Kraj: Sachsenburg Floßländ / Avstrija
Datum koncerta: 02.09.2010
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 55,00€ (trodnevna vstopnica)
Ker se poletje 2010 bliža koncu, lovimo še zadnje utrinke letošnje festivalske ponudbe! Zato se je ekipa RockLine, po spletu nesrečnih okoliščin zreducirana na vsega en osebek – pa še temu gre pritiskanje na sprožilec fotoaparata neprimerno bolje od rok, kot ubiranje vrstic s katerimi bi povzel koncertne vtise, podala na tridnevni potep Rock The Lake festivala! Na lokacijo zaspanega, od boga pozabljenega obdravskega mikro mesteca Sachsenburg v Avstriji. Trideset hiš in ….64 skupin v treh dneh! Sem všteješ še prostor, ki je ob nakupu tridnevne vstopnice za festival zastonj in Sachsenburg lahko preraste v velemesto!
No, kot poseben dodatek k vsej ponudbi, pa je tukaj še mikavna dolina reke Drave! Seveda z reko vred, ki v tem toku deluje, kot Kamniška Bistrica pri Domžalah, le da je za razliko od usmrajene Bistrice neprimerno bolj čista na tem delu svojega toka. Če bi bil še čas primeren za kopanje v njej, bi Rock The Lake lahko brez težav zasenčil slovenski Metal Camp! Nasploh, če človek pomisli na žepu precej bolj prijazno ceno tridnevnih vstopnic za festival (55,00€)!
Prvi dan festivala, s skrajšanim – pozno popoldanskim programom, so organizatorji krstili, kot “A Night To Remember”! In še kako so imeli prav! Na poziciji glavnega nosilca večera so nas namreč prišli razvnemat nemški “power” metalci Rage. Multi-nacionalna naveza profesionalnih glasbenikov je na oder stopila ob 23.30! V skladu z vsemi napovedmi! Terminsko v pikico natančni! Rage so ne glede na vlogo headlinerja, nastopali vsega slabo uro, kar je veliko presenečenje, če ne celo razočaranje.
Po pričakovanju so se lotili preigravanja materiala iz novejših plošč! Victor Smolski era plošč! Tako so se zvrstile druga za drugo Edge Of Darkness, Soundchaser, Hunter And Pray, Into the light, Drop Dead, Empty Hollow, Higher, War Of The Worlds,Set This World in (po pričakovanju) zaključna Down. Starejši oboževalci skupine, so seveda pogrešali Rage material, ki je nastajal v devetdesetih in osemdesetih. Tega ni skrival niti nekoliko mrki pogled kolege Bidovca (rock on buddy!). A v primeru forme, ki jo ponuja trio Rage, ne gre v ničemer dvomiti, da bi lahko Rage sploh zatajili.
Česar resnično nisem pričakoval na koncertu legendarnih nemških metalcev je reakcija občinstva pod odrom. Rajanje se je sprevrglo v “moshanje” in celo v izvedbo pravega “zidu smrti”! A to je festival. Ena skupina pa še ne prinese pravega občutka in slike o tem, kakšna je ponudba festivala. A ta pojav med koncertom Rage, nam je dal slutiti, da je festival bogato zastopan z mladežjo, ki komaj izpolnjuje dve življenjski dekadi. Čeprav kratki, so Rage potrdili da so strupeni, nepopustljivi in da trgajo vsevprek! Ni umika za Rage stroj! Vrhunec prvega dne festivala je bil tako v hipu za nami. Kot pravi vihar. Žal ne razumem, kako to, da so fantje igrali komaj slabo uro. A verjetno je reč povezana s honorarjem, se pravi od iztržka dogovorov organizatorja z menedžmentom skupine. Ne glede na to, da je prvi dan festivala že pregovorno najtežji, pa je v organizacijskem smislu povsem uspel. Kemp je bil od koncertnega prizorišča oddaljen vsega pet minut. Kmalu smo tudi ugotovili, da je cenik festivalske ponudbe hrane in pijače cenejši, kot v bližnjih avstrijskih “birtijah”. To je gotovo veliko presenečenje, saj so navadno cene hrane in pijače znotraj festivalskih prostorov širom Evrope tudi do 50% dražje od lokalne ponudbe. Sam se ne spominjam festivala, ki bi po takšni posebnosti izstopal. Nemara pa je ravno Rock The Lake v tem oziru edinstven, to pa je namreč lahko silno dobrodošla tržna znamka, s katero lahko organizator uspešno konkurira preostalim evropskim festivalom v prihodnje! Posebnost tega festivala je tudi v tem, da ponuja izjemno živopisano paleto žanrsko raznolikih izvajalcev različnih podzvrsti rock in metal glasbe, od glam rocka, pa v intervalskem rangu vse do ekstremnejših oblik, kot so hard core, death metal in/ali metal core.
Po prespani noči smo se zbudili v zelo hladno jutro drugega dne festivala. Nič čudnega. Zbudili smo se na avstrijskem koncu Koroške, za povrhu je bil konec poletja! Prva skupina, ki bi morala ogreti šklopotavo premražene kosti, so bili Flying Age, a so odpadli! Za njimi so tako nastopili ob 13. uri in 45. minut Suzie Cries For Help, s čimer se nikakor ni hotela poistovetiti naša cepetava Suza. Moderni melodični rockerji v slogu kakšnih Nickelback, so se izkazali za posrečeno otvoritev drugega dne festivala. K sreči se v kolego Bidovca, občasno naseli pravi pedigre glasbenega guruja, tako da me je Bojan “očetovsko” pobara, naj nikar ne spregledam Vanity Ink. Finska skupina, ki jo vleče nad povprečje zlasti podivjana in hiperaktivna vokalistka, ki poleg izrednih kinetičnih sposobnosti premore tudi nesramno všečen vokal, je vzdignila na noge ljudi še bolj posrečeno, kot predhodniki. Intenzivni nastop skupine se je izkazal za tako učinkovitega, da je celo prostrani oder deloval premajhen, za neverjetno razpoloženo skupin. Kitarist je nekajkrat skočil kar v “foto-pit” in si tako polepšal nastop s kratkočasenjem v družbi ljudi prvih vrstah. Glam šmikneraj vključen poleg, zasedba pa je potrdila tudi veliko spoštovanje do velikanov The Beatles, ko se je lotila priredbe ene izmed skladb legendarnega liverpoolskega kvarteta!
Ob 17.45 smo se napotili na ogled malega odra! Tam so že rogovilili Latexx Teens! Izvorno Italijani! Ti seveda ljubijo “sleaze”! Takšna je tudi pojava skupine! Ne glede na videz, pa prinaša glasba nekakšno godljico stilov glasbe Marilyn Mansona do Sex Pistols. Zanimivo, mar ne? Morda manj prepričljiv nastop, vsaj po pretiranem združevanju skorajda slogovno nekompatibilne glasbene retorike, nas je odstrelil znova pod veliki oder, kjer smo že strumno stoječi in globoko sopeči težko pričakovali, da se na oder narišejo švedske “rock n’ roll mačkice” Crucified Barbara! Pri Barbarah pa nepričakovana novost! Fotografi v prvi vrsti smo imeli namreč dostop za jemanje slik, le do prve vrste zvočnikov! Nikakor pa se nisi smel pomakniti proti sredini odra! Vsega 40. minut za vroče in koketne švedske rock n’ roll žrebice! Če k temu prišteješ nekaj izgube časa, ki je šla na rovaš uglaševanja kitar, nastavljanja bobnov, je bilo druženje s skupino daleč prekratko. Ta zasedba je, kot ženski kolektiv, resnično ena najbolj prepričljivih v polju svoje umazane glam rock n’ roll različice! Dobro so nas “nasuvale” te babnice! Tako so se zvrstile v nastopu skladbe: Wasted, Don’t Play Me Hard, Rock And Roll Bachelor, Evrovizijska Heaven And Hell, Loosing The Game, I Need A Cowboy From Hell, pa Going Down. Vsekakor navdušujoč nastop z veliko eruptivne energije, s katero so punce obilno preskrbljene. Za konec dneva smo si ogledali še Avstrijske Belphegor, kateri razen tega, da so Avstrijci s samim festivalom niti niso imeli dosti skupnega. No vsaj ne glede glasbene orientiranosti.
Če je bil prvi dan, dan spoznavanja, drugi dan, dan perfekcije, je bil tretji dan minil v znamenju zamud, zamenjav, tehničnih težav in odpovedi nastopov. Na našo veliko žalost smo zvedeli, da odpade lep kup skupin : Forever It Shall Be , Devastating Enemy, Unzucht, Motorjesus in Illdisposed. Do tretjega dne nam je bilo vreme kar se da naklonjeno! Brez dežja in prevelike vročine torej. Čas med prvimi odpadlimi bandi smo zato izkoristili za obisk lokalne vaške gostilnice v kateri pa smo hkrati s tem prevedrili tudi obdobje prve vremenske zarote. Deževje torej! Pod odrom smo znova iz oči v oči z Ass-tronavts. Ti so bili iz 14.00 ure prestavljeni na 16.00 uro in 10 minut! Melodično nafunkirana rock zasedba je prašila silovito in brez kompromisov ter tako odlično izkoristila dano priložnost, da se predstavi srenji festivala.
Dočakali smo tudi Kissin’ Dynamite – nemške hard rock/glam metalce, ki se kasneje v letošnjem letu odpravljajo na evropsko turnejo, kot predskupina nemških power metalcev Primal Fear. Ne bom se dosti zlagal, če rečem, da so se Kissin’ Dynmaite, kljub relativno mlečnozobi pojavi, predstavili verjetno, kot skupna z največjo karizmo vseh skupin festivala. Oder je bil za njih preprosto premajhen, saj porabljajo Kissin’ Dynamite za izvajanje svojih norčij vsak razpoložljiv centimeter odra, ki jim je ponujen. Tudi odrskim monitorjem ni bilo ob tem prizaneseno. Otvoritveni vodilni motiv iz filma Terminator je bil nadgrajen z pušeljcem rock dinamita avtorskega porekla, ki so ga predstavile skladbe Run For Your Life, Metal Nation, Steel Of Swabia, Metal Nation, My Religion in Supersonic Killer.
Kmalu za nadebudnim nemškim kvintetom, pa so na oder “pribučali” Slovenski Elvis Jackson, ki pa so uspeli spraviti, že tako vzhičeno publiko, s svojimi vragolijami, na še višji nivo. Pevec Buda je bil znova prekomerno navit! Kot prava vihra v slogu cestnega dirkača, ki ga podi kojot Willy iz Looney Tunes, ki mu ne zmanjka energetskih zalog! Občinstvu se je zmešalo ob vseh vratolomnih akrobacijah, “pog-anju” in edinstvenim, a pravzaprav najbolj pristnim “crowd surf-ing-om”. Kot je že v navadi, so Elvis Jackson na oder znova privlekli napihnjeno kopalno blazino. Nanj so položili prvo žrtev, ki jim je bila pri roki, eneag izmed ponorelih obiskovalcev festivala ter ga splavili na ramena pod odrom zgoščenega avditorija! Elivs Jackson so znova pobrali, kot solza čisto desetko, za svoj bravurozni nastop. Napak je bila le v tem, da so role WC papirja odmetavali ob koncu festivala, ko ga pravzaprav nihče več ni potreboval. Želite Jazz? Kakšen jazz! Porogljivosti ni konca, ko usekajo enega izmed Slayer riffov namesto jazz-ovskih obljub! Po uživanju “domače” glasbe, smo se preselili na spodnji oder na katerem naj bi nas pričakali Neaera! A na veliko žalost brez tehničnih zapletov spet ni šlo. Dvajset minut je bil ozaradi težav pri uglasitvi žrtvovanih. Neaera ni uspelo rešiti zvočnih zagat. Te soo jih spremljale preko celega nastopa, pevec pa je mirno komentiral hude zvočne zagate z: “Fuck you all!”. Upajmo, da to ni letelo na organizatorja, saj so zadeve potekale povsem v skladu z zahtevami tipičnega evro festivala. Neaera so odigrali za približno uro! Prekipevali so od energije. Med koncertom so fani pripravili seveda pravi zid smrti in pričakovano “mosh pit-ali”. Mali prostor, ki pa gaje kar razganjalo od naboja vse energetske voltaže! Po mjem mnenju bi morali Neaera nastopiti na večjem odru, saj bi njihov odlični nastop, prišel do precej večje izraznosti! To se je najbolj poznalo pevcu, ki ga je mali oder silno omejeval. Tako si je domislil rešitev in uprizoril nekaj vratolomnih skokov v publiko, na kateri je seveda vneto “surfal”. Tudi drugače se nemški deathcore navihanci enkratno uigrani in delujejo v uigranosti bravurozno! To je skupina, ki potrebuje velik oder, da se razmahne, kot se šika.
Tretji dan se je strnil! Zanimivost festivala je bila tudi ta, da si nisi smel kupiti več bonov, kot v vrednosti 10,00€. Gre verjetno za še en način trženja zaščitne znamke okolju in naravi prijaznega festivala. Velik plus festivala pa je bil ta, da so bili WCji nameščeni v kontejnerjih s tekočo vodo! Kar se osebja tiče, osebja, ki skrbi za logistično izpeljavo festivala, gre za enega najbolj prijaznih evro festivalov v tem primeru. Za ljubitelje različnih zvrsti metala, alter rocka, skate punka, kot tudi zvrsti s končnico “core”, je obisk Rock The Lake festivala obveza tudi v bodoče. Kljub ekološki naravnanosti festivala, pa je večina obiskovalcev pustila odpadke v kempu, namesto da bi jih pobrala v vreče, tako da je kemp deloval ob koncu, kot deponija odpadkov. Ob tem je bila na moč zanimiva ugotovitev, da je bil festival silno skromno obiskan s strani slovenske publike. Navkljub relativni bližini. Sachsenburg je od slovenske prestolnice oddaljen vsega 154km. Cena vstopnic pa naravnost neverjetna v svoji dostopnosti! Pravi poduk slovenskim organizatorjem festivalov je Rock The Lake! Nasploh če mu prišteješ ekološko noto, ob upoštevanju smotrnega vlaganja kapitala v razvoj in pospeševanje turistične ponudbe te avstrijske dežele. Občutki ob koncu festivala so bili izjemni, Navkljub nekaterim tehnični peripetijam, zaradi česar so skupine zamujale na oder, nekaj odpovedi nastopajočih, kot tudi deževanja v zadnjem dnevu festivala, pa je toliko drugih pozitivnih elementov, ki jih je izpostavil festival, tisti jeziček na tehtnici, ki nas bo prihodnje leto znova zagotovo privabil v Sachsenburg!
fotografije: Martin Prezelj
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
