Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: GNP
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 45:57
Ocena: 4/5
Gilmour Negus Project (skrajšano GNP) je bil kratkotrajen, a nadvse všečen AOR projekt dveh nekdanjih članov legendarnih kanadskih prog rockerjev Saga, škotskega klaviaturista in občasnega pevca Jima Gilmourja ter bobnarja madžarskih korenin Stevea Negusa, ki je bil že od samega začetka obsojen na kratek vek in slab odmev, tudi po zaslugi kriminalno slabe promocije s strani založbe Virgin Records. GNP je predstavljal njun kratkotrajen premor s Sago, kateri so v času njunega odhoda s pop rockovsko usmerjenim albumom “Behaviour” (1985) doživljali izdaten komercialen uspeh. Jim in Steve sta se v želji po večji artistični svobodi odločila narediti pogumen samostojen korak, ki se je v komercialnem smislu končal precej klavrno, vendar kar se tiče njegove glasbene vsebine navrgel številne zanimive rezultate, katere bodo dandanes cenili tudi tisti izven kroga njunih/Saga privržencev, ki radi prisluhnejo okusnemu melodičnemu rocku brez kančka nepotrebne osladnosti.
Zanimivo, da se njuni skladateljski umotvori, ki so zbrani na prvem in edinem GNP albumu z naslovom “Safety Zone” po slogu niti ne razlikujejo kaj dosti od tistega kar so Saga ustvarjali v tem obdobju, kar je še zlasti presenetljivo za Gilmourja, saj je bil slednji od nekdaj progresivec po srcu in duši. Seveda pa je treba vzeti v zakup tudi tedanje glasbene trende. Zvočna usmeritev albuma je še za korak globlje položena v tistem času popularne AOR smernice v primerjavi s tedanjimi Saga, kar pomeni, da ne manjka produkcijsko izpostavljenih sintetizatorskih linij in mogočnih napevov z nalezljivimi refreni.
Zaradi Gilmourjevega slovesa klaviaturskega mojstra niti ni presenetljivo, da sintetizatorji zavzemajo večino zvočnega prostora, medtem ko si tudi Negus z bobni privošči veliko manevrskega okolja. Največja atrakcija pa je skorajda neznani, a fenomenalni tretji član zasedbe, pevec Robert Bevan, ki jima s svojim tehnično zahtevnim in čustveno bogatim petjem pogosto ukrade “šov”. Njegov pevski pristop nosi kar nekaj sorodnosti z nekdanjim Saga pevcem Michaelom Sadlerjem. Pri spremljevalnih vokalih mu izdatno pomagata oba glavna nosilca projekta, še posebno Gilmour, ki ponekod prevzame tudi glavni vokal (podobno navado je imel tudi pri Sagi). Kitarske in bas delnice so pokrili gostujoči glasbeniki, kateri so svoje delo več kot zadovoljivo opravili.
Na albumu kar mrgoli potencialnih AOR hitov, ki bi z ustreznim radijskim predvajanjem lahko hitro izgubili pridevnik “potencialni”. Mednje spada že uvodna power balada “How Many Times” z nadvse okusno položenimi sintetizatorskimi teksturami, romantičnimi spremljevalnimi vokali in hipnotičnim refrenom v katerega so spretno primesili saksofonske pasaže v izvedbi Pata Pereza. Serijo AOR standardov, nabitih z nalezljivo romantičnim vzdušjem uspešno nadaljuje “One Life” s svojim preprostim, a izjemno učinkovitim refrenom po zaslugi odličnega Bevanovega vokala.
“No Parade” vsebuje skorajda ikonoklastični Gilmorjev klavirski aranžma in tipkarskega gospoda osebno na enem izmed obeh glavnih vokalov. Kontrastnost med obema barvama glasu doseže podobno uspešen učinek kot pri nekaterih Saga kompozicijah z deljenim petjem. Med mogočne vokalne harmonije spretno vpletejo tudi odlično kitarsko solažo, ki pri kvalitetnem melodičnem rocku seveda ne sme izostati. “Remembering” je še ena Gilmourjeva balada s solo petjem in preprostimi aranžmaji na klavirčku. Na tem mestu je treba povedati, da gre za eno Jimovih boljših pevskih predstav, ki bi se v primeru, če bi ta skladba kdaj izšla na kakem Saga albumu po količini vloženih emocij lahko primerjala celo z nepozabno klasiko “Scratching the Surface”.
Z naslednjo power balado “Love Must Be the Answer” doseže projekt nove višave pri kreiranju lepih ljubezenskih balad brez kakršnega koli odvečnega sladkornega bešamela. Naslovna skladba predstavlja vrhunec albuma in neuresničeni hit. Zanimiv predrefren in domiseln kitarski rif nadgradijo s hipnotičnim refrenom, kjer kraljujejo nesramno nalezljive vokalne harmonije. Še boljša je njena podaljšana verzija, ki se kot bonus skladba nahaja na koncu albuma in ki poraja vprašanja zakaj je niso uporabili v taki obliki že v rednem delu. Melanholični AOR standard “Eyes On the Prize” vsebuje nekoliko soroden klaviaturski aranžma kot Toto klasika “Africa” ter ambientalno neverjetno učinkovit refren. Kakovostna konsistentnost se ohranja tudi v nadaljevanju. Power balada “French Connection” in bolj udarni ter dinamični “Russian Roulette”, ki je hkrati tudi najtrše delo na albumu, nadaljujeta s posredovanjem grabljivih melodij, okusnih solaž in mogočnih refrenov, medtem ko je zaključni “In Your Eyes” s številnimi organskimi orkestralnimi aranžmaji še ena priložnost za Bevana, da vnovič zasije s pevskim izražanjem iskrenih emocij ter se za vselej zapiše v kategorijo tistih pevcev “za katere niste nikoli slišali pa bi morali”.
Edini produkt kratkotrajne formacije dveh bivših (in povratnih) Saga članov je imeniten melodično rockovski izdelek s fantastično produkcijo ob katerem ne more ostati hladen noben ljubitelj mogočnih antemov in zasvajajočih melodij. Privrženci zasedb kot so denimo Toto, Journey, Asia, ipd. bodo še posebno uživali v tem zelo redkem, praktično skorajda izgubljenem biseru. Pravcata škoda, da bo ta nezloščeni AOR dragulj za vse večne čase obtičal v skladišču obskurnosti, a takšna je bila od nekdaj usoda vseh projektov s skromnim finančnim zaledjem in pičlo medijsko podobo. Preden bi se lahko uresničilo načrtovano nadaljevanje projekta sta se “izgubljena sinova” na začetku devetdesetih vrnila nazaj v svojo matično skupino. Gilmour je še dandanes eden njenih najpomembnejših članov, medtem ko se je Negus po drugem slovesu leta 2003 odločil za samostojno pot.
Zasedba
Robert Bevan – vokal
Jim Gilmour – klaviature, spremljevalni vokal
Steve Negus – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Bob Bartolucci – kitara (1-4, 6-9)
Jeff Jones – bas kitara
John Albani – kitara (2)
Richard Fortin – kitara (5)
Maddie Willis – vokalna melodija (5)
Pat Perez – saksofon (1)
Zhang Zhang – violina (10)
Julia Jones – violina (10)
Julian Knight – viola (10)
Ron Chambers – čelo (10)
Produkcija
Steve Negus
Seznam skladb
1. How many times
2. One Life
3. No Parade
4. Remembering
5. Love Must Be The Answer
6. Safety Zone
7. Eyes on the prize
8. French Connection
9. Russian Roulette
10. In Your Eyes
11. Safety Zone (extended)
