Rock Of Ages 2017 festival – prvi dan!

0 33

Lokacija: Seebronn (Rottenburg a. d. Neckar) / Festivalgelände / Nemčija
Datum: 28.07.2017


Rock Of Ages je festival z znatno krajšo dobo kot razvpiti Bang Your Head!!!, oba pa sodita pod okrilje organizacije istega lokalnega promotorja, to je uredništva revije Heavy Oder Was!? Rock of Ages je Bang Your Headov mlajši brat, na njem nastopajo hard rock bendi, po večini gre tudi za veterane rocka,, ki so s svojimi »pogruntavščinami« vplivali tudi na podobo rock’n’roll zemljevida, kot ga poznamo. Vsekakor se najdejo na njem tudi  slogovni odkloni, ki pa le bogatijo ponudbo festivala. Tako se tu znajde kakšne AOR bend, tudi kakšen blues rock bend, ali kakšna celo pop rock diva osemdesetih kakršna je npr. Kim Wilde, ki se je to pot zglasila v programu letošnje izdaje festivala. No ob potrditvi imen, kot so Marillion, Saga, Gotthard, Thunder, pa niti ni bilo treba kdo ve kako dolgo razmišljati, da jo mahnemo znova proti kraju Rottenburg a. d. Neckar.

Gremo po vrsti. Prvi dan. Pravzaprav v programskem oziru najmanj zanimiv dan tridnevnega festivala so odprli melodični rockerji  Eden’s Curse z domicilom v škotskem mestu Glasgow.  Zakaj ravno Glasgow, če je ekipa multi-naiconalna? Ker tam prebiva njen šef in basist Paul Logue (Škot seveda) . Eden’s Curse so v lanskem letu izdali novi studijski album »Cardinal«, ki je bil tudi močneje zastopan v set listi nastopa v sklopu ROA festivala. Vokalist Nikola Mijić. frontmen srbskega rodu, nemški kitarist Thorsten Köhne, ANgež Joe Clelland in novi klaviatuirst Christian “Chrism” Pulkkinen, ki je Finec. Ob Škotu impresivna narodnostna sestava. Bend je razstrelil v tričetrt ure! Dejansko ne čudijo hvale o slišane in videnem tudi s strani renomiranih Brucea Dickinsona in  Jamesa LaBriea o tej skupini.  Predvsem je osupnil z izredno lepim in izdelanim vokalom Mijić, ki izvrstno obvlada tudi petje angleščine v verzih ter dodajo ob pretežno melodičnem in avtoritativnem petju, tudi tisti raskavi žametasti prizven . Dejansko je bil pevca poln oder, daleč najbolje ga je izkoriščal izmed članstva ekipe. Drugi »tekač« je bil vodja skupine in basist Paul Logue. Metem, ko je zavzeti, a statični Köhne, s skrbno in dlakocepsko natančnostjo ter polnim in mastnim kitarskim zvokom s katerim je pokril ogromno prostora v zvočni sliki, dostavil nekaj izredno polnih in lepo zabeljenih solaž. Bend je  zaigral v nastopu sledeče skladbe: Prophets of Doom, Masquerade Ball, Black Widow ,The Great Pretender, Jericho, Sell Your Soul, Unbreakable, Evil & Divine in Angels & Demons, po nastopu pa se prikazal tudi med publiko, kjer so fantje delili avtograme.

Drugi je naoder stopil silno zanimiv izvajalec. Glam punk rock band Hello. Britanci, ki so pričeli z aktivnostmi že leta 1971, drži pri življenju danes edini originalni član, to je pevec in kitarist Bob Bradbury. Kar je ostalo do oznake glama je dejansko Bob osebno. Natopirana pričeska, seveda pobarvana, dodana ličila okrog oči. V družbi treh izredno tehnično podkovanih glasbenikov in obenem znatno mlajših. Glede na to, da je Bob večkrat prikovan za mikrofon, saj mora prepevati, sta po večini dvigovala prah z odra silno aktivna  basistka in saksofonistka Corrie Shiells ter briljantni kitarist Siimon Ellis, medtem ko je narekoval tempo kar Bobov sin, to je  Jake Bradbury. Čeprav je ime Hello danes ovito v blago obskuro, so nekaj časa ob Slade, Sweet in Mud, držali Hello samo špico prve britanske invazije glam rocka.  Čuti se da bend ne igra veliko, ker pravzaprav niti nima dovolj materiala da bi zapolnil razpoložljivo minutažo, ki jim je bila dodeljena na festivalu. Res da niso zaobšli uspešnic  ‘Let It Rock’, ‘Tell Him’, ‘Love Stealer’, Star Shudded Sham’ in vsem dobro znane sklepne ‘New York Groove’, pa je bend vpel nekaj nepotrebnih kradljivcev časa, kot sta priredbi I Love Rock’N’ Roll (Joan Jett) in 20 Century Boy zasedbe T. Rex. V lasnkem letu so v sklopu ROa festivala nastopili Slade, letos se torej tradicija nadaljuje z Hello. Ellis je dobesedno eksplodiral na eni od točk. V tem oziru je pravzaprav daleč predober kitarist za Hello, razkazal je izjemno mojstrstvo. Atraktivni in ekskluzivni nastop Hello torej! Bradbury še ni izgubil stika z mojom! Agilni in karizmatični vokalist je neverjetno spretni frontman, ki je z nekaj prisrčnimi nagovori hipoma zlezel publiki pod kožo.

Sledil je še en atraktivni nastop. Na oder je stopil Albert Hammond s svojo spremljevalno zasedbo. To je mož, ki velja za vrsto sive eminence in »strica iz ozadja«, saj se je proslavil bolj kot z nastopanjem po odrih, s pisanjem skladb za druge izvajalce. Tako je v karieri uspel ustvariti nekaj skladb, ki so postale izjemne uspešnice  popa in rocka! Radijski zimzeleni! Ker je Hammond njihov avtor, ima tako licenco in zeleno luč, da jih izvaja na odru. Albert Hammond, ki je tako nastopal v vlogi kantavtorja, ne slovi kot posebno briljanten interpret. Ni rojen za pevca. Njegov fantkovski vokal je bil večkrat premalo odločen in izrazen, da bi vdahnil pravi pečat materialu, ki ga je izvajal in tako se je le stežka približal grabežljivosti izvirnikov hitov, ki jih je napisal. To velja zlasti za skladbe I Don’t Wanna Loose You (Tina Turner), pa Don’t You Love Me Anymore (Joe Cocker), pa I Don’t Want To Live Without Your Love (Chicago), The Air That I Breathe (The Hollies), One Moment In Time (Whitney Houston) in Nothing’s Gonna Stop Us Now (Starship). Bolje pa so jo odnesle skladbe, ki jih je napisal za svojo kantavtorsko kariero, prav tako kopica radijskih zimzelenov Everything I Want To, When I’m Gone, Down By the River, It Never Rains In Southern California, I’m A Train in The Free Electric Band. Hammondu, ki bi lahko posodil vokal kakšnemu punk bendu, je držala izrazito opornico spremljevalna ekipa, ki je svoj posel oddelala z briljanco in veliko odliko, sicer pa? Tresla se je gora, rodila se je miš. Nič posebnega.

V lanskem letu so bili izbrani za enega nosilcev festivalskih dni na ROA In Extremo. Letos so reševali njihovo čast rojaki Subway To Sally. Ne kot glavni nosilci, pač pa del struje skupin, ki igra nemško trubadursko glasbo srednjega veka po metalsko. Torej bendi, ki uživajo izjemno podporo zlasti in skoraj izključno na tleh Nemčija. Septet je znova razkazal slikoviti arzenal staroselskih instrumentov,  pri čemer je seveda prevzel centralno vlogo teatralni lik pevca Erica Fisha. Hudry Gurdy, baročna oboa, violina, viola, Geyerleier (štiristrunski instrument podoben ukuleli, le povsem druge – »ribje« oblike), mandola, mandolina, renesančna osemstrunska lutnja, piščali, dude in še kaj. Tokrat brez dimnih zaves in pirotehnike.  Priljubljenost so potrdile tudi strnjene vrste obiskovalcev, ki so pričakale bend. Ta je sicer odprl koncert z skladbo aktulanega »Mitgrift« Grausame Schwester potem pa kaj hitr presedlal na silno priljubljena »hohceit( sklysdba Henkersbraut in Herzblutt (Kleid aus Rosen – pri čemer se je Fish popolnoma posvetil poglobljeni debati in kontemplaciji  z vrtnico, ki mu jo je nekdo, po vnaprejšnji režiji, vrgel iz publike). V nadaljevanju so se zvrstile še Unsterblich,  Falscher Heiland, Tanz auf dem Vulkan, Für immer,  Böses Erwachen,  Arme Ellen Schmitt, Sieben in Veitstanz. Bend je izkazal izjemno uigranost, suverenost in doslednost do slehernega trenutka izvedbe repertoarja . Čuti se, da je ekipa in tovarišija glavnih nosilcev postave dolgoživa in da članstvo skozi leta ni doživelo mnogo sprememb. Silno uspela rekapitulacija tistega kar lahko užijemo tudi na studijskih izvirnikih. Svoje pa je doprinesla tudi zelo solidna zvočna slika za katero so poskrbeli tonski tehniki ter mestoma publika, ki je sprožila nekaj več povratnih kvantov energije zlasti ob ponarodelih točkah Für immer, Böses Erwachen, Sieben in Veitstanz

Kot je znano je Bang Your Head po tradiciji povezan z likom in delom Twisted Sister. To se je preneslo polagoma tudi na Rock Of Ages festival. Če so Twisted Sister v lanskem letu sklenili svoje delovanje (nastopili so tudi v sklopu BYH festivala 2016), to ne velja za njihovega pevca Dee Sniderja, ki je v lanskem letu izdal svoj novi studijski album. Snider je enkrat že bil glavni nosilec ROA festivala (pa tudi BYH festivala).  Vpadel je na oder torej brez »TS outfita«, imel je na razpolago uro in tričetrt. Spremljevalna zasedba je bila strenirana za izvajanje pretežno aktualnega studijskega albuma, ki ga je Snider obilno predstavljal. Vendar so vsi na festivlau šli poslušat Sinderja zato, ker so vedeli, da bo igral tudi Twisted Sister klasike. Prvega med njimi je Snider ustrelil zelo kmalu. The Kids Are Back! Publika kvišku! No, potem pa je možakar pustil dražiti publiko kakšne pol ure, ko se je bend lotil razpotegnjene različice najbolj razvpitega Twited Sister hita in pravzaprav BYH (in ROA) himne We’re Not Gonna Take It. Sprva v akustični, mirni verziji, potem pa seveda v tisti, najbolj znani. In obilno založena verzija tudi z multiplo repeticijo refrenov.  Iz nje je tako skorajda priredil pravo operno arijo. Kot je znano Dee zelo rad govori med nastopi. Točneje kar predava. Pridiga  o raznoraznih doživetjih, občutjih in  nagovarja množico s kopico zabavnih pripetljajev iz njegovega življenja. Tudi tokrat ni bilo mnogo drugače. To preprosto sodi med Deejevo odrsko folkloro. Zanimivo je, da je Snider proti koncu izvedel tudi Soundgarden skladbo Outshined, ki jo je posvetil preminulemu Soundgarden pevcu Chrisu Cornellu.  Izmed Tiwsted Sister materiala je mož odigral le še dve točki in sicer v drugi polovici skladbo The Price in pa sklepno I Wanna Rock. Celo v dodatku, se je odrekel izvajanju Twisted Sister materialu in namesto tega raje zaigral še eno novo skladbo z novega albuma »We Are The Ones« imenovano So What.  Koncert v skladu s pričakovani. Snider je Snider. Komik, igralec, zabavljač. Rdeče niti mu ne zmanjka in sleherno situacijo med koncertom mojstrsko obrne sebi v prid in iz nje naredi cel špas teater. Zabavišča polna skleda torej. Publika je sicer pričakovala več, zlasti več Twisted Sister. Pravzaprav bi ji to povsem zadoščalo. Vsekakor pa Dee Snider ni Vince Neil in je za razliko od “nategunčka” Neila dostavil polnokrvno predstavo, brez vmesnega skrivanja za odrom in za uslugami drugih članov njegove spremljevalne zasedbe. Snider ne pozna skrivalnic. Kar vidiš to dobiš. S pravo energetsko voltažo nabit koncert, poln dinamike,pri čemer so žarometi seveda metali glavnino reflektorske svetlobe na razvpitega vokalista. Snider je pripeljal s seboj izredno dobro uigrano skupino, ki je igrala na vso moč in silno zavzeto. Polnoč se je polagoma prevesila v drugi festivalski dan, ki je prinesel znatno bolj zgoščen program, pa tudi več zanimivih izvajalcev!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki