Rush – Adrenalinska naglica sredi kač in puščic v Milanu! (2007)

0 11

“Trio treh visoko karizmatičnih gospodov, katerih kemija zgrajena na vezeh bogatih izkušenj dolge koncertne kilometrine, dolgega medsebojnega poznanstva, deluje po več kot 30. letih, še vedno kot dobro naoljen stroj in nepopustljivo, kar prinaša zgodbo o Rush tudi v novo tisočletje, kot zgodbo treh večnih mladeničev, ki se sicer že nezadržno nagibajo v šesto desetletje EMŠO-jev, a energija, ki jo sevajo prav nič ne govori o tem”

Lokacija: Milano (Assago) / Dutch Forum / Italija
Datum: torek, 23.10.2007


Rush! Naposled prihajajo torej tudi veliki Rush! Toliko enega čakanja, vsaj kar se mene tiče! Hja pred tremi leti sem jih zgrešil. A ker niti osel ne gre dvakrat na led, je bilo to pot neizbežno snidenje z legendarnimi prvaki kanadskega progresivnega rocka, natančneje povedano kar art rocka. Rush! Turneja v prid promocije plošče “Snakes And Arrows” (2007), ki traja od letošnjega junija in se je pričela v Severni Ameriki, je prignala Rush v letošnjem oktobru končno tudi znova v Evropo. Sicer večinoma usmerjeni datumi na Veliko Britanijo in njen vikingškorodni okoliš (Skandinavija), so vključili med obiske tudi nekaj južneje ležečih lokacij, Sloveniji najbližje je to bil tako znova stari dobri Milano.

V Milanu nas je pozdravilo ob 16.00 uri sonce ter nam ogrelo kosti. Ker je bilo do prevzema kart še tri ure in pol, smo urno odjadrali v nakupovalno središče, kjer ni bilo težko ugotoviti niti slepcu, da so cene CDjev v Saturnu oderuške. No tudi italijanska različica arabskega kebaba, perutavke na žaru in pirček, so naredili povsem všečen pečat. Tako smo bili nared za polno Rush erekcijo!

Ura je 20.00 in pomešan sem v parterju, komaj 10m stran od odra dvorane Dutchforum. Čas mi krati odlični glasbeni izbor skupine, katerega skladbe so pripadale Yes, ELP, Genesis, King Crimson, Porcupine Tree, The Mars Volta, Jeffu Buckleyu, Pink Floydom, Led Zeppelin… V kolikor te to ni potešilo, pa si se lahko zamotil z opazovanjem italijanske publike. Ti ljudje konstantno govorijo, bolje rečeno ščebetajo in golobje grulijo, iščejo kontakt s pogledi, to zna delovati vsiljivo, vendar hkrati tudi prikupno otročje. Neverjetno, koliko besed leti iz vseh strani, smeri,… Težko se zadržujejo pred kajenjem, ki je v dvoranah Italije sicer prepovedano, tako da se jih je kar nekaj pregrešilo in seglo v živopisane škatlice smotk tobaka, pa tudi do prešernih vonjav travnih opijatov ni bilo mogoče ostati ravnodušen.

Ura 21.00! Zatemnitev, v dvorani završi, kratki filmski hudomušni uvod, Limelight in na odru so Rush. Spredaj na levi Lifeson, spredaj na desni Lee, v sredini med obema in le rahlo nazaj potisnjen, prvi Rush um Peart za svojo dobro znano bobnarsko utrdbo. V ozadju tri ogromna platna, ki so izmenično projecirala dogajanje na odru ali animirala kratke video spote, kateri so se z izbiro smiselne tematike ujemale magnifikantno s poanto posameznih skladb. Za Lifesonom je stal pravi zid stolpičasto postavljenih ojačevalnikov. Na vrhu njih so stale figurice različnih vrst dinozavrov, druga poleg druge. Ob monitorjih, pod mikrofonom in pod Lifesonovimi nogami, so stale druga poleg druge, natlačene Barbie figurice, mož pa je vseskozi visoko jezdil na različnih modelih Gibson kitar. Njegov kolega Geddy, se je lahko pohvalil še z večjim zbujanjem pozornosti. Za njim je bila namreč postavljena improvizirana pečica za piščance. V treh stolpičih, po trije piščanci nataknjeni na nabodalu, po sedem nabodal v vrsti nanizanih drug pod drugim v posameznem stolpcu. Skupno preštetih piščancev v piščančjem krematoriju z napisom “Henhouse” je bilo tako 63. Da bi bilo smeha še več, se je med koncertom dvakrat na odru prikazal kuhar, drugič celo preoblečen v kostim kokoši in medtem ko se je bend na vse muke pretegoval na odru, pregledoval, ali je kožica piščetom že ustrezno zakrknila.

Geddy seveda za klaviaturami, opremljen s Fender bas kitaro, z značilnim vokalom, vokalom ki ga je moja prijateljica pred kratkim odlično okarakterizirala, kot najboljši ženski vokal v rocku, vseskozi suvereno in potentno napadalno. Neil Peartovi bobni so dobili za turnejo Snakes And Arrows posebno rdečo preobleko, s simbolom kače in puščice. Mož si je v ta namen s taisto vezenim simbolom, posodobili tudi svojo konfekcijo natančneje “fes” (brez cofa), ki ga nosi na glavi med koncerti.

Rush so za novo turnejo krepko prevetrili set listo, ki je bila igrana na perjšnji t.j. “Vapour Trails” turneji. Takoj za Limelight, ob kateri so veselo zarotirale glave okoli svoje osi v dvorani, je trio že prvič presenetil z vključitvijo skladbe Digital Man (“Signals”, 1982) in Entre Nous (“Permanent Waves”, 1981). Po slednji je Geddy Lee prvič uradno pozdravil občinstvo, v italijanščini ter se zahvalil prisotnim za nocojšnji obisk. V angleškem jeziku je nadaljeval, da želijo Rush nadaljevati z albumom “Hold Your Fire” (1987). Enkratno, poleg “Signals” eden mojih najljubših Rush albumov! Bend je izvedel enkratno Mission, skladbo izjemnega mirovnega sporočila, mravljince res ni bilo težko občutiti vzdolž hrbta! Free Will je znova podkuril do tega trenutka nekoliko zasanjano občinstvo, ki zanimivo, med koncertom ni ustvarjalo kdove kakšnega posebnega kravala, ki bi dlje trajalo, vsaj kar se števila in jakosti deciBellov tiče. Vzdušje, ki ga ustvarijo Rush z opremo posebnih odrskih efektov, kar se osvetlitve tiče, nepogrešljivo združenim z enkratnim zvokom in bitjo skupine na odru, je pač skreirala posebno vrsto magije, t. i. Rush magije, ki je delovala na receptorje dražljajev, tako, da si se zlahka znašel na meji racionalne odsotnosti, mentalne odmaknjenosti. Geddy nadaljuje, da ima skupna pripravljenih nocoj mnogo skladb v repertoarju in: “We want to continue with Snakes And Arrows album!”. Skupina, pa kar udari z The Main Monkey Business, enim najboljših Rush instrumentalov in hkrati enim izmed vrhuncev nove plošče, kar je ponudilo novo potrditev o složnem dihanju tria, neverjetni kompaktni usklajenosti, katera seva omenjeno edinstvenost. Tokrat je bilo za prisotne zares najbolje,da jim je novi album všeč, kajti Rush so praktično odigrali skoraj celega v živo!

Zvok je bil že v parterju pri odru odličen. Dlje, ko si se odmikal od odra, bolje je vse skupaj zvenelo, na oddaljenosti cca 25 metrov si imel praktično idealno zvočno ravnovesje, definitivno pa ni bilo mnogo slabše na tribunah, zvok ni v celokupnem sunku oddane moči slišno pojenjal prav nikjer v dvorani! Možje se ponašajo z izredno odrsko opremo, kar se postavitve reflektorjev tiče. Pred koncertom se je množica zabavala ob opazovanju plezajočih roadijev, ki so se po visečih lestvah vzpenjali na tako imenovane “košare” pod katerimi so bile pričvrščene skupine vrtljivih reflektorjev. Kar šest ljudi se je stlačilo v 6 tako nameščenih “košar” in skrbelo za usmerjanje dodatnih ročno vrtljivih reflektorskih topov, s katerimi so lovili spodaj tekajoča Geddyja in Alexa. Poleg tega so poskrbele za dodatno dinamiko in visoko razpoloženjsko vzdušje dodatne skupine premičnih reflektorjev, ki so se občasno spustile nad solirajočega Lifesona. Rush so zaključili prvi del koncerta z Dreamline (“Roll The Bones”, 1991). Zeleni laserski snopi, podobnih je človek lahko deležen med koncertom Davida Gilmourja ali Rogerja Watersa, so označili konec prvega dela, ki je trajal uro in pet minut. Rush so navdušili z vključitvijo resničnih raritet njihovih živih nastopov, ko sta denimo bili skladbi Circumstances (“Hemispheres”, 1979) in Between The Wheels, ki je nadomestila s plošče “Grace Uder Pressure” (1984) skladbo Red Sector A, katera je bila igrana na “Vapour Trails” turneji.

Sledilo je predolgih pol ure odmora. A fantje so se morali skulirati. Pošteno, kajti to kar so prinesli v drugi del, je bila absolutna nagradna prvega dela. Sledila je namreč še ura in tričetrt čistega špila! Morda edina stvar, ki je nekoliko zmotila obiskovalca, je bilo očitno masovno forsiranje in predstavljanje najnovejšega studijskega izdelka skupine “Snakes And Arrows” (2007). Temu je bilo namenjenih kar vseh prvih pet skladb drugega dela. Kako odlično se je novi album prijel v tem času pri publiki, so dokazovali zlasti Far Cry, Workin’ Them Angles in še posebej epska Armor And Sword, katera že dobiva razsežnosti prvega favorita novega albuma pri oboževalcih skupine, saj je med to skladbo množica najbolj intenzivno odpela verze skladbe v družbi s skupino. A ob koncu The Way The Wind Blows je bil narod že vidno znaveličan nad “Snakes And Arrows” repertoarjem. In kaj storijo Rush v takšnem primeru, da zdramijo otopeli narod iz spanca? Užgejo naravnost s skladbo Subdivisions (“Signals”, 1982), skladbo, ki poseduje eno izmed najlepših melodij vezanih na integracijo Oberheim synthesizerjev v telo glasbe Rush osemdesetih let. Publika je znova kot bi trenil oživela in ustvarila tesen kontakt s skupino. Sledil je obvezni vrhunski ep Natural Science, ki vselej predstavlja enega vrhuncev koncerta Rush in tudi tokrat v tem nikakor ni izneveril, medtem ko je uvrstitev Witch Hunt, katera je iz albuma “Moving Pictures” (1981) zamenjala skladbo Red Barchetta, igrano na prejšnji turneji, prinesla še eno smelo popestritev koncerta.

Trenutek, ko se na odru znajde Neil Peart povsem sam, je trenutek, ki ga pravi Rush fan med koncertom definitivno z največjim žarom pričakuje. Neil je svojo točko odprl “standardno”. Po nekaj minutah telovadbe veščih improvizacij, se bobni zasučejo in Neil se na istem stolu presede, tako da je bil znova obrnjen proti nam. To pot je možakar začel udrihati po marimbi ter vpletati melodijo, ki jo je kreiral z udrihanjem po napravi, ugašeni na oktave, ki deluje kot nekakšen klavir, le da tolčeš po njem z bobnarskimi palčkami, torej “spušča” le en ton naenkrat. Jazz mož je znova očaral z ročnimi spretnostmi in v drugem delu ponesel svojo solo točko skozi spremljavo pihal, k zaključku visoke energetske voltaže. Solaža Neila Pearta pomeni v svetu glasbe svojevrstno izkustvo. Vselej je edinstvena izkušnja, vselej nova in drugačna, vselej možakar z njo dokazuje, da je eden največjih jazzerjev zapisan rock n’ roll poslu. Navadno solaže na bobnih danes mnogokrat predstavljajo le mašilo, da si ostali člani oddahnejo za odrom, v tem primeru pa je govora o enem najbolj dodelanih solaž, s smiselno logično glasbeno figuracijo melodije in ne zgolj ritmičnim natolcevanjem.

Regularni del koncerta je skupina zaključila v visokem slogu. S klasikami železnega repertoarja, so občinstvo še enkrat odstrelili v nebesa Distant Early Warning, z vidoem na platnu, dečka,ki jaše na raketi preko horizontov neba! Med The Spirit Of Radio je Geddy še posebej zahteval odziv občinstva in več energije. Z eno samo kretnjo je spravil ljudi v dvorani do tega, da so roke družno vzplamtele v zrak. Prav posebna poslastica nas je čakala povsem na koncu, v njeno uverturo pa nas je popeljal skeč vezan na video, kateri se je nanašal na animirano nanizanko za odrasle The South Park. Sprva odigrajo The South Park pobje, v vlogi članov skupine, uvod v Rush komad Tom Sawyer. Zadeva ne uspe in skoraj se skregajo, ko iščejo krivca za neuspeh. Potem pade povelje, da se ga lotijo znova! Seveda v naslednjem trenutku udarijo pravi Rush in nas popeljejo s to fantastično skladbo do energetskega vrelišča v dvorani ravno v zaključku. Na prejšnji turneji so Rush s Tom Sawyer odpirali koncertne nastope.

Dodatek je bil zanimiv, saj ga je odprla One Little Victory (“Vapour Trails”, 2002), udarna in agresivna skladba, ki jo je zaznamoval pravi toplotni val, ki je zajel dvorano potem, ko je na odru bruhnila cela salva plamenov posebnih pirotehničnih efektov in nas je zajel oblak poln konfetov, ki so deževali “z neba”. Skupina je na račun močno poudarjenega deleža skladb z albuma “Snakes And Arrows” za to novo turnejo nekoliko spregledala svoj opus iz sedemdesetih let. Tako ni bilo znamenite overture 2112 npr. nas set listi, nadalje ni bilo The Trees, pa Closer To The Heart, celo obveznega Working Man s prvenca, so črtali s seznama skladb. No, kot rana na obliž je odjeknila krajša rifovska vnetljivka A Passage To Bangkok, ki je tako vsaj delno potolažila, vse oboževalce, ki stavijo pri Rush najprej na karto sedemdesetih. Skupina je svojo neukročenost še enkrat več potrdila v zaključku, ko je oddrajsala instrumental YYZ, katerega melodijo je dvorana družno odpela in tako prispevala vokal k skladbi. Magično! Lifeson je bil v posebnem elementu osebnega odklopa in tako namesto trzalice med YYZ, vzel kar eno izmed Barbnie figuric v roko ter drsal z njo po strunah.

Tri ure in petnajst minut so je odvrtelo kot da jih sploh ne bi bilo. Rush sevajo izredno odrsko energijo. Trio treh visoko karizmatičnih gospodov, katerih kemija zgrajena na vezeh bogatih izkušenj dolge koncertne kilometrine, dolgega medsebojnega poznanstva, deluje po več kot 30. letih, še vedno kot dobro naoljen stroj in nepopustljivo, kar prinaša zgodbo o Rush tudi v novo tisočletje, kot zgodbo treh večnih mladeničev, ki se sicer že nezadržno nagibajo v šesto desetletje EMŠO-jev, a energija, ki jo sevajo prav nič ne govori o tem. So enkratni magi, vešči, ali glasbeni guruji, katerim je uspelo združiti izredno pridigo, skozi prizmo unikatne glasbene interpretacije.

Torej po tem je sploh neumno še tehtati kaj je človek dobil za 60,00€ kolikor, so stale vstopnice, kar ni malo seveda, pa vseeno. 2 uri in tričetrt minut čistega špila, kopico skladb, ki jih Rush kar lep čas niso igrali na odru, enkraten zvok in nad vsem edinstveno magijo, katere kreacije je sposobna le bit tega tria. Neverjetno je koliko zvočnega prostora pokrijejo le trije glasbeniki. Jazzovko raziskovalni bobni, rožljajoči Geddyjev bas, s povsem svojo barvo in pristopom, strupeno navito odmevajoči distorzirani zvok kitare Alexa Lifesona. Geddy je neverjeten. Hkrati drži linije na klaviaturah, skrbi da bas linije ne zamrejo in opleg tega istočasno skrbi še za vokal. Lifeson je na odru razposajen, kot dokazovanja željan mladenič, ki je šele komaj sestavil skupino. Lifeson se je takoj v začetku koncerta, med skladbo Digital Man ranil v kazalec leve roke med soliranjem, iz katerega je krvavel še lep čas prvega dela koncerta. Dotik občutka spontanosti, ki ga premore Lifeson z odrsko igro ob tem ne more ostati spregledan! Trojec, ki te posesa s kreacijo Rush sveta v posebno pravljico za slabe tri ure iz katere se prav na noben način nočeš več prebuditi, dokler ne odjekne zadnji ton YYZ in dokler ne reče Geddy: “Hvala vam, upam da se znova kmalu vidimo!” Vsega trije ljudje. Enak stavek bi se tu zapisal ob Motorhead koncertu, a zgodba s katero prideš do takšnega zaključka, je povsem druga! Brrrr,… strah me je, da bomo Rush spet zelo dolgo čakali, da znova izdajo album ter pridejo v Evropo. Sploh je bil koncertni obisk mnogo revnejši kot pred tremi leti, ljudi je bilo v Milanu to pot dobrih 6000, prej manj, kot več. Domnevam da nas bodo Rush, do nove turneje pustili stradati kakih 5 do 10 let.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Blaž Bajič


PRVI DEL:
1. Limelight
2. Digital Man
3. Entre Nous
4. Mission
5. Free Will
6. The Main Monkey Business
7. The Larger Bowl
8. Secret Touch
9. Circumstances
10. Between The Wheels
11. Dreamline
—30. min premor—
DRUGI DEL:
12. Far Cry
13. Workin’ Them Angels
14. Armor and Sword
15. Spindrift
16. The Way The Wind Blows
17. Subdivisions
18. Natural Science
19. Witch Hunt
20. Malignant Narcissism
21. Drum Solo
22. Hope
23. Distant Early Warning
24. The Spirit of Radio
25. Tom Sawyer
—dodatek—
26. One Little Victory
27. A Passage To Bangkok
28. YYZ

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki