Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orpheum / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 04.03.2011
Število obiskovalcev: 550
Cena karte: 30,50€
Končno koncert branže, imenovane popolna ušesna masaža. Ko veš, da bo to dogodek, ki prinese veliko več, kot je vredna vstopnica zanj. Steve Lukather – prva kitara in tudi grlo ene izmed najbolj imenitnih rock skupin, ki so kdajkoli obstajale na planetu, mojstrov briljantne rock kompozicije Toto, velja za enega najboljših kitaristov na svetu. Odkar so Toto bolj ali manj prenehali z delovanjem in/ali se združujejo zgolj za krajše turneje (priložnostne, jubilejne, dobrodelne), se Steve bolj posveča solo karieri in dejansko v glasbenem oziru stvarem, ki ga najbolj veselijo in navdihujejo. Tako smo v relativno kratkem časovnem intervalu od njega prejeli dva fenomenalna studijska albuma, oba precej različna, a neskončno privlačna, saj sta personifikacija prav vseh mojstrovin, ki kulminirajo v izbrušen studijski diamant glasbene perfekcije, kadar se znajde v vlogi stvarnikaSteve Lukather s svojo dirigentsko palico v roki.
Kitarski vešč in vseved je tako na novi turneji v Evropi. Posveča jo promociji aktualnega studijskega albuma “All’s Well That Ends Well” (Mascot Records, 2010) – RockLine recenzija TUKAJ. Po skoraj enem letu se vračamo v prijetni Orpheum Theater, prizorišče, ki je v svoji dolgoživi karieri gostilo mnogo velikih imen glasbenega sveta. Od jazza, do metala in vse vmes. A zadnje čase so koncerti na tem prizorišču sila redek pojav, pa čeprav je lokacija idealna za tip koncertov izvajalca kot je Steve Lukather.
Luke je zbral za to turnejo kvartet. Steve Lukather seveda poje in igra kitaro, za ritem skrbita bobnar Eric Valentine in basistka Renee Jones, za vrhunskimi klaviaturami znamke Clavia / Nord (uporablja jih tudi Siddharta), drugi Steve – mojster Steve Weingart. Luke je s kompanijo zasedel oder Orpheuma natanko ob osmih zvečer in po pričakovanju začel koncert z udarno riffovsko orientirano uvodno skladbo novega albuma “All’s Well That Ends Well” z naslovom Darkness In My World.
Prizorišče je zapolnila konkretna množica, kar je vse hvale vredno, glede na nekatera spoznanja preteklih obiskov Orpheuma, ki so potrdila, da prebivalci v tem delu Avstrije nekako ne posvečajo preveč pozornosti odlični letni koncertni ponudbi. Luke je zbral kakih 500 glav. Prostor je bil poln, a ne prenatrpan. Famozna Asia, ki je v lani maja nastopila na isti lokaciji je bila podprta z množico 250 glav, medtem ko so bili Nazareth nekaj dni zatem nabito polni (800 glav). Luke jo je torej v tem oziru zelo dobro odnesel. Veliko je bilo tudi slovenskih obiskovalcev, nasploh pa je bilo v prvih vrstah čutiti takoj veliko sopare, ki jo je dvigovalo vrelišče skrajno aktivnega občestva. Oči so se hipoma zazrle v mojstrove čarobne prste in da: veliko profesorjev kitare in kitaristov v publiki tik pod odrom je z doktorsko hladnim obrazom preudarno, v soju tankočutne čuječnosti sledilo Lukatherjevim odrskim pogruntavščinam in potegavščinam.
Zvok je od prvega tona zadostil vsem zahtevam. Ponudil je poln, topel, aktiven in dinamičen preplet instrumentov in izjemno razporeditev koncertne zvočne slike. Prvi del koncerta je predstavil Lukeovo diskografijo. Tako nas je Luke zapeljal sprva na album “Luke” s čokatimi ritmi erotične konotacije skladbe Always Be There For Me. Prav pri tej skladbi je prišla do neposrednega izraza veličina kemije med glasbeniki, katere zvočna kompaktnost je osupnila z izjemno natančnostjo. Ne pravijo zastonj, da imajo temnopolti glasbeniki ritem v krvi. Tudi Always Be There For Me je s svojim melodičnim refrenskim napevom utrjevala atmosfero otvoritve koncerta in jo v ritmičnem funky grooveu nadgradila.Extinction Blues (album “Candyman”, 1994), je nadaljevala s prijetnim občutjem posebnosti koncertnega repertoarja in prinesla presenečenje s svojo prisotnostjo, zasedba pa je z njo še naprej ohranjala rockersko navito plat prvega dela koncerta. Po tem si je kitarski vešč vzel nekaj trenutkov, da si oddahne in v krajšem nagovoru pozdravi prisotne v dvorani. Zasedba izpreže iz višje prestave uvodnega dela in razelektri prostor z zibajočo Stab In The Back, ki oživlja “bližja srečanja Lukeove vrste” z izročilom Steely Dan. Šest strunska teorija je bila dokončno razodeta, potem ko je Steve razložil, da včasih preprosto od ženske ne dobiš natanko tistega kar pričakuješ. Tako poza 69 odpade, njeno nadomestilo s katerim se mora moški sprijazniti, pa prinaša 68! Skladba, ki se je znašla na solo albumu Lee Ritenoura Six String Theory (na njem poleg Lukea gostuje še en kitarski vrag – Neal Schon iz zasedbe Journey in celo nakodrani Guns N’ Roses nebodigatreba Slash). Tu prevzame ves primat Luke z utrganimi akrobacijami svoje edinstvene artistične branže, zasedba pa privleče na plano pravega rhythm & blues dinozavra s skladbo Brodie’s novega albuma, kjer žametasti zvok orgel čvrsto objame čokat ritem skladbe. Z vokalom Stevea Lukatherja je na tej točki vse v najlepšem redu. Refren potrdi izredno dopolnjevanje z multivokalnimi harmonijami, ki jih v zborček doprinašata Renee Jones in Steve Weingart. Sledi čustveni nagovor in posvetilo preminulemu Gary Mooreu, Steve pa se ne loti kake njegove priredbe, pač pa kar Hendrixove Up From The Skies in redefinira solistično izkustvo skozi božansko improvizacijo, ob kateri se mu z neba ni nasmehnil le Gary Moore, pač pa tudi sam Jimi Hendrix.
Luke se umakne v zaodrje, trojec pa useka daljši skupni jam, ki ne preneha navduševati nad večplastnostjo glasbenega dometa treh instrumentalistov. Posvetilo preminulemu Jeffu Porcaru in skladba Song For Jeff je sprva prinesla na oder oba Stevea. Dolgi pull offi, sustain efekt in izdatna raba tremola v mnogoterih variacijah z jasno izpostavljenim atributom nepredvidljivega razvoja dogodkov. V drugem delu se pridruži tudi ritem sekcija. Na tej točki je bilo zanimivo opazovati kako glasbeniki med seboj na odru komunicirajo. Predvsem sta očesni kontakt držala Valentine in Weingart, Lukather pa je za finale povsem jazzovsko razlomil melodijo v podivjani solaži. Zaključno ječanje kitare se je prelilo naprej skoraj neopazno v Don’t Say It’s Over, ki je ena močnejših točk novega albuma, Lukather, kot tudi ostali trije pa so ponovno osupnili z izjemno uigranostjo. Prav na tej točki je prišla še posebej do izraza izjemna kontrola nad kitaro, ki jo poseduje Steve, zasedba pa je skladbo odigrala kot instrumental.
Pri instrumentalih so kar ostali. Tu je Tumenscent, ki ga vodi naostreni kitarski riff, znova pa kvartet navduši s progresivno zastavljenim razvojem skladbe, zlasti z razlomljenim ritmom. Načeloma težak zalogaj, ki ga je kvartet prebrodil s peresno lahkoto, ob tem pa se neizmerno zabaval. Srednji del je nadgradil tudi krajši bobnarski solo vložek.
Po tem pa je nastopil trenutek, ki bo marsikateremu obiskovalcu tega koncerta ostal v neprijetnem spominu. Sredi čustvenega nagovora, pred izvedbo Harrisonove While My Guitar Gently Weeps. Steve je v nagovoru vse prej kot dolgočasil, pa vseeno se je našel v avditoriju nek “nadebudni” domačin, ki je zavpil Lukatherju na oder naj utihne in igra dalje (“Shut up and play your music!”). Lukather je ostal brez besed, zaokrožil z očmi, zajel sapo in nekaj časa stal povsem nepremično. Očitno takega manevra resnično ni pričakoval. Tako je vprašal korenjaka, če v njegovi hiši gostje ob prihodu tudi vpijejo? Z vzdignjenim sredincem desne roke je odpravil bedaka in pospremil gesto z: “We’ll play!” Od tu dalje Steve ni bil več isti. Prijela se ga je nervoza, nelagodje. To se je čutilo v nekaj tonih, ki med soliranjem niso bili natančno odigrani. Celo trzalice je začel odmetavati po odru, za svoj hrbet in ne med ljudi, prav tako pa so bili očesni kontakti s publiko vse redkejši. No, med izvrstno While My Guitar Gently Weeps se je občinstvo v Orpheumu delno odkupilo kitaristu z gromkim petjem refrena. Sledi presenečenje! Izbira skladbe Toto namreč. Out Of Love, ki se je znašla na “best of” albumu “Past To Present” kot dodatna skladba in ki oživlja manj veselo plat zgodbe s pevcem Jean Michel Byronom, ki ga je skupini Toto takrat vsilila založba Sony.
Že While My Guitar Gently Weeps je pokazala, da Steveov vokal ni več najbolj svež in da mu nagajajo predvsem višje lege, Out Of Love in za njo sicer fantastična z dramo blues soul erotike zabeljena “Luke”(1997) skladba Tears Of My Own Shame, pa sta le potrdili delno vokalno skrhanost kitarista. Tears Of My Own Shame po zgradbi mnogo dolguje liku in delu Jimija Hendrixa, zato jo je Lukather smiselno razpotegnil v Hendrixovo Little Wing, ki jo je spet mojstrsko predrugačil in vsestransko nadgradil ob izjemnem novem solističnem izletu, polnem kitarske ekstravagance. Vendar to še ni bilo vse. Iz Little Wing je zasedba prešla na daljši “jam”, kjer so zagospodarili striktno orientalski zvoki, kateremu ni in ni hotelo biti konca, s čimer je zasedba stopnjevala visoko razpoloženje v skladu z bližajočim se zaključkom koncerta. Regularni del se zaključi z novo Can’t Look Back, ki je lep približek tistemu kar so Toto ponudili z zadnjim albumom “Falling In Between” (2006) in bi lahko mirne duše bila del le tega. Dvorana oživi in z gromkimi ovacijami pospremi zasedbo v zaodrje.
Lukather je navdušen nad novim albumom, saj ga je bogato predstavljal publiki tudi v obveznem koncertnem dodatku, ko se je lotil živahne in nagajive Flash In The Pan. Kot pa je že nekaj let v navadi izvedbe živega repertoarja, se je Steve poslovil od graškega občinstva tako, da je obudil še nekaj “Toto-manije” pri prisotnih v dvorani in sam z akustično kitaro odbrenkal publiki v slovo “Tambu” (1995) skladbo The Road Goes On.
Hipnoza glasbene magije čiste odrske perfekcije in briljance. To so najbolj skromne besede s katerimi lahko orišem izkustvo s koncertom Stevea Lukatherja in njegovo spremljevalno zasedbo. Dve uri in dvajset minut, ki so se obrnile, kot jih ne bi bilo. Mojster ostaja mojster. Brez tiste eskalacije v drugem delu koncerta, bi bila občutja gotovo še močnejša in vtisi še intenzivnejši, pa vendar. Izkustvo vredno vse pozornosti, če vsaj kanček daste nase in vam ni vseeno, kaj sprejemajo vaši mehanoreceptorji ob druženju z magijo glasbe. Upajmo, da bo še mnogo takšnih priložnosti.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Darkness In My World 2. Always Be There For Me 3. Extinction Blues 4. Stab In The Back 5. 68 6. Brodie’s 7. Up From The Skies 8. Instrumental (Weingart / Valentine / Jones) 9. Song For Jeff / Don’t Say It’s Over (instrumentalna verzija) 10. Tumescent / Eric Valentine Drum Solo / Turmescent (izhod) 11. While My Guitar Gently Weeps 12. Out Of Love 13. Tears Of My Own Shame / Little Wing / jam 14. Can’t Look Back —dodatek— 15. Flash In The Pan —dodatek II.— 16. The Road Goes On
Galerija slik
