Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Biljardna hiša / Slovenija
Datum koncerta: 28.12.2013
Število obiskovalcev: 220
Cena karte: 7,00€
Za veliki finale v koncertni ponudbi na Slovenskem, kar se »rockanja in rolanja« tiče, pa so poskrbeli še z enim šovom v Ljubljani San Di Ego. Novo pečena super rock zasedba oziroma kvartet v sestavi Sergej Škofljanec (vokal), Matic Ajdič (kitara), Martin Rozman (bas kitara) in Jure Doles (bobni). Glede na reputacijo kvarteta, preteklo »družabno mreženje« na slovenski glasbeni sceni in renome ki ga posamezniki, kot glasbeni umetniku uživajo, je Biljardna hiša tega večera zbrala pravo rockovsko smetano Slovenije na en velik kup.
Skupina je nastop razdelila v dva dela s konkretno vmesno pavzo. Klasična poslovna poteza na željo šefa lokala, da se prelije še kak cekin več iz žepov publike v blagajno za točilnim pultom. Okej, pošteno. Možje na odru pa našobljeni in strumni! So namreč iskana roba in zategadelj v različnih glasbenih formacijah pogosti obiskovalci koncertnih odrov. Zanimivo je to, da skupini ne gre kdove kako hitro od rok pisanje avtorskega materiala. San Di Ego nastopajo na odru nekje od marca letos, vendar nisem prepričan, če so spravili do tega dne več kot štiri avtorske skladbe skupaj. Kakorkoli, glede na to, da je kar lep kos temeljne filozofije aranžiranja skladb vključen v izkušnje in prekaljenost posameznikov ekipe, pridobljene skozi bogastvo preteklih udejstvovanj znotraj vidnih studijskih dosežkov dvomim, da bi kvartet slučajno naletel na oviro, ki se ji reče pomanjkanje avtorske domišljije kreiranja lastnih kompozicij. Počakajmo torej!
Glavnina nastopa je torej pripadla izvedbi rockovskih zimzelenov in ko se bend loti zahtevne skladbe kot je skladba zasedbe Boston »More Than A Feeling« in ko dvigne Škofljanec vokalno linijo do izjemno zahtevne lege, ki ji je kos lahko le pokojni Brad Delp tik pred prehodom v zadnji refren, potem ni neumestno spoznanje, da bi moral tega večera obiskati Biljardno hišo tudi sam presvetli šef zasedbe Boston Tom Scholz.
Tako so bile v bogat sveženj reinterpretacije rockovskih zimzelenov vključene avtorske »nadebudnice« »Sonce ja tam, kjer si ti«, »Zadnji cent«, »Copata« in »Domina«, za katere upajmo, da dobijo čimprej »pajdaše« ter posledično studijski prvenec. Kvartet pa kot trdnjava. Seva izjemno koncertno slo nastopanja! Fantje igrajo kompaktno, složno, samozavestno, sproščeno, a zagrizeno, kot bi bili prvikrat na odru in željni vsega dokazovanja. Ujemanje in dialog je izjemen. V polnem iztržku pozitivnih energetskih vibracij, ki so prevevale prizorišče, torej ne gre niti za hip tratiti odvečnih besed. Razgled je bil prekrasen. Glavnina, recimo kar jedro aktualnega slovenskega hard rockovskega, pa deloma tudi metalskega utripa, združena na enem samem mestu! Tega ne doživiš vsak dan. Složno kar se da. Redka pa je bila prisotnost tistih duš, ki so zapisane ljubezni do alternativno rockovskega zvena, saj so po vsej verjetnosti našle svojo uteho na koncertu Aktivne Propagande istega večera na Metelkovi.
Za San Di Ego lahko rečemo, da s svojim prihodom na sceno smiselno zapolnjujejo vrzel, ki je nastala z upokojitvijo častitljivih skupin, ki so bile glavni paradni konj na slovenskem skozi osemdeseta, pa tudi devetdeseta (Šank rock, Chateau, Martin Krpan, Rdeči baron, Bombe,…). Seveda v kolikor bo kvartet pričel od sebe spravljati avtorske stvaritve dokumentirane na studijskih nosilcih. Občutek je odličen. Slovenska hard rockovska scena se končno prebuja in dobiva nekakšno prepoznavno jedro gibanja. Gibanje za katerega upajmo, da bo z nadaljnjim povezovanjem nove in stare garde glasbenikov končno dobilo pravo potrditev in veljavo na Slovenskem. Doslej so bile slovenske čete hard rockerjev konkretno razbite. Dogodek v Biljardni hiši napoveduje v tej smeri pravi renesančni preporod. Seveda je tale odstavek temeljen na hipotezi. Upajmo, da tega pozitivnega jedra ne ugonobi drugi najljubši nacionalni konjiček Slovencev. Recimo mu kar obrt. Fovšija in nevoščljivost (prvo mesto je rezervirano za korupcijo).
Zvok pa zlasti v prvem delu nastopa ni bil najboljši. Kitara je mestoma nerazločno hrumela (riffi), medtem ko bas kitare ni bilo nikjer slišati. K sreči je imel Škofljanec svoj veliki vokalni dan! Prekaljeni frontman je vlekel San Di Ego voz vneto naprej in hipoma priklenil nase publiko, da mu je ta brezbrižno jedla z roke. Seveda ob varnem zavetju neprebojne bobnarske skušnjave odličnega Jureta Dolesa. Ti fantje so od vraga. Da ti igrajo med drugim tudi Extreme, Van Halen, Winger. Vražji torej! Med vsemi izbranimi izvedbami zimzelenih hitov, pa gotovo izstopa v izročilo hard rocka mojstrsko preoblečena in prearanžirana Bee Gees skladba Stayin’ Alive!
Užitek je gledati San Di Ego! Od glave do pete. V drugem delu so zvok popravili, z njim se je seveda obremenjevala le peščica nas, od vseh iskanj dlak v jajcih že kar »rahlo motenih« kritikov, narod pa se je seveda voljno »odklopil« ob klasikah zasedb Whitesnake, Led Zeppelin, Deep Purple, Free, AC/DC, Judas Priest,… Noč je bila še dolga! Vroča voljna in poželjiva! To je torej San Di Ego rock ‘n’ roll! Hipoma vnetljiva, invazivna stara znanka! Pregrešna maša rockovskega pohujšanja! Prava doza trdega jekla v čelo torej!
Galerija slik
