Same Babe : Vražji bend

0 150

“Ves izpovedni “cirkus”, kot ga prinaša vražje naslovljeni album, bi znal sublimno odgovoriti na prikrito vez skupine s hudičem. Artistična rast sporočilne prodornosti je na njem jedro zaznavna.”

Založba: Pivec
Datum izida: 19.01.2019
Produkcija: Same Babe & Hrvoje Nikšič
Dolžina albuma: 50.14 min
Zvrst: alternativni rock / šansona / kabaret / parodija
Kupi album!
Prisluhni albumu na uradnem BandCamp profilu skupine!


Same Babe nam nenehno nastavljajo »same vabe«. Z neomejenim rokom uporabe. Težko najdeš namreč tako presunljivo parodijo, kar se glasbenega sveta na miniaturnem slovenskem geografskem ozemlju tiče. Nikakor niso osamljeni, a s prodornostjo in udarnostjo, naphano z brezmejnim pohujšljivim burkaštvom in zajedljivim sarkazmom, kaj hitro odnesejo krono konkurentom. Tu so NLP, Duhovi, Nula Kelvina, Melanholiki (v novejši eri), pa Olfamoštvo in Brecelj seveda, pa N3L… N3L? Smo že bliže…. Vsak po svoje. V jedko buditeljsko pridigo zapakirana mentaliteta slovenskega človečka. Bolj pristnega in iskrivega in docela tragikomičnega odtisa na refleksijo obče slovenske duše za leto 2019 na tem planetu preprosto ne dobiš.  Ko bereš vse te nebeške hvalospeve glasbenih kritikov ob navdušenju nad stvaritvami Samih Bab, to (na trenutke že kar pretirano) deljenje superlativov konec koncev, ni prav nobeno presenečenje.

Ves izpovedni “cirkus”, kot ga prinaša vražje naslovljeni album, bi znal sublimno odgovoriti na prikrito vez skupine s hudičem. Artistična rast sporočilne prodornosti je na njem jedro zaznavna. No, album »Vražji bend«, je torej vsekakor zaželena izrazna deviacija od predhodnika »Dobri možje«, ki je izšel leta 2014. Predvsem so fantje na novem albumu razširili domet medžanrskega stapljanja in tako svojo glasbeno pozo oziroma njen (sicer že dodobra definirani) karakter razpotegnili od folk kabaret šansonjerske parodičnosti celo vse tja, proti prostranstvom otipljivega klesanja rockovskih fraz, kar dostavlja v poslušanju bolj drzno izzivalen in dražljiv album. Čut in instinkt za vpenjanje jazzovske konture v takšni glasbeni recepturi nikakor ne izostaja, vseskozi pa se drži tega glasbenega telesa tudi na novem albumu zaznavna alter drža. Obenem narašča tudi večja bera šok teatra, s katerim Same Babe s svojo slikovito izpovedno dramaturgijo že kar pregovorno hitro okužijo poslušalca in hipnotizirano vodijo skozi glasbeno vizionarstvo. Novi album prinaša tudi zavoljo »ljubko vpetih« trenutkov rockovske distorzije, več pretočnosti in celo lažje poslušanje, kot ga je v tem oziru dostavljal v aranžiranju nekoliko okorneje, bolj predvidljivi predhodnik. Znatno več ljubezni do vklopa na elektriko, je v tem oziru na moč dobrodošla poteza. Album deluje še bolj jedko, »potresno«. Brezkompromisnosti mu ne primanjkuje in na trenutke vzbuja tudi punkovski značaj. Same Babe, kot glasbeno poetični koncept, delujejo v svojem eklekticizmu parodičnega cirkusantstva težko ulovljivo, kaj šele obvladljivo.

Kako ustvariti maksimalno »zatežen« album? Vprašajte Slovence. Mi smo za to pravi genijalci. Na tej točki ni problema v doseganju bizarnih izpovednih ekstremov. »Zatežen« v smislu prave uravnoteženost nosilnih gradnikov, ki rezultira v grabežljivi izrazni privlačnosti in kjer dosega poezija v ekspresiji sporočilne vrednosti svoj maksimalni domet. Na albumu »Vražji bend« dražijo Same babe še naprej s svojim nebrzdanim čutom za duhovito občevanje, kjer vzpostavljajo čvrsto kuliso visoko intelektualne poze pronicljivega izpovednega žara, ki skozi obešenjaštvo priigranega pokra asov zmagovitega eklekticizma, nenehno navdušuje, brezmejno zabava in s sočno porogljivostjo zaposluje poslušalca. Se pravi, da je ravno prav grenak, v pridigi bridko jedek, obenem pa brezmejno sarkastičen. Predstavljajte si, da bi benda NLP in Same Babe združil v zaporedno poslušanje obeh zadnjih izdanih albumov. Dobil bi pravo jing-jang kombinacijo. Obe zasedbi sta črni, cinični, v pridigi skrajno zajedljivi, a vsaka izmed obeh dosega želeni cilj, drugače. Če je junak v zgodbi pri NLP na koncu obvezno brutalno pogubljen, ostaja v zgodbi Samih Bab še naprej mali bogaboječi tlačan, ki skrušeno prenaša vse udarce skrajnega ponižanja, pridno, vestno in molče dalje.

Na albumu »Vražji bend« dejansko ne veš kam bodo Same Babe zavili in zato nenehno preseneča na vsakem koraku. V iztočnico svojega alternativnega šansonjerstva so Same Babe torej, pri domiselnem opremljanju poezije in pridige, posegli tudi na polja izdatnejših preskokov v izbiranju ritmov (latino, arabeske), se spravljivo obregnili v polja countryja, bluesa, balkanskega melosa in več. Album deluje jedro, grabi s kompaktnostjo in ne bi bilo presenečenje, v kolikor bi se za njim odvijal izdelan koncept. Deluje kot zgodba, izdelanega začetka in konca, kjer so vsi gradniki smiselno definirani v postavljanju aranžmajev in se v kontrastnem medsebojnem dialogu vseskozi polnokrvno zaznavajo in dopolnjujejo. Spravljivost med njimi, na čelu z vso vokalno interpretacijo, naracijami in drugimi vokalnimi potegavščinami (tudi skozi večdelne vokalne harmonije) in v doseganju otipljive izrazne sočnosti, ni in ni videti konca.

Album zaigran in aranžiran z velikim žarom, ki ga poganja prvinski čut za pronicljiv plasma brezmejnega intelektualnega cinizma, v formatu, ki mu na slovenskem in sicer v širni galaksiji, težko najdeš vzporednice.  Z albumom Vražji bend, so Same Babe potrdile, da ob siceršnji pridigarski dovršenosti, tudi v segmentu komponiranja in aranžiranja, vseskozi širijo domet vizionarstva svoje glasbene percepcije. To dokazuje večja prožnost v medžanrskem stapljanju idejne zrelosti novega albuma, iz česar sledi, da bend tud v prihodnje še zdaleč ni rekel zadnje.

Ob svežih avtorskih stvaritvah, zabavni predelavi Matkove Pleši, pleši dekle, prinaša tudi novi album nekaj uglasbitev poezije priznanih slovenskih pesnikov Tomaža Šalamuna, Ervina Fritza, Janeza Menarta in Franeta Milčinskega – Ježka, prav tako pa se je v dveh uglasbitvah Viki Baba polotil prevodov del češkega pesnika, pisatelja in filozofa Egona Bondyja. Vsa ta bogata naphanost s sporočilnim buditeljstvom, večje aktualnosti v času občega družbeno moralnega razkroja, duhovne in čustvene distrofije ter apatije razpadajočega sistema, ki posega po skrajnih absurdih, da bi se po dveh tisočletjih dejanj proslulih traparij še vzdržal, lepšega postulata z albumom »Vražji bend«, ne bi mogla biti deležna. »Vražji bend« je mojstrovina in eno najbolj pronicljivih del kar se tiče albumskih izdaj na slovenskem glasbenem prizorišču za letošnje leto. O tem ni torej nobenega dvoma.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10


SAme Babe – Pleši, pleši dekle (uradni video)

Seznam skladb:
1. Vražji bend (04:12)
2. Balada o pivskem bratcu (03:07)
3. Smrtek (02:44)
4. Hudobec (02:18)
5. Sistem v glavi (02:47)
6. Lepotičenje (02:29)
7. Pleši pleši dekle (03:23)
8. Pismo za Mary Brown (03:37)
9. Nor (…blues na navaden dan…) (04:34)
10. Videl sem Kitajca (01:31)
11. Komentar strica Fritza (00:20)
12. Žalostna pesem za kontrabas (01:41)
13. Vlak za Koper (02:49)
14. Krinko razkrinkaj (03:49)
15. Mušnice bele (03:02)

Zasedba:
Marko Voljč – vokal, trobenta, šejker
Miha Nemanič – vokal, ustna harmonika, tamburin, šejker
Matjaž Ugovšek “Ugo” – vokal, akustične in električne kitare
Uroš Buh – vokal, bobni, bongosi, akustična kitara
Marko Jelovšek – vokal, kontrabas, akustična kitara
Viki Baba – vokal, akustična kitara

Sodelujoči:
Maja Predatoria – vokal (Žalostna pesem za kontrabas) 
Ervin Fritz – recital (Komentar strica Fritza) 
Rok Hozjan – kontrabas (Vražji bend). 




Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X