Riverside : Wasteland

0 45

“Z “Wasteland” so Riverside zadržali vso svojo glasbeno imenitnost in kredibilnost ter tako z veliko odliko opravili pomemben preizkus “artistične vzdržljivosti”. Brez ključnega moža v ekipi torej. Navdahnjeno, čutno in artistično polno ekspresivno.”

založba InsideOut Records
datum izida: 28.09.2018
dolžina: 50:58
produkcija: Mariusz Duda, Magda & Robert Srzedniccy
ocena: 8.5 / 10


Riverside, poljski progresivnorockovski prvaki, ki so v zadnjih treh letih prešli skozi izredno pestro sosledje dogodkov, pri čemer dolgo ni bilo jasno, ali bodo s kariero sploh še nadaljevali, se vračajo z novim albumom »Wasteland«. Album »Paradiselostovske« naslovnice, je namreč tudi prvi album brez preminulega in originalnega kitarista Piotra Grudzinskega. Zato prinaša kup vprašanj in pomislekov. Kaj od njega pričakovati in ali lahko Riverside sploh “zvozijo” na novem materialu, ki je ustvarjen in posnet brez Piotrovega pogrešanega genija? Riverside so si namreč skozi leta pridobili status ene najimenitnejših progresivnorockovskih skupin nove ere, ki združuje na imeniten način nenehno muzikalično privlačnost, presunljivo teatralno atmosferičnost ter zaželeni opaž tehnične kompleksnosti. Glede tega veljajo za laže osvojljivo skupine žanra, ki lahko kaj hitro pridobi na svojo stran povprečnega ljubitelja zasedbe Pink Floyd, da prične odkrivati njihovo glasbo, s tem vred pa nemara tudi druge sfere progresivnega rocka. Kdor ob že omenjenih Pink Floyd, izdatneje prijateljuje tudi s skupinami Steven Wilson, Porcupine Tree, Opeth, Anathema, Gazpacho ali imenitnostjo kakšnih Marillion, se bo tudi v glasbi Riverside kaj hitro počutil domače. »Wasteland« namreč zadržuje in vzdržuje vse prej povedano in ni tako izrazito “floydovski” album, kot predhodnik “Love Fear And TIme Machine” (2015). Z “Wasteland” so Riverside zadržali vso svojo glasbeno imenitnost in kredibilnost ter tako z veliko odliko opravili pomemben preizkus “artistične vzdržljivosti”. Brez ključnega moža v ekipi torej. Navdahnjeno, čutno in artistično polno ekspresivno.

»Wasteland« je brez dlake na jeziku izvrsten album. Dejansko to, kar od skupine pričakuješ.  Aranžiranje kitar je opravil glavni motor in vizionar skupine Mariusz Duda, ki je sicer zadolžen za glavni vokal in bas kitaro, a je tokrat odigral tudi vse kitarske fraze ter sempliral dodatne kitarske okraske, obenem pa dostavil še dve kitarski solaži. »Wasteland« ni tako izzivalen, kot je bil recimo »Anno Domini High Definition«, a zadržuje prav vse bistvene elemente, po katerih je postala Riverside glasba tako cenjena in prepoznana.

Riverside so pojem velike senzibilnosti, kreacije šokantnih atmosferičnih kontrastov ter nenadnih prevratov vzdušij. So tista skupina, pri kateri je melanholija že davno tega dobila svoje državljanstvo. Pojem velike “art estetike”.  Več tesnobe in žalosti, kot jo uspe sproducirati Mariuszev vokal  oziroma senzitivna interpretacija verzov, skoraj ni mogoče zapakirati v glasbeno izpoved rocka in rolla. »Wasteland« je nov album poln izjemne magnifikacije emocij in strasti. Poezijo izkoriščajo Riverside večkrat tudi za občo pridigo o človeških zablodah. To pot se nemara bolj, kot kdajkoli prej, osredotočajo na obče opustošenje planeta zavoljo nenasitne viroze imenovane človeštvo.  Apokaliptičen naslov albuma ter sama naslovnica že uvodoma povesta o tem bistvo.”(Post)apokalipsa zdaj!”

Mariusz Duda in ostala dva člana, so izkušeni in pretanjeni komponisti. To pot je vzvode elektronike Duda postil ob kraju, v njih lahko uživate znotraj njegovega samostojnega projekta Lunatic Soul. Vsekakor je »Wasteland« opremljen mojstrsko z nekaterimi loopi in vzorčenjem, obenem pa neverjetno kontrastno strukturiran. Na njem godi zlasti kontrast med izpovedno krhkostjo oziroma milino (tu stopajo v ospredje tudi akustični aranžmaji) ter nenadnimi obrati, k trše distorziranemu fraziranju, ki pa na albumu še zdaleč ne odnaša artističnega primata.

Kemija med Dudo in klaviaturistom Michałom Łapajem ostaja duhovita ter navdahnjena. Ob vokalnem ekspozeju Mariusza Dude dostavlja bistveni artistični masiv, k obči prepoznavnosti oziroma izpovedni samobitnosti zvoka in sloga zasedbe Riverside . V smislu učinkovanja pretanjenih aranžmajev. Denimo, ko vstopata v dialog kitara ali klaviature, ali pa na mestih, kjer klaviature izredno spretno barvajo in poglabljajo vokalno senzibilnost Mariusza Dude.  Riverside so znova položili na album dva izvrstna instrumentala, ki sta hkrati najdaljši skladbi albuma (naslovna skladba, The Struggle for Survival). V njima godi prirojeni čut skupne za gradnjo kataklizmičnega vzdušja, ki se iz kroga v krog graduirano intenzivira v sam atmosferični krešendo. Stopnjevanje drame in skokoviti preskoki vzdušij, so na albumu znova največja glasbena privlačnost in dejansko zmagoviti poker asov skupine. Na tem temelji izdelan in sebi lasten glasbeni dosje skupine.

Glavnino solaž na kitarah prispeva gostujoči Maciej Meller, ki v vlogi kitarista sicer pomaga Riverside na koncertnih turnejah. Na eni izmed bolj »našpičenih« skladb albuma kar se kitarskega fraziranja tiče, to je Vale of Tears, pa odigra solažo Mateusz Owczarek. Oba glasbenika sta svoji vlogi opravila z zaželenimi odlikami kar zagotavlja značajskemu mozaiku Riverside glasbe, kredibilno hojo po poti, tlakovani s preteklimi, to je “Grudzinski-era”, albumi.

Na novem albumu Riverside ne dostavljajo opaznega evolutivnega premika. Je pa novi dosežek album, ki je od glave do pete, tisti album, kot ga lahko spravijo skupaj le Riverside. In to brez Piotra Grudzinskega. Gre za album s katerim vstopa skupina v novo ero svojega ustvarjanja in pušča preteklost za seboj. Zanimivo bi bilo sicer  izkusiti, kako bi se Piotrova kitara znašla v novih aranžmajih in kaj bi jim pridodala. A tudi brez Piotra, to pa je v dani situaciji bistveno, vzdržujejo Riverside na moč prepričljivo  vso svojo artistično samobitnost ter prepoznavnost. To je v dani situaciji za skupino izpovedni minimum, s katerim je izvlekla celo kožo potem, ko je odprla novo poglavje v svoji karieri. Naslednji album, pa bo gotovo moral poseči po večjem artističnem izzivu ter tako znova prinesti nekaj več zvočnega in slogovnega eksperimentiranja! Do takrat pa uživajmo v izvrstnem »Wasteland«. Je emotivno izjemno nabit ter v muzikaličnem oziru zelo spretno optimiziran album, ki ob poslušanju čvrsto “grabi”, pravi zavoljo intenzivnih preklopov visoko vibrantnega razpoloženja!

avtor: Aleš Podbrežnik


seznam skladb:
1. The Day After (01:48)
2. Acid Rain (06:03)
– part I. Where Are We Now?
– part II. Dancing Ghosts
3. Vale Of Tears (04:49)
4. Guardian Angel (04:24)
5. Lament (06:09)
6. The Struggle For Survival (09:32)
– part I. Dystopia
– part II. Battle Royale
7. River Down Below (05:41)
8. Wasteland (08:25)
9. The Night Before (03:59)

zasedba:
Mariusz Duda – vokal, kitara, bas kitara, kitarski solaži na ‘Lament’ in ‘Wasteland’
Michał Łapaj – klaviature, teremin na ‘Wasteland’
Piotr Kozieradzki – bobni

gostujoči glasbeniki:
Maciej Meller – kitarske solaže na ‘Acid Rain – Part II. Dancing Ghosts’, ‘Guardian Angel’, ‘The Struggle For Survival – Part II. Battle Royale’ in ‘River Down Below’
Michał Jelonek – violina na ‘The Day After’, ‘Lament’, ‘Wasteland’ in ‘The Struggle For Survival – Part II. Battle Royale’
Mateusz Owczarek – kitarska solaža na ‘Vale Of Tears’

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X