Avtor: Primož Novak
Izvajalec: Orchid
Založba: Nuclear Blast
Izid: year_month
Trajanje: 56:12
Ocena: 4/5
V zadnjih nekaj letih se je pojavilo lepo število skupin, ki prisegajo po zvoku rockerskih skupin iz sedemdesetih. Deluje, kot bi bili priča ponovnemu rojstvu raznih Led Zeppelin, Black Sabbath, Deep Purple, Rainbow, mogoče tudi Pink Floyd. A pri vseh t.i. retro rock skupinah je težko potrditi, da so zanimive, ker je preveč poudarka na avtentičnosti samega zvoka, a skladbe pa nekako ne izstopajo. Svoj kanček pozornosti trenutno uživajo tudi kalifornijski Orchid, ki so si nadeli ime po kratki inštrumentalni skladbi Black Sabbath. Kvartet je pristal na založbi Nuclear Blast, ki zagrabi čisto vsak trend in ga v parih letih tudi odvrže. Orchid bi lahko preprosto umestili v isti koš kot Witchcraft, Kadavar, Graveyard, Horisont ali mogoče celo Ghost. Vendar so Orchid že s prvencem Capricorn opozorili, da se poslužujejo tradicionalnega dooma, ki je zadnje čase malce zbledel, glede na dejstvo, da je sam doom zašel skorajda v nihilizem in s tem so se začele podajati nove definicije dooma, ki temeljijo na razvlečenih in nedinamičnih 20 minutnih skladbah.
V letu 2013 se je izkazalo, da tradicionalen doom ni pozabljen. Presenetili so Black Sabbath s albumom 13, ki se sicer poslužuje masovne produkcije, tako da želja po nostalgiji ni bila najbolje zadovoljena. Seveda ni za trditi, da so Black Sabbath izdali slab izdelek.
Mnoge skupine, ki so uživale svoj sloves v sedemdesetih se počasi odpravljajo v pokoj. A na srečo se vedno pojavijo na sceni skupine, ki bodo skušale obuditi zlate leta svojih idolov. In tu pristanemo pri Orchid, ki so letos lansirali drugi celovečerni album Mouths of Madness. Že začetna naslovna skladba napove, da se skupina zgleduje po zlatih časih Black Sabbath, preden so izdali slabo sprejeta Technical Ecstasy in Never Say Die. Vseskozi cel album se pojavlja asociacija na Black Sabbath. Lahko bi se skupino obtožilo plagiata, a vendar skladbe ne delujejo popolnoma skopirano kljub temu, da se pri mnogih skladbah pojavi občutek, da poslušalec posluša čisto kopijo Black Sabbath. Recimo uvod v skladbo Silent One spominja na skladbo Into the Void, Wizard of War spominja z uvodnim riffom na Symptom of the Universe, udarni del Loving Hand of God pa celo na War Pigs.
A očitno se Orchid na to požvižgajo. Vsekakor pa je treba priznati, da je skupina precej naštudirala vse možne značilnosti Black Sabbath, vključno z naslovnico albuma. Kitara streže z močnimi doomerskimi riffi ter bluesovsko obarvanimi solažami, vokal tudi spominja na samega Ozzyja, s tem da je vokal Thea Mindella bolj poslušljiv in speven, ritem sekcija s pristnostjo in nekompleksnostjo pa spominja na vragolije Butlerja in Warda. Vseeno so Orchid svojo vizijo zastavili malce drugače. Skladbe kljub dolžini so dodelane, zasanjani predeli ne delujejo »zajamani«. Dober primer tega je uporaba klavirja v skladbi Mountains of Steel. Orchid skozi cel album dokazujejo, da je tradicionalni doom metal še vedno prisoten in celo ne zvenijo prežvečeno glede na današnji trend retro rock skupin. Celo s samim zvokom so uspeli zajeti pristnost analognega snemanja kljub temu, da današnja snemalna tehnologija z lahkoto ujame zvok sedemdesetih. Po svoje bi se lahko reklo, da so Orchid precej usmerjeni v klišeje še posebej, ko pevec pogosto zapoje »oh yeah!«, kot da bi bil stalno pod vplivom raznih substanc.
Orchid z Mouth of Madness dokazujejo, da je tradicija sedemdesetih še ni zamrla. S samim zvokom in riffi občasno res deluje, da se je čas malce zavrtel nazaj. Vsi ljubitelji Black Sabbath in tradicionalnega doom metala vsekakor Orchid ne smejo spregledati.
Zasedba
Keith Nickel – bas
Theo Mindell – vokal, klavir
Mark Thomas Baker – kitara
Carter Kennedy – bobni
Produkcija
Will Storkson
Seznam skladb
1. Mouths of Madness (5:51)
2. Marching Dogs of War (5:30)
3. Silent One (7:26)
4. Nomad (6:22)
5. Mountains of Steel (6:57)
6. Leaving It All Behind (7:20)
7. The Loving Hand of God (6:11)
8. Wizard of War (3:19)
9. See You on the Other Side (7:16)
