Kraj: Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 18.10.2007
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 11,00€
Postojnski festival bluesa je svojevrsten fenomen, če hočete tudi pravcati črni raček v monotono izumetničenemu dogajanju slovenskega glasbenega prostora. A racak s karakterjem, ki mu daleč na okrog ni para! Podalpska prestolnica bluesa, letos že v svojem četrtem letu delovanja, iz leta v leto ponosno nadaljuje s tradicijo navdušujoče in izjemno pestre ponudbe glasbenega dogajanja. Ta z leti očitno pridobiva tudi na renomeju v tujini, s čimer postaja vedno bolj priljubljeno pribežališče za veterane mojstrske glasbene retorike vseh vrst. Predstavnik slednje glasbene “struje” je prijazni avstrijski mladenič Raphael Wressnig, briljantni negovalec črno belih tipk svojega vintažnega hammond B3 pihala, ki je pretekli četrtek ponovno navduševal s prefinjeno lahkotnim kontroliranjem svojega lesenega prijatelja (govorimo seveda o legendarnem setu orgel, da ne bo slučajno kakšne pomote). Rapfael je po velikemu Saxu Gordonu tokrat Postojno obiskal z barvitim triom odlično razpoloženih trubadurjev, kjer sta z običajno izjemo organista izstopali predvsem pojavi Los Angeleškega pretežno swing orientiranega trobentača Scotta Steena in izgubljene italijanske bluesy dušice Enrica Crivellara. Ob intenzivno ojačanemu dostavljanju ritmične osnove v režiji Dunajčana Silvia Bergerja, je kvartet večer zaznamoval z mamljivo prikuho od bluesa pa vse do ubrane swing inspirirane godbe, ki pa ji je po pričakovanju vseskozi prednjačila aroma nekontrolirane igrivosti jazza. Izrazita in naostrena komunikacija zasedbe, perfektne in domiselno zaokrožene improvizacije, ki se kot naročeno na koncu vedno znajdejo v popolnoma nepričakovanih vodah, so tvorile lasten, kljub občasnim nostalgičnim izpadom, privlačno moderen zvok, ki ga je postojnska publika sprejela z bučnim odobravanjem.
Že sam pogled na oder je zgovorno pričal o večeru, kjer za kakšne pretresljive vokalne performance ne bo ostajalo dosti manevrirnega prostora, če sploh. Čakalo nas je dvourno neumorno glasbeno agitiranje, neusmiljen boj za vodilno “dominant male” pozicijo, tesno zavit v vrtinec časovno gledano močno raztegnjenih improvizacij, kjer jo od vseh na koncu po običaju vedno najbolj odnese prav naš orglarski prijatelj Wressnig. Poleg gospodovi osupljivih tehničnih zmogljivosti, ki vzdržljivost starega B3 preizkušajo do skrajnosti, poseduje mladenič pravcati gentlemanski čut za oliko, ki je ostalim trem soborcem tu in tam vedno pustil kakšno drobtinico ali dve. Neverjetno prijazen stric nimaš kaj!
Raphael Wressnig & Enrico Crivellaro Organ Trio so v mrzli postojnski večer odrinili kot se za velike mojstre spodobi; s prekomerno dejavnostjo pljučne kapacitete mladega Scotta, ki je naznanil prihod stare znanke jamskega dvorca Cherokee, idealnega igrišča za uvodno preverjanje vzdržljivosti posameznih članov, ki se zaključi v impresivno neumornem tipkanju glavnega junaka večera, seveda je ponovno govora o Raphaelu. Večer je v uvodu pretiranega postavljanja kmalu razbremenila skoraj da boogie rock & roll staritev Mc Griff, očitno Raphaelovo posvetilo hammond B3 legendi Jimmy McGriffu, ki je razumljivo nadaljevala v jazz stilu. Maratonsko izmenjavanje improviziranih zamislic, ki s časom samo še pridobiva na intenziteti, nadaljuje s krčenjem naravnega habitata kakršnih koli osnovnih glasbenih okvirov. Boom Bello najavi prihod črnskega “feela”, kjer se naenkrat znajdemo sredi dinamično obarvanega, brezbrižnega New Orleans pohajkovanja. V osnovi skoraj da funky zadeva, igrivost ponovno dolguje svoji izrazito jazz obarvani podobi, kjer je tokrat kraljeval mali princ Enrico. Srcu slednjega, poleg jazza, zelo blizu stoji tudi nepredvidljiva narava blues glasbe, kot je bilo moč doumeti melanholijo Slow, preprosto blues formo, ki pa s kakšnimi posebne omembe presežki ni postregla. Enrico je več kot očitno oboževalec Alberta Collinsa, vendar pa mu do prepričljivejše blues godbe vseeno manjka izrazitejše dovzetnosti za emocionalno zaznavanje. Njegova sicer zavidljiva kitarska igra zato ostaja predvsem površinska, kot tudi preveč vljudna, kjer se pomanjkanje čutnosti pogosto kompenzira z uporabljanjem tradicionalnih bluesy trikov in raznih popularnih akrobacijskih štosov. “Nekateri ljudje pravijo da je blues pokvarjen! Kaj pa vi?” so se glasile besede razposajenega Enrica, ki je v svojo igro izlil prav premalo omenjene, pokvarjenosti torej. Večer je po dinamični Banana Booggaloo začasno zavil v ležernejše vode. Preverjena kontrastna “potegavščina” kmalu obrodi sadove. Enricova Wally’s March, A – Level z impresivnim Scottovim swinganjem in Bergerjevim izkoriščanjem čarov ritmike, simpatična Mosquito Bite, ki jo je razgreti Enrico poimenoval kar funny tune, še najbolj pa našponana Speedin’, kateri nebi škodoval niti kakšen mastno podmazani slide, so večer ponovno razgrele do skrajnosti, kjer nas je organ trio v podaljšku radostno pogostil še s sijajnima Ease Back in Vinny’s Blues. Magično in nepozabno. Za povrh vsega še za borih 11 evrov.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1.Cherokee 2.Mc Griff 3.Boom Bello 4.Slow 5.Banana Boogaloo 6.Wawy’s March 7.Mosquito Bite 8.A-Level 9.Barisone 10.Speedin’ —-dodatek—- 11.Ease Back 12.Vinny’s Blues
Galerija slik
