Queensryche in Firewind – “Metaldays afterparty” v Šiški (2019)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 344

Obvezno nedeljsko metalsko obhajilo s Queensryche, Firewind in Mirror Plain v CUK Kino Šiška

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: nedelja, 28.07.2019


Letošnja izdaja famoznega Metaldays festivala je po sklenitvi novega enotedenskega rajanja v Tolminu bila deležna tudi svojega epiloga, ko so v sklopu posfestivalskega koncertnega večera in after partyja, nastopile sredi slovenske prestolnice še tri metalske zasedbe in sicer seattelski veterani art in heavy metala Queensryche, grški power metalci Firewind, ki jih vodi izjemni Gus G (ex-Ozzy Osbourne) ter novi nemški upi Mirror Plain.

Dogodek, ki se mu kot ljubitelj klasičnih prvin v metalu le stežka upreš.  Tudi če dežuje, kot je deževalo na zadnjo julijsko nedeljo 2019! Lep obisk torej. Prizorišče še zdaleč ne prenatrpano, a publike v ravno pravem številu, da je bilo poskrbljeno za ugodno razpoloženje in atmosfero.

Ob osmi uri so na oder vskočili mladi nemški metalci Mirror Plain, da odprejo novo metalsko maševanje. Sicer so naleteli na kar lep delež ignorance, saj so se ljudje še vedno najraje zadrževali izven dvorane, kjer so kramljali ob vrčku ali dveh, je pa bend izvedel korekten in suveren nastop. Zavzeti Nemci imajo v žepu dva albuma, in sicer v letu 2017 izdani studijski prvenec »Path Of Salvation«, ki ga je nasledil najnovejši »Lost In Paradise«, izdan vsega deset dni pred nastopom v Ljubljani.  Gre za sekstet, ki je naletel na silno ugodne zvočne razmere z izjemo klaviatur, ki so v zvočnem miksu potegnilo kratko. Bend je odprl koncert z našpičeno in hitrejšo, to je novo skladbo No. 1-0-7. Pevec Christian Döring daje sekstetu poseben izrazni karakter. Poje v srednji legi in dodaja v barvni ten občutno raskavost. Tudi sicer gradi skupina na nekoliko temačnejši atmoferičnosti, išče groove in nikakor ne sili v ospredje s kakšnim posebnim tehnično zahtevnim teatrom solistično ošiljenih eskapad. Tudi sicer so se fantje agilno sukali na odru in ga vešče izkoriščali. Vseskozi aktivni in avtoritativni Döring je krepil sam odrski teater tudi tako, da se je nekajkrat teatralno ulegel na hrbet, ali občepel na kolenih.

Grški Firewind so aktualni studijski album izdali že pred dvema letoma. Vendar pa njihov skupno osmi album »Immortals« zadržuje oziroma ohranja kar konkretno bero koncertne promocije tudi še v letu 2019. Lani so denimo Firewind, prav tako v poziciji predskupine, opravljali evropsko turnejo z Rage (ujeli smo jih v Salzburgu, dne 10.01.2018 – recenzija koncerta TUKAJ), kjer so odigrali precej podobno set listo, kot tega večera v Kinu Šiška. Bend je famozen po tem, da v njem igra Gus G. Izjemni kitarski virtuoz in čarodej, ki je tega večera povlekel k sebi kar lepo bero obiskovalcev. Ti so seveda cedili sline ob neverjetnih soničnih vragolijah in avanturah, ki jih je tega večera zrežiral ta spretni virtuoz. Ekipo Firewind zapolnjujejo še klaviaturist in kitarist Bob Katsionis (Serious Black), ki pa zanimivo v tem delu turneje ne igra kitare, pač pa samo klaviature, nadalje vokalist Hening Basse, bobnar Johan Nunez in basist Petros Christodoulidis. Bend je odigral v tričetrt ure nastopa izredno ubrano sestavljanko glasbenega nabora povzetega iz šestih albumov svojega diskografskega opusa, seveda s poudarkom na najnovejšem »Immortals«, s katerim so odprli nastop, ko so urezali himnično jurišnico Ode To Leonidas ter takoj za njo še We Defy. Album se je med ljubitelji zelo dobro prijel, saj je dobršen del publike aktivno sodeloval z Bassejem tudi med petjem refrenskih napevov novih skladb. Vsekakor je središče pozornosti rezervirano za izjemnega Gus G-ja. Vsakokrat, ko je prišel na solo točko, se je z desne strani postavil v  centralno lego, pri čemer je bil vanj vselej vestno usmerjen glavni žaromet. Salve navdušenja ob furijoznih utrgancijah tega kitarskega akrobata so se kar vrstile. Tudi bend je sicer izredno naoljen stroj in deluje izredno uigrano ter nabrušeno. Vsekakor je bend dvignil svoj nastop do vrelišča v zaključnem delu, ko je urezal starejšo in danes med ljubitelji kultno The Mercenary Man, zabelili finale z »The Premonition« presenečenjem, to je skladbo Maniac (orig. Michael Sembello) – priredba, ki se jim je odlično posrečila, ter sklenili koncert s »ponarodelo« »Allegiance« klasiko Falling to Pieces. Tornado po vzoru grškega ultramelodičnega pristopa do jurisdikcije power metala, je osrečil premnoge obiskovalce, med njimi še posebej vedno znatno divjo ekipo ljubiteljev glasbe iz sosednje Hrvaške, ki so redni obiskovalci Kina Šiške in so s svojo vnemo vseskozi dodatno podžigali razvoj dogodkov. Odlična predstava odlične skupine!

O Queensryche so skoraj vse besede odveč. Bend je v letošnjem letu izdal še tretji album brez originalnega pevca Geoffa Tatea, ki ga od leta 2012 nadomešča v ekipi nič manj zvrstni Todd La Torre. Slednji lahko postane vselej, ko je to zahtevano, neverjetna Tateova vokalna replika. Čeprav »The Verdict«, to je najnovejši studijski dosežek, šepa za najvidnejšimi dosežki plodovite in slikovite kariere te vrhunske zasedbe in čeprav se zdi da, ne glede na vrnitev k filozofiji komponiranja osemdesetih, izgubljajo Queensryche z vsakim naslednjim albumom v post-Tate obdobju, na navdihu in idejni pronicljivosti, pa drži skupino pokonci in v fokusu množic velik opus kultnih klasik, ki se je nekako sklenil s »Promised Land« (1994). Vse bolj postaja jasno, kako pomemben komponist v skupini je bil Chris DeGarmo.

V začetnem delu je bil zvok slabši, zlasti se je to poznalo pri slabše slišnem La Torrejevem vokalu, kot tudi kitarskih solažah, a se je tam pri tretjem komadu in klasiki NM 156 zadeva uredila. Pri današnjih Queensryche sta v zasedbi le še dva originalna člana, kitarist Michael Wilton in basist Eddie Jackson, drugi kitarist Parker Lundgren je ekipo prispel leta 2009, novinec Casey Grillo (ex-Kamelot) pa v letošnjem letu, ko je Scott Rockenfield zapustil bend, da se posveti svoji družini. Queensryche so postregli z uravnoteženo set listo, oziroma posrečeno kombinacijo novega in kultnih klasik, čeprav bi si človek želel še kakšnih petnajsti minut več igralnega časa in v set listi vsaj še I Don’t Believe In Love ali/in Needle Lies. Navkljub temu, se je bend več kot odkupil z definitivnem presenečenjem z albuma “Rage For Order”, to je Screaming In Digital, ki je delala klasiki Walk In the Shadows na set listi tega večera z omenjenega albuma več kot dostojno družbo. Tu je jurišnica Queen Of the Reich, ki je v prvi polovici koncerta dostavila prvi vrhunec druženja s Queensryche. Tu so Silent Lucidity, zahtevna balada, kjer si je bend privoščil nekaj šlamparije (prehodi), izvrstni antem Operation: Mindcrime, še ena “The Warning” klasika Take Hold Of The Flame in velika Eyes Of A Stranger, ki preprosto na set listi ne sme manjkati. S slednjo se je regularni del kar prehitro sklenil, bend pa je v dodatku dostavil še pogrešani klasiki “Empire” albuma (Jet City Woman, Empire) ter pozdravil občinstvo v slovo. Sicer delujejo Queensryche, z izjemo La Torreja, na odru precej statično, a to je veljalo tudi za leta, ko je pri njih pel še Tate. Vsekakor je poskočni La Torre zapolnil to vrzel z nenehno odrsko dinamiko in agilnostjo.

Feni so bili lahko več kot zadovoljni. Kot povedano, bi lahko bil set kanček daljši, namesto »raztegnjene« Condition Human pa bi se lepše prilegla izvedba še kakšne kultne klasike, nemara dveh. To sta dve minorni opazki, k sicer izvrstni predstavi ikonske skupine, ki je od nekdaj slovela po izdelanem artističnem karakterju in popolni skladateljski samobitnosti, pri čemer ji ni blizu prav nobena druga skupina v tej galaksiji. Poseben poklon gre pevcu Toddu La Torre-u, ki je s svojo karizmo, karakterjem in podoživetostjo, izredno uspešno oživil karakter kultnih klasik. La Torre se je na las približal Tateovim vokalnim karakteristikam in ko si zamižal, je oživljanje klasik vžigalo, kot bi poslušal pravi original. Neverjetno prodorna podobnost vokalnih tenov oziroma barve, ohranja pri današnjih Queensryche, vso kredibilnost, pri izvedbah skladb prvega EPja in prvih petih albumov. Iz tega niti ni težko izpeljati sklepno misel, da je prav prihod La Torreja Queensryche rešil in zagotovil skupini še en renesančni razcvet na poti, ki vodi polagoma (in tiho) v jesen njenega življenja.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
MIRROR PLAIN
1. No. 1-0-7
2. Northstar
3. Judgement Day
4. Lost In Paradise
5. Sealed Off
6. Drown

FIREWIND:
1. Ode To Leonidas
2. We Defy
3. Head Up High
4. Few Against Many
5. World On Fire
6. Fire And the Fury
7. Mercenary Man
8. Maniac
9. Falling To Pieces

QUEENSRYCHE:
1. Launder the Conscience (nasneti uvod)
2. Blood Of The Levant
3. I Am I
4. NM 156
5. Man The Machine
6. Walk In The Shadows
7. Condition Human
8. Queen Of The Reich
9. Silent Lucidity
10. Operation: Mindcrime
11. Propaganda Fashion
12. Screaming In Digital
13. Take Hold Of The Flame
14. Eyes Of The Stranger
—dodatek—
15. Light Years
16. Jet City Woman
17. Empire


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X