Rush: Permanent Waves

0 24

Trajanje albuma: 35.25
Produkcija: Rush & Terry Brown
Datum izdaje: 1980
Založba: Atlantic Records

“Permanent Waves” ali Rush album tranzicije počasi zapušča prizorišče fantazijskega sveta skupine, progresivno rockovskega žargona in ga menja za čvrsto prizemljitev vse večjega pečanja z esenco art rocka in razumevanja “mainstream” rock glasbe osemdesetih. Odličen vmesni album, katerega ena izmed tac odločno štrli v osemdeseta in nakazuje nadaljnjo glasbeno usmeritev skupine v približevanju krajšim, motivsko zgoščenim in bolj dostopnim skladbam. Rush so si z odličnima predhodnikoma “Hemispheres” in “A Farewell To Kings”, zagotovili vsesplošno sprejemanje kritične mase. To je blagodejno vplivalo na izredno studijsko sproščenost in jasen fokus skupine v realizaciji novih glasbenih izzivov, ki so vplivale na korenito preoblikovanje ter prenovo prihodnje podobe Rush glasbe.

Logično je bilo, da Geddy Lee ne bo mogel vreščati v neskončnost in da se mu bodo slej ko prej od tega pretrgale prav vse glasilke in vratne mišice. Tako je prva izmed korenitih sprememb ta, da se Lee večinoma zateka k petju z “normalnim” glasom, čeprav so ohranjeni odseki, kjer se mu “odpuli” (npr. tretja kitica v predrefrenu Freewill).

Rush gradijo prvič jasno korenito na minimaliziranju uporabljenih idej v skladbah. Tipična skladba novih Rush za novo desetletje, je kar uvodna The Spirit Of Radio. Že sami verzi izvirajo iz osebnostnega razumevanja skupine do magije, ki ti jo ponuja svoboda ustvarjanja in izražanja preko glasbe. A realno. Rock glasbe seveda. Vse je zapisano znotraj verzov, celo to da gre le za vprašanje “iskrenosti”, a ob koncu je vse skupaj le iluzija, saj brezmejno lepoto ustvarjene glasbe razvrednoti ravno neizbežno kotrkalikanje zaslužkarjev. Skladba poseduje radoživ cinizem, pozitivne note, Rush pa vgravirajo vanjo pečat znane raziskovalne duhovitosti proti koncu, ko vskočijo v kompatibilen reggae trik. To skladbo krasi ena največjih kvalitet skupine. V njej je skupini uspelo združiti kompleksno strukturiranost (zlasti kompleksni ritmični obrati) s perfektno poslušljivostjo! Tudi Freewill v nadaljevanju ohranja radiu prijazno naravnanost plošče. Je še bolj tekoča skladba, s še bolj izpostavljeno melodično komponento izredne kompaktnosti, ki zleze v trenutku pod kožo. To je še danes eden glavnih Rush favoritov njihovega železnega koncertnega repertoarja, kjer se razplamti zlasti Lifesonova kitara (dodatno skozi preklemano hitro soliranje).

Vsem, ki se jim je pričelo kolcati potem, ko so bistroumno ugotovili, da “Permanent Waves” pač ni album “Hemispheres”, niti “Farewell To Kings”, povrne nekaj upanja skladba Jacob’s Ladder. Besedilo v njej se nanaša na žarke, ki prodirajo skozi kopreno oblačnosti in ustvarjajo navidezno lestev proti soncu, lahko pa se spomnimo ob tem tudi na biblijskega očaka Jakoba in njegovo plezanje po lestvi ter bližnja spogledovanja z angeli (čeprav slednja opazka, ni sporočilo pesmi). Kljub sofisticiranju in preciziranju zvoka v studiu gre v primeru Jacob’s Ladder za tipično progresivno skladbo, ki jo odlikuje zlasti daljši srednji instrumentalni del, z dodano noto misticizma, ki jo razpihujejo zlasti dodane klaviature ozadja. Skladba je prvi moment plošče, ki prikazuje tudi temačno plat dojemanja Rush glasbe, smetano na vrhu sadne kupa, pa v njej odnesejo Lifesonovi pronicljivi kitarski aranžmaji, ki se slikovito, dinamično in skladno vežejo na ritmično platformo ter zaveso klaviatur ozadja. Lifesonova kitara dobesedno poganja celotno skladbo naprej, z nizanjem slikovitih mnogoterih motivskih obratov znotraj izredne spremljave in konverzacije ritem linije, ki ga obdaja. Poudarjeno mistično vzdušje in eterični moment umirjene plovbe na synthesizerjih v začetku zadnje tretjine skladbe, je pravi obliž na rano ljubiteljem prog obdobja skupine.

Skladbi, ki album “poenostavljata” v nadaljevanju sta Entre Nous in Different Strings. Odlično skombinirana akustika z elektriko, v Different Strings je lično vtkan klasični klavir. Obe skladbi delujeta baladno z ujetim kančkom esence preteklih, časovno še ne preveč oddaljenih tovrstnih poizkusov, kot sta denimo Madrigal ali The Trees, vendar bolj kontroliran zvok električne kitare v produkciji že nakazuje, kam se usmerjajo Rush v bodoče.

Vrhunec albuma je nastavljen za konec. Natural Sience je drugi progresivno rockovski ep plošče. Suita s ponovitvijo izginjajoče magije sedemdesetih let ujeta že v skladbi Jacob’s Ladder. V tej trilogiji so uporabljeni nekateri motivi, ki jih je Peart ustvarjal v namen stvaritve daljše pesnitve namenjene zgodbi o Siru Gawainu in zelenem vitezu (Sir Gawain And The Green Knight), ki izvira iz 14. stoletja, torej iz časa legende o kralju Arturju, idejo katere, pa je kasneje opustil. Vodilna tema v verzih je za današnji čas vselej aktualna. Negacija narave zaradi prirojene potrebe človeka po njeni podreditvi. Posledično izgubljanje korenin človeka z naravo. Skladba je zgrajena iz treh delov in skoraj nameri v dolžino 10. minut. “Iskreni človek” v smislu delitve kopice človeških karakterjev, sodi v kategorijo najbolj ogroženih vrst na Zemlji. Tako je bilo leta 1980 in tako je tudi danes. Ne glede na vse, se bo svet nadaljeval. Tak ali drugačen. S človekom, ali brez (tretji del: Permanent Waves). Apokaliptično, a stvarno. Svet domišljije ali logike? Večno vprašanje koeksistence te dualnosti, brez katere ne moremo obstajati. Rušimo pa ravnovesje, ko se nagibamo v prid enemu ali drugemu. Skladba je razvejana progresivna Rush zgibanka, v kateri je skupini enkrat več uspelo optimalno združiti vse dejavnike lastne unikatnosti. Mnogi slikoviti prehodi, kompleksne časovne signature, s kančkom spontanosti nepredvidljivega sosledja motivskih obratov, z bravurozno noto visoke dinamike in poslušljivosti.

“Permanent Waves” je izšel 14.01.1980. Je eden prvih albumov, ki so izšli v novem desetletju in posrečeno nakazuje, kam se bo razvijala sama “mainstream” rock glasba. Je slikovit primer tranzicijskega albuma, ki slika podobo skupine, katera z eno nogo previdno prestopa prag novih glasbenih meja nadaljnjega razvoja in se brez strahu spogleduje z novimi izzivi v zvočni in slogovni usmeritvi.

9/10

Skladbe:

  1. Spirit of the Radio (4:56)
  2. Freewill (5:21)
  3. Jacob’s Ladder (7:26)
  4. Entre Nous (4:37)
  5. Different Strings (3:48)
  6. Natural Science (9:17)

Glasbeniki:

Geddy Lee – vokal, bas kitara, bas pedala, synthesizer
Alex Lifeson – kitara, bas pedala
Neil Peart – bobni, tolkala

GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Hugh Syme – klasični klavir na Different Strings
Erwig Chuapchuaduah – kovinski bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X