Rage: Wings Of Rage

0 100

“Konformistična in varna drža, a drža, ki jo Peavy še kak vešče obvladuje in pozna in to mu pač priigra tudi to pot zmagoviti poker asov.”

Založba: SPV / Steamhammer Records
Datum izida: 10.01.2020
Produkcija: Peter “Peavy” Wagner
Dolžina albuma: 54.49 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.0 / 10


Rage so legende nemškega metala. Čudi, da po dolgih letih kljubovanja nikakor ne omahujejo, čeravno bi se, glede na vse obsežno delo in pretekle dosežke, lahko hipoma upokojili. Tako pa so poskrbeli za še en studijski album. Uvod ne bi začel tako, v kolikor novi album ne bi bil 24. po vrsti, bend ne bi segal s koreninami v prvo polovico osemdesetih in njen vodja Peter »Peavy« Wagner ne bi na dolgi prehojeni poti (večkrat) videl pekla in nebes. Skratka, Peavyju se še vedno ljubi. Nemec, Venezuelec in Grk. Pri čemer bi lahko bil Nemec obema vsaj oče. Torej zgodba ni več nova, je pa »Wings Of Rage« tretji album v seriji osveženih Rage, ki po »Seasons of the Black« (2016) albumu, slednjo je nadgradil uvodno predstavo novega tria, se pravi   »The Devil Strikes Again (2017), dosežek, ki zanimivo, vzbuja še vedno dovolj zanimanja, čeprav Rage ne potrebujejo prav nobenega dokazovanja več.

Nobena skrivnost ni več, da je Peavy za prenovljene Rage, povlekel iz prašnih arhivov formulo komponiranja, ki je bila značilna za ero skupine skozi devetdeseta. Dejansko leži torej glavnina zanimivosti, ki jih ponujajo novi Rage na virtuoznih trikih mladega in dokazovanja željnega  kitarista Marcosa Rodrigueza ter fizičnih sposobnosti rešetanja bobnarskih open s strani Vassiliosa “Lucky” Maniatopoulosa. Rodriguez je izredno dobro tehnično podkovan in dejansko njegove peklensko nabrite in utra-sonične solaže več kot hvaležno razgibavajo sicer preverjeno formo komponiranja, ki ostaja, kot doktrina, strogo v rokah veščega Petra Wagnerja. Rodriguez s svojo pronicljivostjo, dostavlja na trenutke celo  prelepo bero neoklasicizmov, ki še zdaleč večne zgrabijo tako pečatno, kot je to veljalo za čase, ko je v ekipi igral in komponiral Victor Smolski, pa vendar. To niti ni namen novih Rage, čeprav pogrevajo staro župo, a tisto iz pre-Smolski ere. Rodriguez je v tem hipu za Peavyja silno pomemben člen, ki zagotavlja legendarnemu basistu in pevcu skupine vso konsistenco in kredibilnost, tudi na zrela leta delovanja skupine.

Komadov je logično znova preveč in to je pri Rage že lep čas stalnica. Album posledično predolg. Ker se Peavy zaveda, da je format tria v dometu kreiranja glasbe omejen, v viziji definiran in ker ve, da mora vzdrževati slog, ki je dejansko definiral skupino skozi osemdeseta in zlasti devetdeseta, se je stari lisjak znova poslužil svojega, dobro preverjenega trika. Skladbi A Nameless Grave in Shine A Light je namreč opremil z orkestralnimi aranžmaji, obe pa, kot celoti, obveljata za boljši točki albuma. Torej »Wings Of Rage« zelo spretno dostavlja tipsko Rage konturo potrashiranega metala iz sredine devetdesetih, kar prinaša zlasti prva polovica albuma ter njegov sklepni del z blago odvečnima Blame It To The Truth in sklepno For Those Who Wish To Die, ki je sicer ambiciozno zastavljena, vendar kot celota zvodeni, saj ne uspe dostaviti nujnega finalnega krešenda. Skladbe posedujejo po večini značilno bombastiko v spevnih refrenih, kar je Peavy znova zelo dobro izpeljal. Vsekakor je dvorezni meč znova njegov vokal, ki je izrazito »nemški«, izrazito »enodimenzionalno napadalen«, značilno rezek in tudi nosljav, a to so Rage in Peavyjev vokal jih dejansko definira. Brez njega ne gre. Res je, da se je možakarju konkretno znižal vokal skozi leta, a zagotavlja v vsem kar ponuja na novem albumu, še vedno eksplozivno dozo moči in zahtevane agresije, s katero so tako spretno zabeljeni tudi novi Rage komadi. Predelava Higher than the Sky je gotovo poteza odveč, ki namiguje na to, da je album v idejni svežini podhranjen, se je pa skupini očitno takšna poteza zdela zelo primerna. Nemara tudi zato, ker je predelana verzija dovolj spremenjena ter deluje v osvežitvi posrečeno. V opusu skupine, zlasti, ko govorimo o železnem koncertnem repertoarju, je ta skladba za Rage nekakšen Smoke On The Water, ki se jo je Peavy naveličal izvajati, a obenem komad, ki zagotavlja »budnost« publike, na koncertih skupine. V tako prenovljeni različici, jo bo bend znova raje izvajal. Na »Wings Of Rage« bi ta prenovljeni HTTS 2.0 dobro zakril občasno idejno podhranjenost albuma, če bi bend ta komad postavil na rep seznama skladb albuma.

Generalno gledano. Vse je na svojem mestu. Trio v novi podobi, križari dalje, kot se od Rage pričakuje in zahteva. Standardi po eri s Smolskim so sicer visoki in nedosegljivi, pa vendar želi Peavy s tovarišijo očitno nadaljevati kariero skupine s točke, ki se je sklenila z albumi izdanimi v devetdesetih. Konformistična in varna drža, a drža, ki jo Peavy še kak vešče obvladuje in pozna in to mu pač priigra tudi to pot zmagoviti poker asov. Oboževalci klasičnih Rage bodo zagotovo navdušeni, »Wings Of Rage«, pa bo, več kot hvaležno, podaljšal zbirko njihovih Rage albumov.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. True (5:01)
2. Let Them Rest in Peace (4:30)
3. Chasing The Twilight Zone (4:30)
4. Tomorrow (5:02)
5. Wings Of Rage (4:30)
6. Shadow Over Deadland (The Twilight Transition) (0:35)
7. A Nameless Grave (5:59)
8. Don’t Let Me Down (4:56)
9. Shine A Light (6:43)
10. HTTS 2.0 (3:28)
11. Blame It on The Truth (3:54)
12. For Those Who Wish To Die (5:28)

Zasedba:
Peter “Peavy” Wagner – vokal, bas kitara
Marcos Rodriguez – kitara
Vassilios “Lucky” Maniatopoulos – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki