turneje izbrali za predskupino nemške hard rockerje iz mesta Karlsruhe Pink Cream 69. Slednji se lahko prav tako kot Pretty Maids pohvalijo z dolgoletnim stažem kljubovanja na sceni, saj so prvi in istoimenski album izdali že leta 1989.

Tokratni obisk Salzburga je bil še posebej privlačen, saj so množico pred obema skupinama ogrevali lokalni hard rock veljaki Speed Limit, ki delujejo, ne boste verjeli, od leta 1979 dalje. Salzburžani. Med letoma 1986 in 1992 so Speed Limit izdali tri studijske albume in bili na domačih tleh zelo cenjena in iskana zasedba. Vendar pa so v novembru, leta 1994, odigrali svoj zadnji koncert in to prav v klubu Rockhouse, ki je prav takrat pričel s svojim delovanjem. Zasedba se je ponovno združila leta 2008 in izdala še dva studijska albuma in sicer “Moneyshot” (2010) ter “Unchained / Prophecy” (2011).  Lepo jih je bilo pričakati v Salzburgu. Gre za zares kvalitetno zadevo. Od obvladovanja angleških verzov, čvrsto temeljenih in koketnih kitarskih fraz, ki ležijo na kompaktnem kolesju aktivne in dinamične ritem linije, vokalno odpeto suvereno in na vso moč. Prvih 40 minut je bilo vročih in izredno zabavnih, publika pa je sprožila tudi lep sveženj predirljivih krikov v znak podpore skupini, ki na svoje rojake nikakor ni pozabila.

Druga pesem pa so seveda Pink Cream 69. Ti so stopili na oder ob deveti uri in imeli natanko uro časa, da se izkažejo. In do sekunde so jo izkoristili. Komadi so rotirali z enega v drugega, skoraj brez premora. To je skupina, ki je v neverjetni koncertni formi. Željna in lačna koncertov, kot bi bilo fantom v povprečju 20 let manj na plečih. Vsekakor je odločilna figura na odru vokalist David Readman. Gre za enega najboljših hard rock vokalistov ta hip v Evropi. Mož je vskočil k Pink Cream 69 ekipo že leta 1994, ko je nadomestil sedanjega Helloween pevca Andyja Derisa. Readman je še v letošnjem juniju in juliju prepeval po odrih Evrope, ko je nastopal z Voodoo Circle. Možakar je torej v veliki vokalni formi. Enkratno občevanje s publiko. Nenehno spodbujanje, podžiganje… Ob Davidu seveda nezlomljiva kitarska dvojica ustanovnega člana Alfreda Kofflerja in malo mlajšega Uwea Reitenauerja. Napadalno, glasno, ostro in v polnem odjeku. Ritem linija je nepogrešljiva. Tu je Dennis Ward na bas kitari. Znameniti Američan z nemškim potnim listom, ki s svojo dejavnostjo drži danes pokonci »polovico« evropskih hard rock skupin na vrhu, saj ostaja vrsto let eden najbolj iskanih zvočnih producentov. Ne le iskan, pač pa tudi zelo cenjen. Popoln primer deloholika, ki mu glasba pomeni vse. Zasedba je tudi premierno predstavljala novega bobnarja Chrisa Schmidta, ki je nedolgo tega vskočil na mesto ustanovnega člana Koste Zafirioua. Ta je moral Pink Cresam 69 zapustiti zaradi drugih obvez. Predvsem družinskih, novo ljubezen igranja bobnov pa je našel v zasedbi Unisonic. Pink Cream 69 so imponirali z odlično set listo. Novo The Spirit sta odigrala nekje na sredini nastopa skupaj le Uwe in David, da preostanek zasedbe malo odpočije. Predvsem so publiko dvignile klasike, kot Talk to the Moon, Do You Like It Like That, pa No Way Out, ki je prešla v bombastični vrhunec nastopa Pink Cream 69 skozi Livin’ My Life for You, Wasted Years, Welcome the Night in še eno ultramelodično spevno skladbo z naslovom Shame, vzeto iz albuma »Electrified« (1998). Bomba! Pink Cream 69 so na vrhuncu moči, prekaljeni, utrjeni, složni. Zvok odličen, izvedba izjemna. Pretty Maids se bodo morali v nadaljevanju torej precej namučiti, da ne bomo rekli, da so jim slučajno Pink Cream 69 tega večera ukradli šov.

Malo daljši premor, kake dobre pol ure, smo izkoristili za sprehod na svež zrak, kakšen pirček, oder pa je po globini v tem času še malo »zrasel«. Na njem so se bohotili v svojih razsežnih dimenzijah bobni Allana Tschicaja-e. Ta je kakih petnajst minut pred enajsto zvečer prvi pozdravil publiko ob svojem prihodu na oder. Po pričakovanju so Pretty Maids strmoglavili nad publiko z novim albumom »Motherland«, ki sta ga uvodoma zastopali agresivna Mother Of All Lies in za njo bolj spevna I See Ghosts. Prva klasika je odjeknila že na poziciji številka tri, in sicer z naslovom Needles in the Dark – fantastika z albuma »Future World« (1987). Set listo je obilno zastopal novi album, z vmesnimi odkloni k predhodniku »Pandemonium«, s katerega so odjeknile Here Comes the Night, fenomenalna I.N.V.U, ter v dodatku po tihem pričakovana Little Drops of Heaven, ki se jo je očitno že oprijela etiketa obveznega vključevanja v nabor železnega repertoarja skupine. Preostanek set liste pa so v glavnem zastopali znameniti rušilci prvih dveh albumov. Vključitev klasike, kot med drugim Queen of Dreams, je predstavljala zagotovo eno od glavnih sladostrastij vseh zagrizenih fanov skupine tega večera v klubu Rockhouse.

In bend je izreden. Vse štima, vse je izjemna zmes agresije in melodičnega izkoristka. Hard rock, navit do vraga, navit do meja heavy metala! Ronnie Atkins je v svoji častitljivi zrelosti, kar se staža tiče, izgubil nekaj višavij in je mestoma le s težavo lovil refrenske napeve zlasti v skladbah, kot je najnovejša Why So Serious, ko pa so odjeknile skladbe Please Don’t Leave Me This Way (orig. Thin Lizzy), še posebej pa razvpite in pričakovane Red Hot And Heavy, pa v dodatku Back To Back, pa znameniti rušilec na repu set liste Future World, je bilo jasno, da je skozi Rockhouse zdirjal rušilni tornado popolnega opustošenja, ob katerem se je bliskalo v glavah še lep čas po zaključku koncerta.

Pretty Maids so bili odlično razpoloženi. Zlasti je godila izjemna sinteza klaviatur in kitare, ki so v kombinaciji ustvarjale bombastični zvočni zid spremljave, nadalje topovski zamahi Allana ter živahno rožljanje vseskozi skakajočega Renea Shadesa. Predvsem je publiko zabaval karizmatični kitarist Ken Hammer, ki si je tokrat hkrati privoščil nekaj več ležernosti in udaril nič hudega sluteč kak poltonski »mimostrel« v solažah viška. No, to je kompenziral tako, da je vseskozi skrbel, da ljudstvo ni ostalo žejno. Tako je Ken širokogrudno delili med publiko vodo in ne boste verjeli. Največji srečneži so prejeli tudi kakšno pivo. Ustekleničeno!

Ronnie se je med nastopom nekoliko pazil. Sam se zaveda, da njegove vokalne karakteristike ne omogočajo več vokalne telovadbe izpred 20. in več let, vendar pa je publika po »naročilih« pevca korenito zapolnjevala prostor s sodelovanjem. Verzov torej ni pozabila! Nastop se je hipoma obrnil!

Odlična energija. Avstrijska publika je konkretno zapolnila Rockhouse. Nabralo se je dobrih 500 ljudi in klub je bil ravno prav zapolnjen. Izgledal je poln, a ne prenatrpan in bendi so se odlično počutili, mi pa v publiki normalno dihali. Zagotovo eden tistih enkratnih hard rock večerov, ki te napolnijo z energijo, dvignejo od tal in ko ti ne ostane drugega, kot da se globoko prikloniš skupinam za njihov glasbeni opus in seveda za to, da se še vedno neutrudno podijo dalje po koncertnih odrih. Pa čeprav pridelajo z vsakim letom kak kilogramček več, kakšen siv las tudi (v kolikor sproti ne izpade). A kot povedano. Pravo rockersko srce je nemogoče streti. In Pretty Maids, kot tudi Pink Cream 69, so to z vehemenco pokazali v najbolj prvinski in iskreni luči. Natanko takšni, kot jo pozna magija evropske hard rock Biblije.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

PINK CREAM 69:
1. Keep Your Eye on the Twisted 
2. Hell’s Gone Crazy 
3. Special 
4. Lost In Illusions 
5. Talk to the Moon 
6. Break the Silence 
7. Do You Like It Like That 
8. The Tide 
9. The Spirit (akustična verzija)
10. No Way Out 
11. Livin’ My Life for You 
12. Wasted Years 
13. Welcome the Night 
14. Shame

PRETTY MAIDS: 
1. Mother of All Lies 
2. I See Ghosts 
3. Needles in the Dark 
4. Love Games 
5. Sad to See You Suffer 
6. Why So Serious 
7. Yellow Rain 
8. Queen of Dreams 
9. It Comes at Night 
10. Rodeo 
11. Please Don’t Leave Me
12. I.N.V.U. 
13. Red, Hot and Heavy 
—dodatek— 
14. Fortuna Imperatrix Mundi (Carmina Burana – intro) 
15. Back to Back 
16. Little Drops of Heaven 
17. Future World 
Sit on My Face (taped outro Monty Python)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X