Rock In Opposition festival 2007

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Datum koncerta: 06.05.2007
Število obiskovalcev: 1304

Kaj sploh je RIO ali rock in opposition? Ali je to glasbeni slog, ali je politično gibanje? Sprva je bilo mišljeno kot politično gibanje, ki sta ga začeli skupini Henry Cow ter Slapp Happy, konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pa so se mu pridružile še mnoge druge skupine (Univers Zero, Present, Art Zoyd, ter tudi slovenska skupina Begnagrad). Te skupine so igrale zelo raznolike sloge, tako, da je bilo glasbeno težko poiskati skupni imenovalec, vendar pa so vsi umetniki, ki so bili del tega gibanja zagovarjali glasbo kot nekaj izvirnega, predvsem pa neprofitnega. Kasneje so poslušalci RIO najbolj enačili z glasbenimi slogi skupin kot so Univers Zero, Present in Art Zoyd. Tako je RIO pričel biti tretiran tudi kot glasbeni slog, avantgardni progresivni rock pa naj bi bil njegova sopomenka.

In tako pridemo do leta 2007, več kot trideset let po ustanovitvi gibanja. Zgodi se prvi festival tovrstne glasbe. Vse skupine, ki so bile povabljene, so ogromne pripomogle k razvoju tega gibanja in izvirne glasbe. Tukaj so bili John Greaves in Chris Cutler iz skupine Henry Cow ter Peter Blegvad iz skupine Slapp Happy. Prišli so Faust, ki so najbolj odgovorni za izraz krautrock in ki so v sedemdesetih igrali izjemno inovativno glasbo. Roger Trigaux (bivši Univers Zero, Present) je skupaj z dolgoletnim prijateljem Michelom Bessetom celo organiziral festival. Povabilu so se odzvali tudi člani Magme in skupine Zao, dveh legendarnih zeuhl skupin. In igrale so tudi nekatere najbolj edinstvene novejše avantgardne skupine. Pravzaprav si bi bilo težko predstavljati boljšo in bolj raznoliko zasedbo za takšno prireditev. In seveda kot ljubitelj večine teh skupin, tega dogodka nikakor nisem smel zamuditi.
Odločil sem se, da na festival odrinem že v četrtek, saj bi bilo težko ujeti vse skupine, če bi odšel šele v petek. In tako sem z velikimi pričakovanji odšel na letališče v Ljubljani, kjer sem imel polet do Pariza, od tam pa do Toulousa. Dan se je začel precej slabo. Kmalu, ko sem prispel na letališče, sem ugotovil, da v Franciji stavkajo kontrolorji letov in da je moj let odpovedan. Nič hudega. Sem dobil naslednji polet, ki je bil sicer čez tri ure, vendar bi imel ravno še dovolj časa, da v Parizu presedlam iz letališča Charles De Gaule na letališče Orly. Brez panike. Usedem se na avion in nekoliko dolgo čakam, da bo avion vzletel. Ponovna polurna zamuda. Že se pričnem znojiti. Časovno bo šlo zelo na tesno. Predviden čas poleta naj bi bil uro in petdeset minut, mi letimo več kot dve uri. Ponovna zamuda. Slab znak. Končno le prispemo na letališče Charles De Gaule in jaz v paniki iščem avtobus, ki bi me odpeljal na Orly. Končno najdem postajo, se pozanimam in ugotovim, da mi je avtous ušel tik pred nosom. Naslednji odide čez pol ure. Pogledam na uro in vidim, da ni možnosti, da bi pravočasno ujel polet. Odločim se, da se prvič v življenju odpeljem s taksijem. In kaj se zgodi? Seveda je na cesti nesreča. Kljub vsemu in kljub mastnemu denarju, ki sem ga moral plačati, me taksist še pravočasno pripelje na letališče. Že si nekoliko oddahnem. A takoj, ko stopim na letališče, vidim, da so kolone pri okencih za checkiranje nabite. Nikoli ne bi pravočasno prišel na avion. Potem pogledam na ekran in vidim, da je odpadel let do Toulousa. Nisem vedel ali naj si oddahnem ali naj bom jezen. V naslednjih šestih urah skušam najti drug polet, a enkrat zvečer dokončno izvem, da tisti dan ne bo več poletov do Toulousa. Z malo spogledovanja in veliko pešačenja mi uspe najti polet naslednji dan ob 6.20 zjutraj. Super. A potrebno je nekje prespati, saj bi drugače hodil okrog kot zombi. In seveda edini hotel, ki ima kombije, ki vozijo na letališče tako zgodaj, je bil tudi eden izmed najdražjih. A rekel sem si, da se ne bom obremenjeval. Slabše tako ali tako ni moglo biti. Naslednje jutro prispem na letališče in si vendarle lahko oddahnem. Polet bo. Uspe se mi vkrcati na letalo in prispeti v Toulouse. Če je prvi dan šlo vse narobe, je šlo drugi dan vse kot po maslu. Brez večjih težav sem prispel na prizorišče. Preostalo mi je le še čakanje.

Ob 18.00 sem končno dobil novinarsko propustnico in že na samem uvodnem srečanju med novinarji in glasbeniki sem imel obširen pogovor z novim kitaristom skupine Faust. Dober začetek. Ob 19.00 se je festival tudi uradno pričel z japonsko skupino Salle Gaveau.

Japonski kvintet igra precej unikatno glasbo, ki je neka mešanica tanga, jazza, rocka, ter še drugih primesi. Kitarist s svojim igranjem občasno spominja celo na Roberta Frippa. Ljudje so bili izjemno navdušeni predvsem nad tehnično dovršenostjo, ki so jo prikazali na odru. Fantje niso zgrešili niti ene note, zvok je bil vedno dober in ni bilo nikakršnih tehničnih problemov. Za to je verjetno zaslužno tudi to, da igrajo večinoma na akustične inštrumente (klavir, harmonika, kontrabas, violina, ter akustična in električna kitara). Z igranjem so me prepričali, vendar se mi je v njihovih kompozicijah zdelo premalo srca, vse se je zdelo preveč preračunano. Zato je po mojem to skupina, ki se jo splača videti v živo, a na albumih ne izpade tako kvalitetno. Zelo dober in zanimiv začetek festivala.
Potem pride na oder kultna skupina Zao, z bivšima članoma Magme – Yochk’o Seffer in Francois Cahen. Zao igrajo zanimivo zmes jazza, rocka ter folk glasbe iz vzhodne evrope, za kar je zaslužen predvsem Yochk’o Seffer, ki ima madžarske prednike. Začetek koncerta je bil nekoliko ponesrečen, saj je imel Seffer nekoliko tehničnih težav, a kasneje so bili zelo dobri in Seffer je odlično preklapljal iz klarineta na saksofon. Nastop je nekoliko pokvarila le odotnost vokalistke, saj verjamem da bi z njo predvsem pesmi iz albuma Z=7L izpadle precej bolje. A kljub svojim letom in odvečni kilaži (predvsem Faton Cahen) sta legendi pokazali, da še zmoreta. In tako je bil zaključen prvi dan.

Drugi dan odpre skupina Nebelnest. To so precej mladi fantje, ki igrajo tipično moderno različico RIO stila, z izjemno dinamičnim igranjem, nenehnim bomabrdiranjem na čute. Glasne kitare so zelo izrazite, kot tudi mellotron in nenehno divjaško tolčenje po bobnih. Osebno me s svojim nastopom niso ne vem kako prepričali. Predvsem je bilo preglasno. Zanimivo pa je bilo, da so bili edina skupina, ki je svoje nastope začinila tudi z vizualnimi učinki, saj so med nastopom na platnu za njimi predvajali slike in kratke filme. Zdelo se mi je kot da bi mi bilo bolj všeč, če bi njihove albume poslušal doma kot pa v živo. Ravno obratno kot pri Salle Gaveau.
Nato je sledil prvi vrhunec festivala. Tako so vsaj mislili navdušenci. Present je vsekakor skupina, ki je imela, poleg Magme, na festivalu največ privržencev. Njihov prvi nastop je bil akustičen, z dvema klavirjema in ogromno tolkali. Roger Trigaux je svojo skupino mladih glasbenikov vodil kot dirigent. Present igra izjemno zahtevno glasbo, polno disonančnih akordov in intenzivnih ter temačnih melodij. Novi aranžmaji nekaterih klasik te skupine so bili izjemno dobro izpeljani. Igranje je bilo dovršeno. Vsekakor neverjetna predstava. Očitno so se zelo dolgo in dobro pripravili na ta nastop.

Predzadnji nastop sobote je pripadel skupini Peter Blegvad Trio, kjer igrajo takšne legende (beri leg end) kot so Peter Blegvad (Slapp Happy), Chris Cutler (Henry Cow) in John Greaves (Henry Cow). Navidez ta skupina ni imela nič skupnega z ostalimi skupinami na festivalu, saj so namreč igrali navaden folk-rock, bolj v stilu Boba Dylana. A njihova opozicija gradi predvsem na hudomušnih in izvirnih besedilih. Osebno mi je bilo všeč, da so vključili skupino, ki ni tako intenzivna. Nekako sem si lahko oddahnil od vse te resne in tesnobne glasbe, ki je ila na sporedu pred Peter Blegvad Trio. Zabavno.

Za zaključek tistega dne so pustili kultno krautrock skupino Faust. Če je kdo mislil, da bo slišal kakšno odo sedemdesetim, se je hudo zmotil. Faust so še vedno inovativni in ne počivajo na svojih lovorikah. Imajo novega kitarista, ki je precej osvežil njihovo glasbo. Njihov nov zvok je precej bolj podoben kakšnim industrialnim ali eksperimentalnim skupinam, kot na primer Sonic Youth, kot pa zvoku iz njihovega zlatega obdobja. Še vedno znajo publiko šokirati, ravno tako kot pred petintridesetimi leti. Njihov koncert je bil začinjen z raznimi norosti – od tega, da je basist Jan-Herve Peron med občinstvom norel z motorko, do raznih mešalcev za cement, ki so jih uporabili namesto tolkal,… Vse je izpadlo kot precejšen spektakel. Vsekakor je bilo vredno ogleda, čeprav so kar nekoliko prestrašili ljudi in jih šokirali s svojim nastopom. Mene je vse skupaj precej zabavalo, morda tudi zato ker manijak z motorko ni bil v moji bližini. Krautrock živi!

Za nedeljo sem vedel, da bi morala biti najboljši dan na festivalu. Najprej so nastopili Guapo, ki so mi ena najljubših novejših skupin. V dvorani so ustvarili izjemno vzdušje s svojimi temačnimi melodijami, ki so polne čudnih akordov. S svojimi kompozicijami, ki imajo pridih kaotičnosti in uničenja sveta, so uspeli hipnotizirati občinstvo, ki je po koncertu neustavljivo hotelo kupiti vse njihove zgoščenke. S skladbo King Lindorm so nam dali tudi slutiti kako bo zvenel njihov nov album, z imenom Elixirs, ki naj bi izšel januarja 2008. Izjemen začetek neddelje.

Sledil je švedski trio Mats & Morgan, ki igra nekoliko odštekan jazz-rock. Tako Mats kot Morgan sta oa nekaj časa igrala pri Franku Zappi. Njihova glasba je kar raznolika, vendar so se mi skladbe zdele nekoliko dolgočasne in brez navdiha. Njihovi glasbi bi lahko rekli tehnični fusion, saj so vsi izjemno hitri in dovršeni na svojih inštrumentih. Še posebej to velja za slepega klaviaturista, ki je divjal po svojih klaviaturah. Zanimiv, a nenavdahnjen koncert, vsaj zame.

Nato je sledil električni Present. Present so postali že pravcati orkester, zato ni čudno, da je njihov zvok tako močan in prodoren. Spet so brez napak odigrali večino svojih klasik. Roger Trigaux je svoje glasbenike zopet vodil bolj kot dirigent in le poredko kot glasbenik. Zanimivo je bilo, da so v svoj nastop vključili tudi kompozicijo Jack The Ripper, ki je bila sicer na albumu Univers Zero – Heresie. In ne le to, svoj nastop so z njo celo odprli. In moram priznati, da je bila zame vrhunec njihovega koncerta, saj sem velik pristaš Univers Zero. Nekoliko me je motila sklada The Limping Little Girl, ki je nekoliko preveč repetitivna, a očitno se Rogerju Trigauxu zdi pomemna, saj jo vključijo na skoraj vsakem koncertu. Še en izjemen koncert s precej zanimivostmi – na zadnji pesmi je sodeloval tudi plešast moški v kiltu, ki je s kladivom nabijal na železno palico, Roger Trigaux pa je na koncu koncerta razbil svojo kitaro in klaviature.

Na koncu pa pride najbolje. S svojo novinarsko propustnico se mi je pred zadnjim nastopom uspelo pretihotapiti za oder, kjer sem videl Magmo, ki je vadila, tako da sem priližno vedel kaj bodo na koncertu igrali. Magma je najbolj znana po tem, da je njen stvaritelj Christian Vander ustvaril namišljen svet, ki je nekakšna zrcalna in utopična podoba našega planeta, medtem ko je s svojim inovativnim pristopom do glasbe ustvaril nekaj popolnoma novega. Njihova glasba je izjemna kombinacija jazza, rocka, opere, ter še mnogih drugih vplivov, a kljub temu zveni kot nekaj čisto drugačnega in izvirnega. Če jih ne poznate, vam povem, da še česa takšnega niste slišali. Izredno! Kolone pred vratami v dvorano so bile izjemno dolge. Vsi so hoteli videti ta spektakel. Ko smo se končno vsi posedli, vendarle pride na oder Christian Vander in njegovi pajdaši. Za začetek so odigrali njihovo kultno stvaritev Kohntarkosz. Čeprav mi osebno to ni ena izmed njihovih boljših kompozicij, so jo odigrali tako dobro in energetično, da me je kar srh spreletaval. Christian Vander je še vedno neverjeten bobnar in njegovi ritmi vodijo ostale glasbenike. Sledila je nova kompozicija Emehnteht-Re, ki bo njihov novi studijski album. Skladba vsebuje nekatere pesmi, ki jih je Magma že izdala, na primer Hhai, Rinde in Zombie. Tu se Christian Vander izkaže tudi kot izjemen vokalist, saj svoje dele odpoje skoraj v opernem slogu. Očitno bo novi album izvrsten. Občinstvu je uspelo Magmo priklicati nazaj za bis. Skupina je odigrala še eno novo pesem, ki ima naslov Ballad. Vander v njej nastopi le kot vokalist. Pesem je izjemno nežna in čustvena ter je zame osebno pomenila popoln zaključek prvovrstne prireditve.

Vse skupine, ki so igrale na tem festivalu, so pokazale določene kvalitete. Sama prireditev je potekala zelo tekoče, le malo je bilo tehničnih težav na samih koncertih. Pritožil bi se edino na to, da so bile tiskovne konference precej zmedene. Organizatorji niso imeli nekih uradnih prevajalcev, tako da so včasih tiskovke bile zelo kaotične. Včasih je kdo govoril francosko, včasih kdo angleško, včasih je bil prevod, včasih ne. A me pravzaprav vse to ni motilo, saj ravno to priča o sproščenem vzdušju na samem festivalu. Nihče se ni preveč obremenjeval, niti novinarji ne. Vsi glasbeniki so bili zelo dostopni in s kar nekaterimi izmed njih se mi je uspelo (neuradno) pogovoriti. Takšne prireditve pomenijo zmago za neprofitno glaso in za glasbo, ki je izvirna ter prihaja naravnost iz srca.

Se vidimo prihodnje leto!

ZASEDBE NASTOPAJOČIH SKUPIN & SEZNAMI ODIGRANIH SKLADB:

Salle Gaveau
Natsuki Kido – kitare; Naoki Kita – violina; Yoshiaki Sato – harmonika; Keisuke Torigoe – kontrabas; Masaki Hayashi – klavir
1. Alloy
2. Parade
3. Painted Red
4. Tempered Etan
5. Seven Steps To Go
6. Nullset
7. Crater

Zao:
Yochk’o Seffer – klarineti, saksofon; Francois Cahen – klavir, Gerard Prevoste – bas; Francois Causse – bobni
1. Czardas
2. Ataturc
3. Free Folk
4. Isis
5. Atart
6. Koberlo
7. Ronach
8. Natura
9. Zohar

NeBeLNeST
Michael Anselmi: bobni, Matthieu Sassier: kitara; Gregory Tejedor: bas; Olivier Tejedor: klaviature
1. Redrum
2. The Old Ones
3. Crab Nebula
4. Psykial Trysm
5. Etude
6. Stimpy
7. The Last
8. Pillars
9. Nova Express

Present (dva klavirja in tolkala)
Pierre Chevalier – klavir; Ward De Vleeschhouwer – klavir; Dave Kerman – glavna tolkala; Reginald Trigaux – tolkala; Roger Trigaux – skladatelj, tolkala; Keith Macksoud – tolkala; Pierre Desassis – tolkala; Matthieu Safatly – tolkala, vokal; Udi Koomran – zvok
1. Souls for Sale
2. Vertiges
3. Promenade

Peter Blegvad Trio
Peter Blegvad – vokal, kitara; John Greaves – bass (stick), klavir; Chris Cutler – bobni; Bob Drake – prva kitara
1. Face off
2. Marvelous in The Everyday
3. Driver’s Seat
4. Byron
5. That’ll Be Him Now
6. You And Me
7. Hell’s Despite
8. Mad Love Vanishes
9. John Greaves solo song
10. John Greaves solo song
Z Bobom Drakeom
11. Incinerator
12. Hangman’s Hill
13. Had To Be Bad
14. Golden Age
15. Powers in The Air
16. Just Woke up
17. On All Fours
18. Bee Dream

Faust
Amaury “Momo” Cambuzat – kitara, klaviature, mešalec za cement; Jean-Herve Peron – bas, akustična kitara, motorna žaga, razni pripomočki; Werner “Zappi” Diermaier – bobni, tolkala, palice
1. Lass Mich
2. Drachentoter
3. Tools (Hard Rain)
4. Shempal
5. Aspiration: Blow Job Sucks!
6. Voice + Bows
7. It’s A Bit of A Pain
8. Not Music
9. Krautrock
10. The Sad Skinhead
11. Miss Fortune
12. Rainy Day

Guapo
Daniel O’Sullivan – klaviature; Dave Smith – bobni, tolkala; Kavus Torabi – kitara; James Sedwards – bas
1. Black Oni
2. King Lindorm
3. Five Suns

Mats & Morgan
Mats Oberg – klaviature; Morgan Agren – bobni; Jimmy Agren – bas
1. Drum + Bass Solo
2. Advokaten
3. Sinus
4. En Schizofrens Dagbok
5. Watch Me Pleasure
6. Paltsug
7. Daisy
8. Propeller Hast
9. Hollmer Valsen

Present
Roger Trigaux – skladatelj, klaviature, kitara, vokal; Reginald Trigaux – kitara, vokal; Pierre Chevalier – klaviature; Dave Kerman – bobni, tolkala, glas; Keith Macksoud – bas; Pierre Desassis – saksofoni; Matthieu Safatly – violončelo; Udi Koomran – zvok
1. Jack The Ripper
2. The Limping Little Girl
3. A Last Drope
4. Ceux D’en Bass
5. Vertiges
6. Promenade

Magma
Christian Vander – bobni, vokal; Stella Vander – vokal, tolkala; Emmanuel Borghi – klaviature; James MacGaw – kitara; Philippe Bussonnet – bas; Isabelle Feuillebois – vokal; Himiko Paganotti – vokal; Antoine Paganotti – vokal; Benoit Alziary – vibrafon
1. Kohntarkosz
2. Ehmehnteht-Re
3. Ballad