Kraj: Szene / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 10.04.2008
Število obiskovalcev: 650
Cena karte: 26,00€
Ker je bil koncert Rage v sprva napovedanem Coneglianu pri Trevisu, dne 10.04.2008, prestavljen v Firenze, smo bili prisiljeni iskati ustrezno alternativno rešitev, ki jo je prinesel obisk Rage koncerta na Dunaju, kot Sloveniji druge najbližje destinacije. Na Dunaju? Pot do tja, to pot sploh ni bila lahka, kar leti na rovaš stopnje trenutne prevoznosti štajerske avtoceste, za katero po novem potrebuješ od Ljubljane do Šentilja lahko tudi do debeli dve uri (pogoji: dež, prometna špica v Ljubljani, na vsake 2 km cestne zožitve zaradi del na cesti in posledično kolone). Bravo DARS! Moj poklon. Napad na pedalo za plin, je prinesel prihod na prizorišče ob 20.00 uri, vendar pa sva se z Rokom izgubila, kajti v klub Szene je RockLine prišel povsem neizkušen, saj je z obiskom Rage tako v tem klubu pokril svoj prvi koncert. Tako sva morala izpustiti Ruske progresivne metalce Freakozaks kar iskreno obžalujem, saj znajo biti ruski glasbeniki še kako zanimivi, kadar iščejo svoj inspirativ v delih velikanov klasične glasbe, ki jih prelijejo v metal izkušnjo.
No, ujela pa sva ravno začetek nastopa Edenbridge, avstrijskih vodilnih power metalcev z ženskim vokalom v centralni legi. Kvintet z dvema kitaristoma. Poleg stalnega člana Lanvalla, se je posebej za to turnejo pridružil skupini še kitarist Dominik Sebastian. Skupina je izkušena in uigrana in v aprilu 2008, med turnejo z Rage izdaja svoj novi, že šesti po vrsti studijski album “MyEarthDream”. Karizmatična pevka Sabine Edelsbacher je očarala prisotne z vživeto odrsko igro, angelskim gotsko ženskim vokalom in avtoritativnim poveljevanjem ter vodenjem nastopa peterke. Kvintet je v 45 minutah na debelo predstavljal svoj prihajajoči studijski album (izid napovedan za 25.04.2008) “MyEarthDream”, s katerim je skupina zaznamovala pričetek svojega nastopa, kot tudi konec z epskim vrhuncem, skladbo My Earth Dream. Zmes visoke ultramelodične dovzetnosti za možganske režnje, power metalske udarnosti in bombastike, vodene na krilih epsko zabeljenih orkestralnih aranžmajev, je dvignilo publiko visoko pokonci. Dejstvo, da so Edenbridge med koncertom uživali izjemno gromko podporo s strani občinstva, je posledica tega, da so Edenbridge to pot nastopali pred domačo publiko. Skupina je pristopila z odločnim nabojem, še posebej skrbno v igri in izvedbi – čutilo se je da so doma, z izredno komunikacijo med Sabine in občinstvom. Orkestralni aranžmaji in klaviature so bile med nastopom seveda nasnete, Edenbridge pa so, kot predskupina, posedovali zelo soliden in uravnovešen zvok. Tričetrt ure power metal pompa je pomenil raj za ljubitelje skupin a la Nightwish, Elis ali Epica. Publika je od Edenbridge na koncu zahtevala od skupine obvezni dodatek, a za kaj takega ni bilo časa.
Rage so nasledili oder natanko ob 22 uri. Skupina je letos februarja izdala svoj novi studijski CD “Carved in Stone” (Nuclear Blast). Tega zaznamuje prisotnost novega bobnarja Andrea Hilgersa, ki je nasledil Mikea Terrano. Novi studijski album je bil torej osnovni povod za turnejo, naju z Rokom pa je predvsem zanimalo kako se bo Andre Hilgers vklopil v trio Rage in zapolnil vrzel, ki je nastala z odhodom unikatnega bobnarskega mojstra Mikea Terrane.
Preden začnem razpredati o poteku nastopa, moram nujno omeniti, da sem bil izredno pozitivno presenečen, ko sem prestopil prag dvorane v klubu Szene. V dvorani je namreč veselo ščebetalo kakih 600 mladih privržencev power metala. Očitno je novo zavezništvo Rage z Nuclear Blast, narasla aktualnost heavy metalu v zadnjih treh do štirih letih in prevzem menedžerske dejavnosti izključno v roke skupine, točneje kitarista Victorja Smolskega, dala ustrezne rezultate v popularizaciji imena Rage. Kaj takega so lahko Rage pred petimi leti samo sanjali. Še predlansko leto v Grazu so slovenski metal privrženci reševali situacijo, da dvorana na koncertu skupine v Graškem teatru Orpheum, dne 09.04.2006 (RockLine reportaža TUKAJ), ni bila prazna. To pot je treba seveda upoštevati dejstvo, da so pred Rage nastopili tudi domačini Edenbridge, ki so prinesli marsikaterega fana v dvorano več. Da so Rage pristopili skrajno profesionalno k stvari in da je narastel proračunski delež, namenjen njihovim koncertnim turnejam, je potrjevala bogato založena miza s koncertnimi spominki, kjer si lahko izbiral med kopico majicami in različnimi osebnimi fetiš pripomočki od vžigalnikov, našitkov, bedžev, nalepk, potem CDjev, prodajali pa so celo bobnarske palčke, podpisane bobnarske opne in celo Victorjeve trzalice.
Ob pogledu na oder se je oko ustavilo seveda na ogromni repliki kamnite lobanjske strukture, famozne Rage maskote, ki se jo skupina na naslovnicah plošč oklepa od izdaje albuma “Perfect Man”, na kateri se je ta alienska “karikatura” prvikrat v karieri skupine sploh uradno pojavila. Te na odrih “Speak of the Dead” turneje ni bilo.
No pa pojdimo naposled v središče dogajanja. Po pričakovanjih so Rage napadli Szene z novo ploščo in seveda skladbama Carved in Stone ter Drop Dead! Skupina je v trenutku naletela na izjemno buren odziv avditorija, ki je že uvodoma dokazal, da se je album “Carved in Stone” odlično prijel, saj so verze in zlasti refrenske napeve pobje in dekline v dvorani lepo obvladovali. Šef skupine, pevec in basist Peavy Wagner, je ohranil svoj prepoznavni oster vokal, ki je preko koncerta ohranil odlično poveljujočo formo. Izkušeni glasbenik je rutinirano vodil občinstvo od skladbe do skladbe, vseskozi držal kontakt z očmi, podžigal publiko ter v prekinitvah poskrbel za marsikatero sočno šalo, ki je občinstvo ohranjalo budno. Karizmatični vodja seveda ni pozabil vrezovati svojih značilnih besnih grimas, kar sodi k sami esenci skupine ter tudi divje opletati z jezikom, kar je delovalo na moč zabavno. Klasika. Obenem je možakar izreden povezovalni člen na relaciji Hilgers-Smolksi-Wagner in tako je vseskozi skrbel, da kompanjona slučajno ne zavijeta s poti, ki jo je narekoval peklensko naviti program koncertno-izvedbene pojave Rage na odru. Ta je oddelala svoje delo tudi to pot brez napake.
Po pričakovanjih se je skupina pridno oklenila izvedbe skladb s “Carved In Stone”. Teh je bilo skupno kar 6 izmed vseh 19. točk set liste. Že v začetku koncerta pa so Rage presenetili z vključitvijo “End Of All Days” (1996) albuma in skladbo Under Control, s katero so prišli na račun ljubitelji pre-Smolski era Rage. Trio je znova prepričal v polnosti, da gre za kompaktno uigrano enoto, ki ne pozna kiksov ali kakršnekoli odrske upogljivosti. V dveh urah so Rage ustvarili peklensko atmosfero, katere ognja nikakor ni bilo mogoče pogasiti. Skupina se je skozi ta ogenj mojstrsko sprehodila, ko so za Under Control odjeknile še mogočna Soundchaser (“Soundchaser“, 2003), Days Of December (“XIII”, 1998) in še ena cvetka presenečenja Refuge (“The Missing Link”, 1993). Z vrnitvijo na aktualni album in skladbo Lord Of The Flies, se je na odru pridružila skupini, pevka Jen Majura, lepotica rojena naravnost za foto model. Duet s Peavyjem je pričaral pravi “lepotica in zver” občutek, ne le na videz, pač pa tudi ob kontrastu angelsko gotskega petja pevke in seveda znane Peavyjeve “nasilnosti”. Rage so brhko pevko zadržali na odru tudi za skladbo Dies Irae (“Unity“, 2002), kar se jim je močno obrestovalo, saj so na tak način razburkali atmosfero in poskrbeli za lepo dozo odrskega teatra.
Kako slabo je pri 18 – 22 letnikih poznan album “Welcome To The Other Side” (2001), je potrdila One More Time. Ta sicer odlična skladba, kot kompozicija melodično brezhibno podkovana, je v dvorani naletela na sila mlačen odziv s strani publike, medtem ko je Rage na odru (med njeno izvedbo) gnal sam hudič.
Žal skupina v nadaljevanju ni odstopala od avtorskega materiala, ki je nastal v novem tisočletju, kar je očiten dokaz, da so Rage izredno zadovoljni nad tem materialom, ki ga v živo tudi najraje igrajo. V skladbah No Regrets, kot delu Suite Lingua Mortis (“Speak Of The Dead“, 2006) in še posebej skladbi Unity (“Unitiy”, 2002) so Rage dokazali, da ostajajo odlično podmazan stroj, kar se uigranosti tiče, pa čeprav se je ravno na tih dveh točkah izkazalo, da so Rage z odhodom Mikea Terrane izgubili nekaj odrske teatralnosti, duhovitosti in s tem privlačnosti. Terrana je pač s svojo prekleto hitrostjo in nebrzdano močjo, hkrati s tem pa neverjetno natančnostjo, eksplozivnostjo in domiselnostjo v tvorbi prehodov, brez dvoma boljši bobnar od novoprišleka Hilgersa. K sreči Rage niso Dream Theater in takšno izgubo z metal predvidljivostjo kompozicij svojega lastnega glasbenega ustroja, lažje sanirajo.
Victor Smolski je v svoji solo točki samo potrdil vso mojstrstvo, glasbeno multitalentiranost, artistično izrazni unikat, ko je z neverjetno mehkobo brzel skozi plejado sonično odigranih tonov. Mož je obenem intenziven, vražje našpičen v riffanju, njegovo vratolomno igranje, ki ga dosega na videz Smolski z neverjetno lahkoto, pa je jemalo sapo.
Skupina se je odločila za zanimiv zaključek koncerta, ki ga je zaključila s skladbo iz aktualnega albuma imenovano Long Hard Road, kjer so vrinili koščka klasik Don’t Fear The Winter (“Perfect Man”, 1988) in Higher Than The Sky (“End Of All Days”, 1996).
Rage so se za dodatek vrnili in spet smo lahko prisluhnili albumu “Carved In Stone” ter skladbi Open My Grave, za katero je skupina posnela tudi video. Koncert se je zaključil po dveh urah in petdeset minut s Straight To Hell (“Welcome To The Other Side”, 2001). Zares čuden izbor za dodatek, kot tudi zaključek regularnega dela koncerta, a očitno gre vzrok iskati v poudarjanju reklamiranja novega albuma, navdušenjem skupine nad njim, kot tudi ponosnim favoriziranjem novejših Smolski era plošč.
Kakorkoli, Rage ostajajo še naprej v izjemno formi. Ura in petdeset minut, ki neverjetno hitro mine, ko opazuješ silno dinamično izvedbo tria, ki le kot trio funkcionira neverjetno popolno. Smolski pokrije kljub temu, da je edini kitarist skupine, glavnino zvoka, Peavy in Andre Hilgers, ki je prepričal, da si je zaslužil bobnarski stolček pri Rage, pa vešče ustvarjata žmohten ritmični galop. Kemija in magija skupine ostaja tudi leta 2008 neomadeževana.
Je pa nekaj in to ni nič novega. Skupina se je s Smolskim zelo spremenila. Dozorela je v vsem. Sploh komponistično. Novi Rage so mnogo bolj zanimivi za poslušalca, kot so bili še pred desetimi leti. Vseeno menim, da je mačehovski odnos do materiala, od plošče “Ghosts”, pa vse nazaj do prvenca “Reign Of Fear”, neupravičen ter da si klasični Rage material zasluži tudi v novem tisočletju več koncertne pozornosti. Obisk tega odličnega koncerta Rage na Dunaju, bo pomenil tako lepo primerjavo z njihovim potrjenim nastopom na letošnjem Metal Camp festivalu v slovenskem Tolminu.
Setlista
EDENBRIDGE:
1.The Force Within (intro)
2.Shadowplay
3.Remember Me
4.Wild Chase
5.Shine
6.Evermore
7.The Undiscovered Land
8.Fallen From Grace
9.My Earth Dream
RAGE:
1.Carved In Stone
2.Drop Dead!
3.Under Control
4.Soundchaser
5.Days Of December
6.Refuge
7.Lord Of The Flies
8.Dies Irae
9.Beauty
10.One More Time
11.Lost In The Void
12.No Regrets
13.Guitar solo
14.Unity
15.Down
16.Set This World On Fire
17.Long Hard Road (incl. Higher Than The Sky & Don’t Fear The Winter)
—dodatek—
18.Open My Grave
19.Straight To Hell
Galerija slik
