Psihopatsko miklavževanje v Ortu

 Srede po navadi težko prebavljam. Da je pa tokrat sreda šla nekoliko lažje v četrtek pa je obetal koncert v Orto baru. Za alternativno, a vseeno rockerko začinjen večer je poskrbel Rock Vibe, ki ima očitno dober nos za to kako organizirati dober koncert domače gosbe. Pod okrilje so vzeli tudi glavni adut PNC-ja. Prekmurje Noise Conspiracy, glavni steber vzhodno – slovenske alternativne kulture, valilnica mladih talentov ter podporno društvo za nadobudne glasbenike, ki bi se drugače le stežka prebili kam dlje od domače garaže, je napovedala ponovni desant na prestolnico. Obetavno! Slišal bom lahko Kweefpossum, meni povsem neznano garažno zasedbo, poleg tega pa si bom, ob morebitnem razočaranju nad uvodom, okus popravljal s preverjeno formulo P-P. Psycho-Path so ponovno tu! V spremenjeni zasedbi, z novim kitaristom (Sašo Benko je nova pridobitev, ki polni vrzel, ki je nastala po odhodu Denisa Oletiča zdaj že davnega leta 2000) in novim bobnarjem Dominikom Bagolo, ki je del energičnih Prekmurcev že leto ali leto in pol. Nazadnje sem jih slišal kot predskupino na fenomenalnem koncertu ameriških stonerjev Queens Of The Stone Age v Križankah. Ni bilo slabo, a kaj, ko smo takrat vsi prišli v Križanke s povsem drugačnim pričakovanji. Priznam! Takrat sem čakal glavno atrakcijo, zato sem se želel tokrat vsaj malo odkupiti s tem, da v celoti skoncentrirano poslušam celoten set – samo zaradi njih.

Po uvodnem preverjanju ozračja v Orto baru, kjer so ozračje segrevali s precej prebavljivo glasbo- iz zvočnikov je donel Jimi Hendrix, Thin Lizzy in podobni obvladači- je za zvišanje telesne temperature poskrbel redoljubni varuh reda, ki nas je napotil do garderobe, kjer smo morali pustiti torbo, hotel pa me je prepričati tudi, da dodatno varstvo garderoberke zasluži tudi moja usnjena jakna, za vse skupaj pa plačaš 250 SIT, če pa zapraviš kovinsko ploščico pa je potrebno odšteti jurja. Ni kaj! Precej donosen posel je danes garderoberstvo! Pa hočeš pogasiti rahli občutek naraščajoče jeze s pivom in ti pade lahko samo tema na oči- pivo je 600 SIT, tako da se ga ne da ravno napiti za malo denarja… Eh… Odidem po stopnicah v nadstropje koncertnih užitkov, se namestim na primerno razdaljo od odra ter čakam začetek obljubljenega posladka. In ob desetih se je začelo! Na oder splezata dva dolgolasca, ki bi lahko bila predskupina…

Kweefpossum sta že po prvih akordih dokazala, da sta navkljub dejstvu, da sta le duet, daleč od tega, da bi pristajala na gnile kompromise. Udarni rock’n’roll, ki sicer spominja na White Strapes, ali pa malo manj znanih ameriških posebnežev Black Keys, a le na prvi pogled, skriva v sebi energično eksplozivno mešanico marsičesa. Tudi Jimi Hendrix ni ostal izvzet, sam pa sem pod plastjo akordične distorzirane kitare ter bombastičnih bobnarskih mašil zaslutil tudi odtenek Kyussov. Morebiti zaradi vokala. Umazana in udarna ritmična godba postreže s prvinskostjo ter dobro mero rockerskega sentimenta in adrenalina. V celoti avtorski niz so pričeli s pesmijo ‘Rites Of Passage’. Ni kaj. Janis Salnajs (nekdanji Manulovec) in Ivor Knafelj sta res izkazala, da je slovenski rock’n’roll še vedno živ ter da je receptura za to, da ga ohraniš pri življenju, lahko le nastop brez poziranja, predvsem pa naravna organskost in kemija, kar Kweefpossum nedvomno premoreta. ‘Cheap Ünd Nasty’ preide v ‘Just What I Need’. Samo kratki “Hvala!” in že drvijo dalje. Vržem pogled na list s spiskom njihovih pesmi. Po ‘Black Dirt’ zarežejo globlje- ‘Jump Cut Lesbian Scene’ in ‘Amber’. Po piskajočem soliranju ter zdravi meri melodičnega feedbacka in kvalitativni dopolnitvi v energičnem bobnanju, ki ga lahko ocenjujem samo v superlativih (takega bobnarja bi si želel sleherni glasbenik, ki prisega na ‘šus’) sta set pripeljala do finala. ‘Tarmalade’. Zaradi pomanjkanja časa ne bo nič od podaljškov. Fenomenalno! Fanta zaslužita več pozornosti ter nedvomno tudi izid plošče. Crypt Records bi ju bil nedvomno vesel. V Sloveniji pa lahko preizkusita srečo še na FV Records, ki podpira kleni rock’n’roll. Kweefpossum lo-fi garažni repertoar stresata iz rokava kot za šalo. Edino, kar sem pogrešal, je bil nekoliko bolj izrazito ozvočenje vokalov, ki so na trenutke zveneli krhko. Drugih pripomb enostavno ni.
Kratki premor. Debato z lokalnimi prekmurskimi poznavalci in alternativnimi eksperti v prvih vrstah pa kmalu prekine ponovno dogajanje na odru. Prepoznam sicer nekatere člane kolektiva P-P, a kitarist s skoraj afro frizuro predstavi bend kot Rio De Janeiro. Kratka prisrčna masakra salse in sambe pa nakažeta, da je bil to le gag, vic, šala in pridobivanje pozornosti publike. Uspešno. Vzkliki v prvih vrstah. Na oder pride karizmatični magnet Psycho-Pathov – suhljata pevka Meleé zasede svoje mesto za mikrofonom. Pogled v tla in prva salva kitarskega zvočnega zida. ‘Gut Level’ odpre koncert prepričljivo in kompaktno. Pogled na kitarista pove, da sta uigrana in povsem domača. Psihopati zvenijo bolje kot nazadnje, ko sem jih preverjal v Križankah, ni kaj. Indie rock s primesmi uravnoteženega alternativno eksperimentalnega sentimenta premakne običajno statično ljubljansko publiko. Aplavz in iskreni vzkliki navdušenja napovesta energični set. ‘Kemper’ smiselno zraščen s pesmijo ‘Sonny’. Meleéjin sicer krhki in šibki vokal se lepo poveže z masivnim zvokom preostalega dela mursko soboškega peterca. Bolečina in iskrenost. Ne pomisliš na to, da so imeli v tem času precej viharne čase. Ostali so brez založbe, a z neomajno voljo ter vero v ‘do-it-yourself’ principe peljejo zgodbo o slovenski kvaliteti v alternativnih krogih dalje. Kratki premor in sramežljiv nagovor publike. Meleé spije malo tekile. Za pogum in energijo. Vokali zvenijo tiho, kar pa bi bilo moč pripisati šibkemu ozvočenju. Saj je samo klubski špil, mar ne? Vraga! Ko izzveni ‘No-Fi’ je potrebno doliti novo kri. ‘New Blood’ premakne dogajanje v višjo prestavo in pesmi se, navkljub dolžini ter kompleksnosti dvoakordičnega melosa spletejo v gosto štukaturo čudovitih zvokov in ritmične uročitve. Pogledam po dvorani. Res da je veliko več zrelo najstniških deklet, a se ni za pritoževati, saj glasba počne svoje. Pozibavanje ob Psycho-Path repertoarju s štirih plošč, v katerega premišljeno vpletejo nove pesmi, da slutiti, da so še vedno eksperti v zvočni manipulaciji. Pozabim na čas, a me predrami kitaristov nagovor. “Ali ste tu bolj zaradi novih pesmi ali zaradi Jiu-Jitsuja?” Za vse slednje ima samo en recept- terapija… ‘Mental’ sočno zapolni špranje v zvočno oblazinjenem Ortu, nakar dočakam svoj vrhunec v čudovitem ambientalu z naslovom ‘Incommunicado’. Vsa skupina zveni povezana in čilo, ne glede na to, da igrajo zdaj že dobro uro in še malo čez. ‘Cookie’ in ‘Hell’ ter set ali bolje – uradni del seta – je mimo. Psihopati odidejo z odra, a jih občinstvo s klici po še prikliče nazaj na oder. Meleé ponudi nov ali star komad, a da je dilema razrešena v trenutku: odigrali bodo oboje. “Lobo, you’re crazy!” izzveni trdno. Kot da bi šele začeli s setom. Edino, kar nakaže dejstvo, da so vsaj delno utrujeni, je znoj, ki je v potokih lil iz kitaristovega obraza. Bobnar je ubral drugo taktiko- za bobni je že pol seta sedel zgoraj brez. ‘Recognition’ je dobra iztočnica za zadnjo pesem. ‘Air Rager’ in letalo z imenom Psycho-Path je odletelo. Na terminalu so ostali vsi zadovoljni in potešeni potniki tokratnega koncerta, ki ni razočaral. Dvomljivci ste se lahko otresli dvomov, verujoči ste si ponovno dolili svež hektoliter vere v to, da na sončni strani Alp morebiti le ni vse gnilo, Psihopati pa ostajajo še vedno trdno ustoličeni na samem vrhu alternativnega glasbenega prestola. Medalja za to bitko je lahko podeljena brez občutka slabe vesti, vojno pa je potrebno biti dalje…