Kraj: Rovinj, Hrvaška
Datum koncerta: 16.07.2011
Število obiskovalcev: 6000
Cena karte: 350kn/650kn oz. 950kn (VIP)
Hrvaška je letos prijetno presenetila z organizacijo Avantgarde Jazz Festivala, ki je gostil premnoga eminentna imena, ki pa več ali manj (mogoče z izjemo Garyja Burtona) zbledijo ob legendarnemu nosilcu festivala Return to Forever, tokrat v četrti ediciji. Le-ta ohranja originalne člane Coreo, Clarka in Whita, namesto Connorsa oz. Di Meole je mesto kitarista prevzel fenomenalni Frank Gambale, ki že vrsto let sodeluje s Coreo, kot peti pa RTF4 zaključuje še eden od glasbenih inovatorjev sedemdesetih, legendarni violinist Jean-Luc Ponty. Jazzerji so torej v času festa zasedli simpatično mestece Rovinj, kjer so se poleg dobre glasbe lahko nagledali še prelepih sončnih zahodov in prav tako estetsko zadovoljivih deklet v bikinijih.
Okoli šest tisoč ljudi, kjer je bilo tudi ogromno prišlekov iz ostale južne ter srednje in vzhodne Evrope, je zasedlo dvorišče bivše tobačne tovarne. Organizacija se je nekje odlično izkazala (sploh pri nadzorovanju množice ob prihodu), spet drugje zatajila – pred odrom je bilo nekaj metrov prostora, kamor nihče ni smel stopiti (razen fotografov pri prvem komadu nastopajočih), nato pa je najboljši pogled na oder dobila elita; ti so imeli urejene mizice, vse v stilu zlatih jazzerskih let in njegovih klubov, šele nato je sledijo nekaj sedežev za ostale; ostali so stali, kar je seveda za koncerte najboljša rešitev, vendar je bila sama shema vseeno nekoliko zgrešena. Na srečo sem zasedel mesto tik ob strani prve vrste omenjenih miz, tako da sem imel fenomenalen pogled, pa še norel sem lahko ob glasbi, kolikor sem želel.
Najprej je svoje mesto na odru zavzela hrvaška jazz fusion zasedba Combinate, ki je s solidno fuzijo ogrela publiko ter dala čas zamudnikom, da se namestijo. Vsekakor je bilo super odrejeno, da je predskupina pod nujno hrvaška, kar ogromno pripomore k propagiranju tovrstne glasbe domači in tuji publiki. Bend me je navdušil predvsem s skladbo “Esmeralda”, ki po stilu nekoliko spominja na Focusovo “Sylvio”, in verjetno je na “Esmeraldin” nastanek vplivala prav slednja.
Okoli pol 11 zvečer smo končno dočakali razlog za svoj prihod – Return to Forever IV. Publika je norela in se skupini klanjala še preden so glasbeniki dejansko položili svoje prste na inštrumente – povsem pričakovano, saj Hrvaška ne gosti vsak dan takšnih legend, inovatorjev ter nasploh mejnikov v glasbeni zgodovini, kot so to Return to Forever oz. predvsem Corea, Clarke in Ponty. Začetek so, žal, zaznamovale predvsem tehnične težave z iskanjem pravega zvoka in uskladitve med posameznimi glasbeniki. Basa se ni slišalo, klaviature so bile prepotiho, kitara prenaglas. Tovrstne težave so se vlekle do nekega tretjega komada, tako da popolnega užitka nismo ravno doživljali ob “Medieval Overture” in “Senor Mouse”. Pri skladbi “Sorceress” pa se je končno vse poklapalo, Corea in Clarke sta z nasmeški začela ob igranju uživati, vse ostalo pa je, prav gotovo, še en koncert za glasbeno zgodovino.
Return to Forever so navdušili z vsako skladbo, pa naj je bila ta akustična ali naelektrena. Povsod je najbolj žgal predvsem Clarke, ki dokazuje, da ima najboljša leta še pred sabo. Udrihanje po strunah še nikoli ni bilo tako erotično, kot to počne Clarke – predvsem pa še nikoli ni spuščalo takšnega zvoka in posledično glasbe. Slapping je bil vedno domena Clarka, vendar tokrat je spet dokazal, da za njegove najboljše nastope ni treba iskati starih videov na Youtubu – z vsakim koncertom Clarke potegne iz žepa not nabor basovskih trikov. Prav tako je vse fane zanimalo, kako se bo v že tako polno zvočno sliko benda vključil Jean-Luc Ponty. Violinist je sicer v fantastični formi in je tudi v nedeljo dokazal, zakaj ga je bend povabil v to novo postavo, a moram priznati, da z njim predvsem komadi s “Hymn of the Seventh Galaxy” izgubijo del tistega vesoljskega zvoka, ki je tematska osnova omenjeni plati. Pontyjevi vložki, podvajanja in soloti so namreč preveč tradicionalno jazzovsko zveneči, da bi nadgradil ali pa vsaj držal stik s konceptom. Morda se kdo ne bo strinjal s povedanim, saj je bilo odigrano vseeno odlično, celo mojstrsko, le stilno ni spadalo v koncept albuma “Hymn of the Seventh Galaxy”. Je pa Jean-Luc zato toliko bolj blestel v akustičnih delih ter delih RTF-ja z “Romantic Warriorja”, kjer se prilagoditev komadov sploh ni poznala, še več, zgledalo je, kot da so prvotno spisani za kvintet. Ker je Gambale še ena novost v bendu, je treba poudariti, da se ne Di Meole ne Connorsa ni pretirano pogrešalo.
Poleg klasik, kot so “After the Cosmic Rain”, Hymn of the Seventh Galaxy”, “Romantic Warrior” in “Spain” (kjer si je vsakič mesto za improvizacijo izboril Clarke, kar je seveda fenomenalno zaradi njegove tehnike, a za moje pojme je bilo tvorstnih, med seboj dokaj podobnih si vložkov preveč), so RTF4 odigrali tudi novo Pontyjevo stvaritev Renaissance, prelepo akustično arijo, ki je povsem ustrezala vzdušju rovinjskega prizorišča. Koncert so sicer domnevno končali z legendarno Corejevo “Spain”, ki je trajala ob vseh improvizacijah in spontanih vložkih posameznikov skorajda 20 minut. Po takšnem zaključku bi koncert ocenil kot fantastičen, vendar ne kot nek presežek v zgodovinsko gledanem smislu. Zato je bila naslednja gesta benda razlog, da si je slehernik zapomnil koncertno noč za vse svoje življenje. Ob drugem bisu so namreč RTF4, nasmejani kot še nikoli, povabili pred oder vse goreče privržence, ki smo skakali in poskušali dotlej obstati na nogah kljub vsemu našemu potu na tleh, s čimer so se malček porogali mirni in predvsem v večini nezainteresirani t.i. eliti, ki je ob svojem vinu debatirala o trenutnem ekonomskem stanju njihovih naložb. Množica se je med njihovimi mizami preborila do predodrja, kjer smo celotno Clarkovo “School Days” preskakali in preploskali, kasneje pa je Corea ostal na odru toliko časa, da nam je tistim, ki smo priplezali dovolj visoko, stisnil roko ter se zahvalil. Komunikacija sicer ob nobenem trenutku ni šepala, vendar tokrat se je videlo, da nismo geste hvaležni le mi, odbiti privrženci, temveč da je tudi bend vesel, da lahko nekoga tako navduši. Seveda so prvi še toliko bolj hvaležni, ko bend navdušuje celi dve uri in pol!
Koncert RTF4 v Rovinju je bil zagotovo velik presežek. Če gledamo posnetke s prejšnjih koncertov te turneje, je bil ta eden najbolj razgibanih in sproščenih, vendar hkrati tudi najbolj tesno odigranih, sploh po prvih treh skladbah. Od trenutka, ko so glasbeniki stopili na oder, se je evforija odlične večtisočglave množice upravičeno stopnjevala do vrhunca, ki so ga dosegli s “School Days” in predvsem s prešernim odnosom, zaradi katerega imajo toliko privržencev skozi vsa ta leta. Avantgarde Jazz Festival je že s svojim rojstvom gostil največje jazzerje v rocku in največje rockerje v jazzu in glede na organizatorje se lahko ljubitelji tovrstne glasbe nadejamo še več odličnih skupin. Zatorej – hvala Rovinj, hvala Return to Forever in hvala ljudem, ki so dogodek omogočili in bili prisotni. Vsi so namreč zdaj ponovno zapisani v glasbeno večnost, kamor se z vsakim novim podvigom vračajo Return to Forever.
Setlista
1 .Medieval Overture 2. Senor Mouse 3. Sorceress / Shadow of Lo 4. After the Cosmic Rain 5. Hymn of the 7th Galaxy 6. A Dayride in Oakland 7. Renaissance 8. Romantic Warrior 9. Spain 10. School Days
Galerija slik
