Iron Maiden: Somewhere In Time

0 44

Založba: EMI Records
Datum izida: 29. 9. 1986
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 51.18 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10/10


Zastavonoše britanskega heavy metala Iron Maiden so po izdaji prelomnega albuma Powerslave dosegli verjetno vrhunec svoje dotedanje kariere. Izdaji Powerslavea je sledila monumentala, pompozna turneja World Slavery Tour, ki še danes velja za eno najdaljših rock turnej v zgodovini. Statistika govori sama zase: turneja se je začela 9. avgusta 1984 in se končala 5. julija 1985, torej kolosalnih 331 dni, od tega 193 koncertov. To pomeni matematično več kot polovico koncerta na dan! Neverjetno uspešna turneja je bend popeljala skozi 24 držav in splavila enega najboljših koncertnih posnetkov vseh časov, Live After Death, ki je bil posnet v štirih zaporednih večerih v londonski dvorani Hammersmith Odeon in Long Beach Areni v Kaliforniji. Urnik je bend fizično in psihično popolnoma izčrpal zato so z delom za naslednji album začeli šele leta 1986. Somewhere in Time je bil tako prvi studijski album od prvenca Iron Maiden, ki ni izšel leto po predhodniku.

Morda je tudi to razlog, da Somewhere in Time predstavlja odmik v glasbeni usmeritvi zasedbe in premik v nekoliko bolj eksperimentalne vode ter iskanje novih in drugačnih stilskih usmeritev. Somewhere in Time je tako prvi album na katerem so Iron Maiden (na pobudo Adriana Smitha) uporabili kitarske in basovske sintetizatorje. Iron Maiden pa so novo pridobitev uporabili namoč premišljeno, precizno in subtilno – v primerjavi z istega leta izdanim Turbom Judas Priest klaviature na Somewhere in Time ne rinejo v ospredje in lepo zapolnijo zvočno sliko, komadi pa le pridobijo na intenziteti in subtilnosti. Odziv fenov na novejšo usmeritev je bil mešan, a Iron Maiden se je drznost ter želja po eksperimentaciji in inovacijo zgolj in kvečjemu obrestovala. Zanimivo je tudi, da je bend v celoti zavrnil Dickinsonove komade, saj je ta po Harrisovih besedah ponujal čudne akustične aranžmaje, ki naj bi bili posledica utrujajoče World Slavery turneje. Namesto Dickinsona pa se je na albumu s prispevkom treh ponarodelih komadov izvrstno dokazal Adrian Smith in to je še en dokaz več, da je bil njegov povratek v skupino leta 1999 prav tako pomemben kot Dickinsonov. Še eno pomembno dejstvo je, da je bil Somewhere in Time najdražji album skupine dotedaj, fantje so si za ustvarjanje nove plošče vzeli več časa, za njimi pa so bile izkušnje z odrov ter zrelost, starost in pamet starih izdaj. Brez dvoma tako Somewhere in Time še do danes ostaja eden najambicioznejših projektov za skupino. To pot pa je svoje delo ambiciozno zastavil tudi Derek Riggs in ustvaril eno najboljših naslovnic svoje kariere. Eddie je odvrgel povoje s Powerslavea in se pretvoril v “Schwarzi sreča Blade Runnerja” kiborga, Riggs pa je na naslovnico skril skoraj 40 namigov in referenc na zgodovino Iron Maiden (spisek si lahko ogledate TUKAJ)

Madni šokirajo že v čisto prvih sekundah albuma ko nas v uvodu v Caught Somewhere in Time pričakajo težki zvoki klaviatur. A kako se mešajo s kitarami! Že tako epski mešanici srditih kitarskih napadov, rušilnih bobnov, debelega zvoka bas kitare in visokoletečega vokala dodajo popolnoma nove podtone temačnosti, mistike in skrivnosti, ki pa hkrati delujejo izredno toplo in ustvarjajo popolno zmes. V nadaljevanju skladbe klaviature sicer izginejo, zamenjajo pa jih božanski riffi izpod prstov mojstrov Murraya in Smitha, ki skupaj s fantastičnimi lead deli v nadaljevanju in blestečo ritem sekcijo s Caught Somewhere in Time ustvarijo enega najbolj popolnih uvodnih komadov vseh časov. Dickinson se v refrenu podobno kot v Aces High znova izkaže za pravo “air raid” sireno in sijajno odpoje besedilo, ki spominja na ZF delo H.G. Wellsa The Time Machine, a v resnici govori o nekomu, ki mu je ponujeno, da proda svojo dušo. Časovni stroj nas v nadaljevanju ponese do Wasted Years, prvi single z albuma, in prvi single, ki ga je napisal izključno Smith. Skladba je bila še kako prava izbira za single, saj Wasted Years še do danes ostaja najširše dostopen in komercialno ter mainstream zveneč komad, a kljub temu še vedno zveni maidnovsko kot je treba in vsebuje fantastičen, nalezljiv refren in odlično solažo. Sporočilo besedila, “carpe diem”, pa komadu le še doda pravšnjo mero optimizma. Smithov Sea of Madness sicer ne ponudi običajno fenomenalnega začetka Iron Maiden komadov, saj se začne s povprečnim hard rockersko umazanim uvodom, a slab priokus popravi s sijajnim, melanholičnim refrenom in učinkovitimi vokalnimi linijami, ki neverjetno interpretirajo nejasno besedilo, ki morda govori o počasni mračitvi uma. Vrhunec Sea of Madness gotovo doseže v genialnem kitarskem spopadu Murray/Smith. Na rob smrti nas popelje epska Heaven Can Wait, ki govori o izkušnji pred smrtjo in o tunelu z lučjo na koncu, ki nas bojda vse čaka. Komad je praktično narejen za žive situacije, saj vsebuje izredno nalezljiv “sing-a-long” del, znova nenadkrljivo predstavo kitarske dvojice, povrh vsega pa se v “ooo oo”” delu Dickinsonu pridružijo še tipi, ki so jih Iron Maiden našli v baru Tehe (glej reference na naslovnici). The Loneliness of a Long Distance Runner je brez kančka dvoma eden izmed spregledanih biserov Iron Maiden diskografije, saj poseduje prav vse elemente Maiden klasike – od počasnega, rahlo skhljivega kitarskega uvoda, ki dviga kocine, postopnega vklopa genialnega Harrisovega basa in Nickove nemirne noge, dokler z verzi ne vpade Brucey. Adrenalinska šest minutna vožnja z vlakcem smrti temelji na istoimenski kratki zgodbi Alana Sillitoeja, ki govori o mladostniškem prestopniku, ki uteho najde v teku, nazadnje pa se upre svojim nadzornikom in preda tekmo, ki bi jo moral zmagati. Dickinson v nepozabnem refrenu odpoje eno svojih boljših predstav, inštrumentalni del pa je z eno besedo brilijanten. Besedilo na simbolni ravni deluje tudi kot notranji spopad posameznika, ki ima izbiro med sledenjem svojim načelom ali padcu na kolena pred oblastniki. Osebno me skladba s svojo epskostjo in podobno temo spomni tudi na legendo o maratonskem tekaču. Zadnji Smithov prispevek je Stranger in a Strange Land, ki govori o možu ujetem na Arktiki in čigar zmrznjeno truplo najdejo čez leta. Skladba s svojim počasnejšim tempom izvrstno ujame rahlo morbidno in otožno razpoloženje samega koncepta komada, samote in neizbežnosti situacije pa ne bi morale bolje ujeti še enkrat znova neprekosljive solaže. Čeprav so si naslov izposodili pri noveli Roberta A. Heinlena komad nima veze s knjigo. Deja Vu je še en spregledan heavy metal biser, ki seveda govori o občutku že videnega. Čeprav lahko kitarske linije komada slišiš neštetokrat pa občutka deja vu ne moreš dobiti, saj so še enkrat preprosto neverjetne. “My son ask for thyself another Kingdom, for that which I leave is to small for thee.” je uvodni stavek, ki ga pove Nicko McBrain, v vrhunec albuma, brez dvoma najboljši komad na plošči, Alexander the Great. Genialni ep o enem najboljših vojskovodij vseh časov, ki naj ne bi izgubil ene same bitke, Aleksandru Velikemu ali Aleksandru Makedonskemu, in za časa svojega življenja osvojil večino tedaj znanega sveta, ne bi moral na boljši način zaključiti albuma. Od prvih uvodnih riffov, ki jih spremljajo Nickove vojaške salve, preko številnih interludijev, prepletov kitar in basa, nepozabnih melodij in harmonij pa vse do sapojemajočih kitarskih vzorcev in solaž skladba predstavlja enega izmed vrhuncev Iron Maiden diskografije. Harris je s tem pompoznim epom dokazal, da je eden najboljših piscev, skladateljev in aranžerjev, saj v komadu naniza toliko preobratov, da je moral biti ep pravi šok za fene, ki so komad slišali leta 1986 in pričakovali, da so od Maidnov navajeni vsega. Čeprav besedilo vsebuje nekaj manjših nepravilnosti (znano je, da je Aleksander skupaj z vojsko prikorakal vse do Inda, točen vzrok njegove smrti pa ni znan) to skladbi ne odvzema čiste brilijantnosti.

Somewhere in Time bo za vse večne čase ostala klasika metala z obilico klasičnega materiala. Iron Maiden se je nekoliko nov in drugačen pristop k albumu obrestoval, saj so presegli sami sebe, dokazali, da niso bend, ki stagnira in ustvarili glasbo, ki se je generacijam zasidrala v ušesa in ne dvomim, da se bo tudi bodočim. Žal je Somewhere in Time s strani benda verjetno tudi najbolj spregledan albuma, saj komadov z njega praktično skoraj ni moč slišati. Iron Maiden imajo še čas, in upam da to napako še odpravijo.

Avtor: Rok Klemše


Seznam skladb:
1. Caught Somewhere in Time
2. Wasted Years
3. Sea of Madness
4. Heaven Can Wait
5. The Loneliness of the Long Distance Runner
6. Stranger in a Strange Land
7. Deja-Vu
8. Alexander the Great

Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara
Steve Harris – bas kitara
Nicko McBrain – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki