Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Phillips, Simon
Založba: Phantom Recordings
Izid: year
Trajanje: 58:54
Ocena: 4.5/5
Simon Phillips, sicer eden najznamenitejših bobnarjev, ki ne potrebuje posebne uvodne predstavitve, zakaj je temu pač tako, ohranja še naprej svoj absolutni ustvarjalno izpovedni zagon. V sebi lastnem glasbenem žargonu absolutno instrumentalnega projekta Protocol. To pot že s četrtim poglavjem. Zadnja tri leta je Phillips deloval v projektu Hiromi Trio, zato so med albumoma »Protocol III.« in novim »Protocol IV.« pretekla skoraj tri leta, kar je za kopičenje novih idej in doseganja sladkih opcij izrazne art »bizarnosti«, ki vedno poteši četo Phillipsovih zahtevnih glasbenih oboževalcev, zelo dobro dejstvo. Po dveh izredno lepih in visoko inteligentnih vseinstrumentalnih izletih prvovrstne jazzrockovske fuzije, ki je v današnjem času z lahkoto primerljiva tistemu, kar denimo zastopa znameniti album »Spectrum« Billy Cobhama z začetka sedemdesetih, se Phillips torej vrača z nič manj navdušujočim novim izdelkom. V procesu kreiranja novega izdelka je nekoliko prevetril članstvo kvarteta. Tako je kitarista Andyja Timmonsa zamenjal nič manj sloviti Greg Howe, klaviaturista Steva Weingarta pa Dennis Hamm. V postavi ostaja na bas kitari še naprej Ernst Tibbs.
Uvodna Nimbus je najdaljša kompozicija albuma in predstavlja izvrstni priključek s predhodnim albumom, saj takoj predstavi v eni točki oziroma v eni sami kompoziciji, vse tipske karakteristike Phillipsovega glasbenega vizionarstva oziroma izraznega karakterja projekta Protocol. Takoj razodene tudi to zakaj je Phillips lahko igral za tako visoko profilirano glasbeno telo, kot so Toto. Naslednja Pentangle, skladba s sicer pretkano zabelo sinkopirano ritmično retoriko Phillipsa, da je pred nami album, ki dostavlja nekaj več funkovskega »pobalinstva« oziroma razigranosti, zlasti, ko se v kontrastnem razkoraku srečata Hamm na starošolskem zvenu električnega klavirja ter izjemni Ernst Tibbs s hiperplazivno melodično aktivno linijo basiranja. Na tem albumu je vse kristalno slišno, vsi detajli. Produkcija je perfektna. Organska kar se da. Instrumenti sobivajo v izrazno zvočni perfekciji popolnega ekvilibrija.
Tretja skladba Passage To Agra se oprime arabesk. V tem je posebna, čeprav je sicer na albumu »Protocol IV« (vsaj v blagih sledovih) vseskozi zaznavno obče koketiranje s svetovno glasbo, kar je v primeru Phillipsa in njegove pretekle izrazne nomenklature, pač pričakovana stalnica. Howe in Hamm sta znatno drugače obtesana in profilirana glasbenika, kot njegova predhodnika pri Protocol in Phillips si z njima v ekipi znova privošči učinkovito implantacijo oziroma realizacijo nekaterih glasbenih idej, ki jih v karieri še ni preizkusil, ali pa jih je preizkušal redkeje. V Celtic Run dobimo vse prej kot karkoli kar bi spominjalo na keltsko folk glasbo. Nemara se sporočilo v njej nanaša na bostonski košarkaški klub. Glede na material albuma, gre za zvočno bolj »našpičen« izlet v svet izredne jazzrockovske fuzije podkovane z jedro in zabavno dinamiko mične funk kinetike, ki spremlja kompozicijo skorajda na vsakem koraku. Torej postane kitara tu bolj izpostavljena, Howe osupne s z izrednim jazzovskim principom soliranja, pri tem pa uporablja svoj specifičen, blago nadistorziran zvok. Hamm in Howe sta večkrat združena v dialogu ubranega podvajanja melodičnih ornamentov znotraj posameznih pasaž. Poljubno hitro, poljubno »zavito«, po vzoru svobodoljubne doktrine trenutnega navdiha, po glasbenem nareku prostosučne jazzovske fuzije, v kateri je kup izrednega medsebojnega kemičnega zaznavanja ter pretanjene mere senzibilnosti, kot senzitivnosti, vseh štirih gradnikov novega Protocol zvoka. All Things Considered se odpira sofisticirano in v mehkobnem ritmičnem ključu, ki gaje Phillips preizkušal že s Toto in je po zasnovi najbližja uvodni Nimbus. Prav tako ponuja raziskujoče, skorajda tripoidno cerebralne pasaže, ki nenehno čutno alternirajo s trenutki »prizemljenosti«, kot to diktira koncizna ritmična ubranost.
Phanotom Voyage dostavlja čutno mistiko, zlasti, ko se skladba povsem umiri in jo vodi v izhodnem podaljšanem delu Hamm z zvokom, kar se da zbližanemu klasičnemu klavirju, absolutne jazzovske retorike pristopanja v solistični variaciji. Sklepna Azorez prinaša za konec albuma, podobno kot Celtic Run, znova porast prodorne jazzrockovske kinetike in funkovsko privlačnih razgledov, absolutno briljantnega razgibanja gradnikov tega, na moč posebnega in edinstvenega vseinstrumentalnega glasbenega projekta. Tudi ta album spremlja vseskozi neizpodbitno privlačni šarm razvoja dogodkov, ki sledijo osnovnemu izraznemu glasbenemu aksiomu »pričakuj nepričakovano«.
Tudi s »Protocol IV« ostaja Simon Phillips s svojo četo izredno profiliranih glasbenikov, ki sodijo v absolutno špico najboljšega kar ponuja sodobni svet glasbe, čvrsto osedlan v izraznem okolju, ki ga obvladuje s peresno lahkoto, obenem pa v okolju, ki mu nenehno odpira nove in nove poligone, za razmah goreče in srčne izrazne volje ter notranje srži po eksperimentalnem raziskovanju. In to je tisto bistveno, kar žene tudi v primeru projekta Protocol, glasbeni artizem Phillipsovega vizionarstva nenehno naprej in s katerim ponuja nenehno izrazno svežino in visoko mero nenehne privlačnosti, s katero Phillips enkrat več, učinkovito nagovarja najbolj zahtevno strujo poslušalcev te galaksije.
Zasedba
Simon Phillips – bobni
Greg Howe – kitara
Dennis Hamm – klaviature
Ernest Tibbs – bas kitara
Produkcija
Simon Phillips
Seznam skladb
- Nimbus
- Pentangle
- Passage To Agra
- Solitaire
- Interlude
- Celtic Run
- All Things Considered
- Phantom Voyage
- Azorez
