Rick Wakeman: The Red Planet

0 77

Založba: R&D Multimedia
Datum izida: 19. 6. 2020 (digitalno) / 28. 8. 2020 (fizični format)
Produkcija: Rick Wakeman
Dolžina albuma: 55.28 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


Legendarni klaviaturski čarodej Rick Wakeman, ki se je med glasbene nesrmtnike zapisal kot član skupine Yes, je vnovič med nami s svojim najnovejšim studijskim dosežkom, ki se imenuje »The Red Planet«. To pot gre za enega izmed njegovih najbolj ambicioznih dosežkov v zadnjih dveh desetletjih na katerem je sodelovala spremenjena verzija njegovega spremljevalnega banda The English Rock Ensemble med katerimi najbolj izstopata basist Lee Pomeroy, eden izmed najbolj iskanih basistov v sodobnem prog rocku, ter bobnar Ash Soan, ki je sodeloval s številnimi komercialno uveljavljenimi glasbeniki, medtem ko ga ljubitelji Yes najbolj poznajo po njegovem sodelovanju v spremljevalnih zasedbah nekdanjega The Buggles in Yes dueta Trevorja Horna in Geoffa Downesa. Kitarist Dave Colquhoun, še en cenjeni priložnostni glasbenik, je z Rickom sodeloval že na albumu »Out of the Blue« iz leta 2001.

»The Red Planet« je po »Out There« iz leta 2003 na katerem je pel Damian Wilson (Arena, ex-Threshold) spet tisti, ‘pravi’ progrockovski album na katerega so Rickovi privrženci morali čakati skoraj dvajset let. Za razliko od »Out There« gre v celoti za inštrumentalen dosežek, ki vsebuje osem vrhunsko aranžiranih in odigranih simfoničnoprogrockovskih kompozicij ob katerih bodo uživali vsi dolgoletni pristaši Rickove samostojne kariere, ki je imela veliko vzponov in padcev. Vsi tisti ‘nejeverni tomaži’, ki so mislili, da stari klaviaturski lisjak v ‘jeseni svojega življenja’ zmore igrati samo še na veliki klavir ob moralni podpori in ploskanju vnučkov so se tokrat krepko ušteli.

Rickove virtuozne sposobnosti so povsem neokrnjene in čeprav velikokrat prevzame solistično pobudo, kar se od njega tudi nekako pričakuje, še vedno pusti dovolj prostora trojici spremljevalnih glasbenikov, da s skupnimi močmi ustvarijo eklektične kompozicije z glavo in repom, ki imajo s svojimi specifičnimi ambientalnimi usmeritvami na moč hipnotične učinke. Kot pove že njegov naslov ter imena skladb, so kompozicije na albumu posvečene Marsu in posameznim regijam na ‘rdečem planetu’.

Astronavtski pohod po Marsu se začne s skladbo »Ascareus Mons«, ki je posvečena tamkajšnjemu ugaslemu vulkanu. Slednja vsebuje veličasten orglarski uvod, kateri poskrbi za sakralno obarvano vzdušje. Kmalu se notri vključi celotna ritem sekcija, ki stopnjuje ambientalno dramo dokler ni dejaven celoten band, ki to eklektično kompozicijo mojstrsko privede do njenega zaključka. »Tharsis Tholus« vsebuje nenavadne časovne prehode, kompleksne kitarske pasaže in izjemno eklektične klaviaturske aranžmaje s strani enega izmed največjih mojstrov igranja inštrumentov s tipkami. Še posebno zabavno izpadejo visoki toni na mini moogu, ki so že zdavnaj postali eni izmed zaščitnih znakov Rickove klaviaturske tehnike.

»Arsia Mons« je nazoren dokaz, da lahko tudi simfonični progresivni rock dosega udarnost ter izzivalnost tradicionalnega heavy metala ali progresivnega metala, ne da bi pri tem žrtvoval aranžersko eklektičnost in ambientalno prefinjenost. Vzdušje te izvrstne kompozicije se spreminja iz minute v minuto pri čemer nas gospod Wakeman nekajkrat opomni tudi na njegove dosežke s področja new age glasbe. Klaviaturski aranžmaji na »Olympus Mons« so odigrani z neobičajno kombinacijo igrivosti in energičnosti, medtem ko se vzdušje iz mračno-melanholičnega v nadaljevanju spremeni v skorajda himničnega. Nepričakovan, inteligenten preobrat v sekcijo, ki s svojim osrednjim motivom zbuja izjemno nostalgijo, pedstavlja vrhunec te sijajne skladbe. »The North Plain« se odpre s krhkimi zvoki klavirja in obskurno zvenečimi efekti, ki v kombinaciji ustvarjajo ozračje popolne osamljenosti kakršno si ponavadi predstavljamo, ko pomislimo na prvega človeka na Marsu. Kmalu nastopi prehod v dramatično sekcijo kjer mojster Wakeman navdušuje s svojimi raznovrstnimi klaviaturskimi vragolijami, medtem ko mu skorajda enakovredno družbo delajo nasršene kitarske pasaže.

»Pavonis Mons« vsebuje dramatično igrive pasaže na moogu, ki ustvarjajo skrivnostno vzdušje, medtem ko razposajena ritem naveza ob asistenci eklektičnih kitarskih pasaž navdušuje v enaki meri kot klaviaturski čarodej osebno. »South Pole«, v nasprotju z večino del na »The Red Planet«, vsebuje prijazen in topel ambient, medtem ko je tokrat poudarek predvsem na orkestralnih zavesah ter izjemni klavirski solaži. Zaključna epska mojstrovina »Valles Marineris« predstavlja magnum opus tega albuma. Odpre se z zvoki vojaškega marša kar nas spomni na to, da je rdeči planet svoje ime dobil po rimskem bogu vojne. Sčasoma vpadejo Rickove karakteristične sintetizatorske pasaže z visokimi toni kar v navezi s preostalimi inštrumentalisti odigra ključno vlogi pri izgradnji veličastnega vzdušja.

»The Red Planet« se lahko uvršča ob bok najbolj imenitnim dosežkom Wakemanovega izjemno obsežnega samostojnega ustvarjalnega opusa. V njem se kljub izjemni kvantiteti ne nahaja prav veliko dosežkov, ki bi si zaslužili naziv mojstrovine kot bi marsikdo pričakoval od glasbenega mojstra takšnega kova. »The Red Planet« vsekakor spada v ožji krog Rickovih najboljših albumov kot so klasike »The Six Wives of Henry VIII« (1973), »Journey to the Centre of the Earth« (1974), »The Myths and Legends of King Arthur and the Knights of the Round Table« (1975) ter »No Earthly Connection« (1976). Rickove napovedi, da namerava ustvariti progrockovski album na ravni prej omenjenih albumov torej niso bile ‘iz trte zvite’. »The Red Planet« je tako rekoč brezgrajen album kateremu ni mogoče očitati praktično ničesar razen morda tega, da bi določne kompozicije s prisotnostjo primernega pevca morda izpadle še boljše.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Ascraeus Mons (5:53)
2. Tharsis Tholus (6:17)
3. Arsia Mons (6:10)
4. Olympus Mons (5:20)
5. The North Plain (6:53)
6. Pavonis Mons (7:14)
7. South Pole (7:35)
8. Valles Marineris (10:02)

Zasedba:
Rick Wakeman – klaviature
Dave Colquhoun – kitara
Lee Pomeroy – bas kitara
Ash Soan – bobni


Rick Wakeman – Ascraeus Mons (uradni video)
Rick Wakeman – Olympus Mons (uradni video)
Rick Wakeman – “The Red Planet” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki