Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Urban Bolta
Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 14.04.2011
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 7€ /9€
Dvanajsta izvedba Orto festa, vsakoletnega klubskega festivala v priljubljenem ljubljanskem klubu je v polnem zamahu, ob poplavi koncertov trenutno popularnih izvajalcev, namenjenih obiskovalcem mlajšega emša pa še kako dobro dene dogodek, ki v prvi vrsti medse vabi zrelejše glasbene ljubitelje. Kljub mojim predvidevanjem, da bo na Benčovem petkovemu nastopu v Orto baru prevladovalo sivolaso občinstvo, je bilo moč opaziti tudi mnogo mlajših duš, kar je vsekakor dober znak, da ima kvalitetna starošolska glasbena izpoved svojo ceno in spoštovanje tudi med mlado generacijo.
Janezu Bončini Benču so na malem odru Orto bara družbo delali dolgoletna glasbena sodelavca, kitarist Marjan Malikovič in basist Jadran Ogrin ter mlajša kolega, ritem kitarist Jani Moder in bobnar David Chambers Morgan. Skozi celoten nastop je peterica na odru modro krmarila med izkušnjami in glasbeno zrelostjo starejše trojice ter gorečimi željami, tehnično podkovanostjo in dokazovanjem mlajše dvojice, odlično dopolnjevanje in prešerno vzdušje v klubu pa so bili zgolj goli temelji kvalitetno preživetega večera.
Benč je druženje začel s skladbo Štipenzija, uverturo tudi na še vedno aktualnem ploščku “Sol, poper in sanje” (recenzija tukaj) in nakazal, da bo večer poleg zimzelenih bendologijskih venčkov odet tudi v napeve lansko leto izdanega albuma. Roko na srce Benč tekstovno še vedno plava v vodah cenene sporočilnosti, kar pa mu gre odpustiti ob dejstvu, da njegova glasba že od nekdaj temelji na prostem pretoku glasbene igrivosti, kjer se blues, jazz, soul, funk in rock ritmi pretakajo eden v drugega brez določenih žanrskih omejitev. Med skladbami je Benč razpredal o svojih glasbenih spominih, pri katerih smo ušesa našpičili predvsem najmlajši obiskovalci, ki lahko o zanimivih pripetljajih iz zaprašene glasbene zgodovine le poredko prisluhnemo direktno iz prve roke. Tako je pred najavo komada Maja z biseri Benč razkril zanimivo anekdoto, da je prvotno vokale v brezhibni slovenščini prispeval nihče drug kot Dado Topić (Time), ki se je zgolj zaradi snemanja pretihotapil iz Nemčije, saj se je izogibal obveznemu služenju vojaškega roka, a je bil po snemanju kljub skrivalnicam aretiran in poslan v JNA. Večer je v sproščenem vzdušju lagodno potekal dalje, za zasanjanost med obiskovalci pa so skrbele dolge inštrumentalne jamm točke, pri katerih je blestel predvsem izpiljeni Davidov bobnarski slog, ki ni varčeval s prikazovanjem bogate palete svojega glasbenega znanja.
Proti koncu nastopa je Benč z ekipo začel pogosteje posegati po natriumfalnejših biserih svoje dolgoletne kariere in k prepevanju prisilil razdraženo publiko, zvrstile so se klasike Gvendolina, Mr. Soul in Kadar ognji dogorijo s privlačno funkersko bas linijo Jadrana Ogrina. Stari rockerski maček Janez Bončina se je držal odlično! Vokal mu v zrelih letih deluje povsem neskrhano, ob obilo improvizacijskih manirah in igrivih karizmatičnih gibih pa Benč poslušalcu jasno namigne, da se čas zanj ni ustavil nekje v sedemdesetih, pač pa svojo pokončno odrsko držo neguje tudi v letu 2011. Eden vrhuncev večera je bila skladba Domovino moja (originalno September), kjer je dvokitarska linija zapolnila prostor v zvočni sliki ob odsotnosti hammond orgel Tihomirja Asanovića, predno se je Benč z ekipo ob moledovanju prisotnih še poslednjič tega večera vrnil na oder. Odgodel je skladbo Ta noč je moja in dal jasno vedeti, kdo je nesporni zmagovalec tokratnjega druženja.
Starošolska godba vseh reinkarnacij Benčove kariere je še enkrat več zadela v polno, improvizacijske izvedbe blues, jazz in rock standardov pa so delovale kot prava učna ura za vso današnjo moderno glasbeno srenjo, kjer je igranje glasbe z dušo in telesom prej izjema kot pravilo.
Fotografije: Urban Bolta
Galerija slik
