Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Kassematenbuehne (Schlossberg) / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 26.07.2007
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 25,00€
Graz v zadnjih letih vse bolj postaja moj drugi dom, kar se tiče ogleda kvalitetnih koncertov. Kadar se zgodi, da v dvorano Orpheum ne zaide kako dovolj zanimivo glasbeno ime pa se to pripeti na vrhu čudovitega gradu Schlossberg, glavne mestne znamenitosti, ki mi bo za večno ostal v spominu kot prizorišče mojega prvega in še vedno najbolj slikovitega srečanja z Jethro Tull. Grajsko obzidje ima res nek poseben čar in gotovo pripomore, da je koncertno vzdušje vsaj za eno stopnjo večje kot ponavadi ne glede na glasbeno zvrst (čeprav se po mojem najbolj prilega v jazz in folk melodije). Tokrat je bil na vrsti ogled Passport, nemških jazz fusion rock legend, ki so nastopali v okviru lokalnega poletnega jazz festivala, ki je letos privabil kar nekaj zvenečih glasbenih imen (Blood, Sweat & Tears, John Mayall, Mike Stern, itd), ki so sicer prepoznavna tudi v svetu rock glasbe. Passport, skupina pod vodstvom neuničljivega multi- talentiranega saksofonista Klausa Doldingerja, kateri uživa sloves enega najboljših nemških saksofonistov vseh časov, je ena najpomembnejših skupin iz zlatih let jazz fusion rocka, katerih je danes komajda kaj preživelo zato ni bilo govora, da bi kaj takšnega zamudil. Razen tega gre za eno prvih glasbenih skupin, katero sem si zapomnil še kot zelo majhen pobič prek njihove klasike “Looking Thru” (1974). Vpadljiva naslovnica tega albuma, katero sem enkrat v 80-ih videl v izložbi LP-jev, je v mojih možganskih procesorjih ostala ohranjena vse do trenutka, ko skupine pred nekaj leti nisem spoznal tudi po glasbeni plati in je od tedaj poleg veliko bolj znanih Mahavishnu Orchestra, Return To Forever in Weather Report čislam med svoje najljubše jazz fusion skupine.
Po srečno opravljeni kontroli na meji, ki je potekala pod budnim očesom največjih ljubiteljev potnih listov, sva bila z za neslane šale vedno razpoloženim sopotnikom, voznikom in nadebudnim fotografom, že tesno na času, a sva jo vseeno še mahnila v lokalno trgovino s ploščami (nenavadno ugodne cene nekaterih klasik), ki je tako že postala zaznamovana za bodoče obiske. Ko sva prispela v center mesta je bilo do nastopa samo še deset minut zato sva se mahoma zapodila po stopnicah grajskega obzidja in jo ucvrla navkreber. Bogsigavedi, kako nama je to uspelo, vendar sva prispela do sekunde natančno, ravno v trenutku, ko so umetnik in njegova tolpa starih pajdašev prikorakali na oder pod katerim so, kot je to ustaljeno v primeru takšnih legend iz “predpotopne ere”, prevladovale sive in lasišč razredčene glave.
Nastop Passport je bil že od začetka zastavljen kot svojevrsten spektakel, saj je bil njihov nastop razdeljen v dva dela, ki sta predstavljala dve različni historični podobi skupine. V prvem delu je na odru nastopila klasična in najbolj priljubljena zasedba Passport, ki je v prvi polovici 70-ih posnela njihove najboljše albume kot so denimo “Looking Thru”, “Cross Colateral” (1975) in “Infinity Machine” (1976). Izjemno razpoloženemu in med odmori nenavadno zgovornemu Klausu, ki ni nehal navduševati s svojim obvladovanjem umetnosti igranja saksofona (natančneje alto, soprano in tenor saksofonov) so na odru delali družbo kameradi iz “starih dobrih časov”; rockersko usmerjeni basist Wolfgang Schmid (svoje čase tudi član skupin kot sta Kick in Paradox skupaj z legendarnim Billyem Cobhamom) pri katerem sem ta večer pogrešal uporabo kitare saj ni na njej ponavadi nič manjši virtuoz, elektronsko usmerjeni klaviaturist Kristian Schultze, glavni “krivec”, da je skupina tako priljubljena tudi pri ljubiteljih progresivnega rocka in sijajni bobnar Curt Cress, ki se ga nekateri spomnimo tudi kot priložnostnega člana kanadskih art rockerjev Saga.
Četverica legendarnih umetnikov je po pričakovanju izvajala svoje klasike iz obdobja med leti 73-76, ko so bili skupaj. Med njimi so izstopali uvodni “Morning Sun” (Infinty Machine, 1976) na katerem so že takoj predstavili svoj značilni simfonično in melodično zasnovani jazz rock fusion, presenetili pa so tudi z odličnima izvedbama klasik “Will-O’ The-Wisp” in Jado” (obe za albuma “Cross Colateral”, 1975). Častitljivi Klaus, ki je v nasprotju z mojimi predstavami o nekem zateženem diktatorju, izpadel kot izjemno dobrodušen, duhovit in uglajen možakar, je bil seveda ves čas osrednji zvezdnik večera in center odrske pozornosti. Kadar ni z osupljivo skladnostjo menjal med svojimi tremi saksofoni, je užival med poplesavanji v ritmu ter navrgel vrsto razmeroma duhovitih govorov, ki so bili seveda v nemščini in sem jih le s težavo razumel. Klasični Passport so dali dobro lekcijo uigranosti, čeprav se nisem mogel znebiti občutka, da bi se jim ob morebitni ponovni združitvi hitro zalomilo. Šlo je pač samo za simbolično srečanje starih prijateljev, ki so na ta račun gotovo privabili vsaj nekaj več občinstva kot bi ga sicer. Kar se tiče demonstracije tehničnih vrlin ostalih “potnih listov” je basist Schmid, edini “rocker” večera, demonstriral redko videno hitrost drgnjenja strun pri čemer pa je nekoliko “poguljufal” s pomočjo trzalice. Maestro Schultze je prav tako povsem upravičil svoj sloves klaviaturskega “čarovnika”. Njegov pristop z obširno rabo elektronskih klaviatur je po mojem vsaj tako blizu progresivnemu rocku kot pa jazzu, kar je morda glavni razlog, da me je poleg Doldingerja od posameznikov iz klasične zasedbe najbolj navdušil. Cress je kot klasični jazz bobnar ves čas ohranjal solidno ritmično podlago, čeprav sem od njega pričakoval nekoliko več, vsaj v smeri improviziranja. No, njegov solo vseeno ni bil od muh. Obujanja nostalgije je bilo (pre)hitro konec in verjetno nisem bil edini, ki se mu je zdel komaj tri četrt urni, sicer zelo dober nastop klasičnih Passport, absolutno prekratek.
Po dvajset minutnem odmoru je bil na vrsti nastop sodobnih Passport, ki z Doldingerjem vred štejejo sedem članov. Gre za pisano, mednarodno zasedbo uveljavljenih glasbenikov, katero tvorijo Avstralec Peter O’ Mara na kitari (najbolj znan po sodelovanju z legendarnim Daveom Hollandom), Italijan Roberto Di’ Gioia na klaviaturah, Američan Patrick Scales na basu, Kamerunec Bibioul Darouiche in Nemec Ernst Ströer na tolkalih ter domačin Christian Lettner na bobnih. Ker ne poznam Klausovih novejših del sem zgolj ugibal, kakšne vrste jazz lahko pričakujem v drugem delu, a sem že po postavitvi inštrumentov sklepal, da se bo vrhunski fusion nadaljeval tudi v sodobnejši različici. No, na koncu je ta drugi del v mojih očeh izpadel še celo boljše kot prvi, kar si ne bi nikoli drznil napovedati. Klaus in njegovi spremljevalci so med nastopom predstavljali predvsem dela z najnovejšega albuma “To Morocco” (2006), ki vsebuje mnoge severnoafriške folk etno elemente. Klaus je svoje aktualno zanimanje za afriške etno elemente obrazložil kot posledico nepozabnega izleta v Maroko in druženja s tamkajšnjimi glasbeniki. Večina del iz tega albuma, med katerimi sem si zapomnil izvedbi “Riyad El Capi” in “Djema El-Fna” je izpadla navdušujoče, Klaus pa je dvakrat poprijel tudi za bambusovo flavto in potrdil svojo glasbeno raznovrstnost. Od novejših del pa v izboru skladb tega večera v izvedbi ni manjkala niti skladba “After Hours” (Back To Brasil, 2003). Častilci klasičnega jazz fusiona pa so spet prišli na svoj račun z na novo aranžirano verzijo skladbe “Ataraxia”, ki izvira z istoimenskega albuma iz leta 1978. Posamezni glasbeniki so demonstrirali redko videno ritmično skladnost in popolno obvladovanje svojih inštrumentov tako, da razen izvenserijskega Klausa, ne morem nikogar izpostaviti. Tolkalista sta se večkrat menjala na svojih glasbilih saj je Ernst skrbel tudi za posebne zvočne efekte, vsakdo izmed glasbenikov pa si je seveda privoščil še obvezno solo točko.
Na žalost je danes le malo tistih, ki vejo, da se je Klaus v 80-ih preizkusil tudi kot pisec filmske glasbe in da je ustvaril motiv, katerega pozna lepo število oseb, ki niso in ne bodo nikdar slišali zanj in za Passport. Sledila so tri najbolj slikovita dela njegove filmske kariere, dve deli, kateri je posnel za filma slovitega režiserja Wolfganga Pettersona (Troja) in eno katero je posnel za Hollywood. Prva izmed njih mi ni bila znana (pričakoval sem sicer njegovo temo iz “Neverending Story”) zato pa jo je nasledila verjetno ena najbolj znanih filmskih tem vseh časov – “Das Boot”, glavna tema iz istoimenskega filma o nesrečni nemški podmornici med 2. sv. vojno, ki je hkrati tudi Klausovo daleč najbolj znano delo. Njena izvedba je bila prav gotovo neko posebno doživetje in eden vrhuncev večera, čeprav po mojem mnenju v artističnem smislu ne spada med kakšne vrhunce Klasuove kariere. “Podmornico” je nasledil Klausov aktualni hit “Soul People” iz ameriške filmske uspešnice “Ocean’s Thirteen”, ki se ravno te čase vrti po kinodvoranah širom sveta. Po še eni odlični, elektronsko usmerjeni stvaritvi, so Klaus in kompanija zapustili oder vendar so se hitro vrnili nazaj na bolj mogočen način kot bi si bilo mogoče zamisliti. Na oder so namreč prikorakali vsi člani, klasičnih in modernih Passport, z izjemo Curta Cressa, katerega vzrok odsotnosti lahko samo ugibam (verjetno bi bili štirje tolkalisti res rahlo “too much” glede na inštrumente, ki so bili na voljo). Sledil je nepozabni zaključni jam, ki je združeval vse najboljše finese iz njihove bogate zgodovine in je brez dvoma pomenil vrhunec večera, ko je tudi publika vstala na noge in začela kot na kakšnem klasičnem rock koncertu “navijati” za skupino, katera je bila ob tem vidno ganjena. Po nastopu in številnih zahvalah publiki je Klaus na oder povabil tudi glavnega organizatorja festivala, kateremu se je od srca zahvalil za odlično organizacijo in še enkrat dokazal, da je pravi dedec in profesionalec, katerega širokogrudnost in karizmo mu lahko mnogi glasbeniki danes samo zavidajo.
Kljub več kot dveh urah vrhunskega jazz fusiona je bilo v mojih očeh koncerta vse prehitro konec, saj so me Klaus in njegovi glasbeniki uspeli hipnotizirati kot že dolgo ni uspelo kakšni jazz ali rock skupini. Vrhunska demonstracija nemške šole jazz fusion rocka ob čarobnem grajskem vzdušju je bila resnično prava mana glede na trenutno vsesplošno pomanjkanje nastopov sorodnih skupin (tiste, ki še obstajajo namreč ponavadi precej redko zaidejo tako južno na evropskem zemljevidu). Skrivnostni zeleni tip s sončnimi očali naslovnice “Looking Thru” se je razkril kot eden najbolj srčnih glasbenikov, katerega je publika znala nagraditi z odzivom, ki pritiče takemu umetniku, kateri je pustil neizbrisljiv pečat v svetu jazza in tudi progresivnega rocka.
Galerija slik
