Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Stadio Comunale Teghil / Lignano Sabbiadoro
Datum koncerta: 04.08.2017
Poletje, morje, punk. Ja, vsekakor boljše kot poletje, morje in glasbene abominacije terasa bendov na naši ali hrvaški obali. Na vrhuncu poletne sezone so namreč v mondenem Lignanu, dve uri vožnje od Ljubljane, nastopili ameriški velikani The Offspring, s seboj pa so pripeljali še švedske skate punkerje Millencolin. Američani so za kraj zločina izbrali štadion Comunale Teghil, ki leži tik ob vstopu v mesto, pred koncertom pa je bilo dovolj časa tudi za namakanje v morju, temperature katerega pa so bile bolj podobne termalnim toplicam.
Organizatorji so tik pred koncertom dodali še tretje nastopajoče, skoraj domačine Rumatera, ki prihajajo iz Benetk. Fantje letos praznujejo deseto obletnico delovanja in sami sebe deklarirajo kot punk rock z elementi elektro popa. Rumatera so očitno heroji domačega občinstva, saj jih je že zgodaj zvečer, ko je vročina še pošteno pritiskala, pod odrom pričakala precej velika množica, ki jih je tekom nastopa tudi glasno in vneto spremljala. Glasbeni okusi so seveda različni, a osebno nekaj tak slabega nisem slišal že lep čas. Benečani so namreč predstavili kup nenavdahnjenih komadov z butastimi napevi in še slabšimi refreni, povrhu vsega odpetim izključno v italijanščini, ki v punku pač ne deluje. Rumatera že tako slabi osnovi dodajo še obupne ska in elektro pop vložke in v najboljšem primeru zvenijo kot zares slaba verzija Blink 182. Da ne govorim o šovu na odru, ki nima z glasbo prav nobene zveze in obsega navijačice oblečene v kostume sumo borcev, neko kvazi rokoborko in vem kaj še vse. Je lahko še kaj hujšega od slabega italijanskega benda? Ja. Slab italijanski punk bend.
Veliko večje upe sem zato polagal v švedske skate punkerje Millencolin, ki so zaznamovali moja zgodnja gimnazijska leta in so bili njihovi cdji med skejtanjem zelo pogosto v cd predvajalniku (še pomnite te naprave tovariši, hehe?). Švedi so od svoje ustanovitve leta 1992 pa do danes izdali osem studijskih, aktualnega True Brew pred dvema letoma, med velikane žanra pa so se zapisali z albumi Life on a Plate, For Monkey in Pennybridge Pioneers. Prav s slednjega so odigrali največ komadov, od hitičev No Cigar, Fox, Penguins & Polarbears, do balade The Ballad (duh), žal pa je bila izvedba vse prej kot zadovoljiva. Ne le, da je bil zvok skupine precej slab, fantje iz Ӧrebroja so si poleg tega privoščili (pre)številne fuše in kikse, vokal Nikole Šarčevića je bil daleč od tistega melodičnega glasu, ki ga je slišati na albumih, najhuje pa so jo odnesla večglasja, ki so bila večji del povsem zgrešena. Nekaj komadov je bilo celo tako grozljivo odfušanih, da si jih težko prepoznal. Kljub temu, da so Milencollin ponudili super setlisto polno klasik (Olympic, Twenty Two, Lozin’ Must, Bullion), je bilo razočaranje po koncu koncerta precejšnje in mislim, da bom v prihodnje enega večjih Burning Heart/Epitaph bendov skate generacije raje spremljal izključno studijsko.
Do konca Millencolin je bil »golden ring« že nabito poln in varnostniki so imeli precej dela z reševanjem omedlelih, saj je bila vročina res katastrofalna, med nastopom ameriških velikanov The Offspring, ki so v devetdesetih letih skupaj z Green Days punk približali mainstreamu, pa se je ta le še dvignila. Štadion je bil sicer daleč od napolnjenega, je pa bila publika nekje do mešalne mize, kar gosto posejana. The Offspring so ob huronskem navdušenju štadiona na oder stopili z lahkotnim You’re Gonna Go Far, Kid in publiko takoj pridobili na svojo stran. Še bolj je Lignano eksplodiral, ko so The Offspring kot naslednjega servirali hit All I Want, nato pa se je odlično vzdušje le še stopnjevalo. V postavi je tokrat sicer zevala precejšnja luknja, saj z bendom ni nastopil originalni kitarist Noodles, ki je moral zaradi družinske situacije odleteti v ZDA, a je nadomesti kitarist svoje delo opravil suvereno, večkrat pa je za kitaro poprijel tudi zelo zgovorni in odlično razpoloženi frontmen Dexter Holland. The Offspring so v uri in pol odigrali odlično setlisto, ki je ponudila nekaj za vse. Največji odziv publike so sicer dobili abotni hiti tipa Pretty Fly (For a White Guy), Original Prankster in Why Don’t You Get a Job, a smo slišali tudi bolj smrtonosne in pravoverne punk rušilce Bad Habit, Genocide, All I Want in Mota. Zanimivo The Offspring s še aktualnega albuma Days Go By (2012) niso odigrali niti enega komada, med set pa vrinili delno odigrano The White Stripes himno Seven Nation Army. Na odru je ves čas med člani vladala zajebantska interakcija, Dexter pa je publiko pred popolnim vročinskim kolapsom rešil s špricanjem vode iz gasilske cevi. Redni del seta so The Offspring zaključili s čudovito himno izgubljeni generaciji The Kid’s Aren’t Alright, v dodatku pa se poslovili z rušilcema Americana in mega hitom Self Esteem, ki je skupino postavil na zemljevid. The Offspring so odigrali odličen, energičen in sila simpatičen koncert, ki se bo zapisal v lep spomin in zmotili so pravzaprav le vročina in nadležni komarji.
Setlista
MILLENCOLIN:
1. No Cigar
2. Sense & Sensibility
3. Ray
4. Olympic
5. Penguins & Polarbears
6. Cash or Clash
7. The Ballad
8. Twenty Two
9. True Brew
10. Lozin’ Must
11. Kemp
12. Pepper
13. Mr. Clean
— dodatek —
14. Egocentric Man
15. Bullion
16. Fox
17. Black Eye
THE OFFSPRING:
1. You’re Gonna Go Far, Kid
2. All I Want
3. Come Out And Play
4. Genocide
5. Seven Nation Army/Original Prankster
6. Staring at the Sun
7. Mota
8. Want You Bad
9. What Happened to You?
10. Bad Habit
11. Gone Away
12. Hit That
13. Why Don’t You Get a Job?
14. (Can’t Get My) Head Around You
15. Pretty Fly (For a White Guy)
16. The Kids Aren’t Alright
— dodatek —
17. American
18. Self Esteem
Galerija slik
