Z ženo (takrat še punco, oziroma khm… EMŠU bolj primerno, partnerko, hehe) sva se nad Islandijo navdušila in vanjo zaljubila, ko sva jo prvič obiskala pred slabimi petimi leti. Od takrat sva jo obiskala še štirikrat in prevozila skoraj po dolgem in počez. O vseh neverjetnih (naravnih) danostih, ki jih lahko turistu ponudi ta čudovita država na tem mestu nima smisla na dolgo in široko razpredati, je pa Islandijo še najbolje opisala britanska televizijska voditeljica in matematičarka Hannah Fry, ki je rekla, da je posebna v svoji posebnosti. Še kako drži. Se pa na tem mestu opravičujem vsem prijateljem in znancem zaradi najedanje z Islandijo, obljubim, da se bova poboljšala (recimo, hehe). Ok, dovolj romantike, gremo na dejstva.
Peti obisk Islandije sva tako izkoristila za združitev prijetnega še s prijetnejšim in torej nekaj metaliziranja na Sátan festivalu, ki se je tokrat že tretjič zapored odvil v mestecu Stykkishólmur. Ne, naj pojasnim kar na začetku, ime festivala nima nikakršne zveze z bibličnim Hudičem, Belcebubom ali Luciferjem, temveč gre za spretno besedno igro. Sátan (izg. sautan) po islandsko pomeni bala sena in je povezana z miti in legendami, ki obkrožajo Stykkishólmur. Okoliški hribi so namreč po lokalnem ljudskemu izročilu okamenele bale sena, ki jih je med begom pred vzhajajočim soncem (če bi jo ujelo bi okamenela) odmetavala lokalna trolinja. Stykkishólmur je od prestolnica oddaljen cca. 3 ure vožnje skozi osupljivo, dihjemajočo pokrajino in je z nekaj več kot 1000 prebivalci največja naselbina na polotoku Snaefellsnes, ki mu pravijo tudi Islandija v malem. Na relativno majhnem območju je namreč moč videti osupljivo veliko – različne kamnite strukture vulkanskega izvora, vrelce geotermalne vode, plaže črnega vulkanskega peska, osupljive gore, tjulnje, kite in islandske konje, polotoku pa na skrajnem zahodnem delu dramatično kraljuje ledenik Snaefellsjökull pod katerim se skriva vulkan skozi katerega je Jules Verne odpotoval v središče zemlje v svojem Potovanju v središče Zemlje. Stykkishólmur pa je svoje mesto našel tudi v filmu in sicer je nastopil v filmu The Secret Life of Walter Mitty (sicer kot grenlandski Nuuk), režiserja Bena Stillerja.
Od geografskih še k nekaj tehničnim podrobnosti o samem festivalu; Sátan je nekakšen dušni naslednik ugaslega festivala Eistnaflug, ki se je več let odvijal na vzhodu države. Na festivalu imajo glavno besedo islandski bendi, saj je glavni nosilec, ki odigra kot zadnji, vsakega dne izključno islandski bend (všečno in kaže na spoštljiv odnos, ki ga imata tako organizator kot publika do domače glasbe[1]), sicer pa so v preteklih letih na festivalu že nastopili bendi kot so Vader, Carcass, Taake, Discharge, High Parasite (leta 2025) in Vltimas, Arcturus, Blood Red Throne (leta 2024). Festival se odvija v mestni športni dvorani (ta si vhod deli z mestnim bazenom kakopak – islandska kultura namakanja v geotermalni ni bila zaman pred kratkim vpisana na UNESCOV seznam nesnovne kulturne dediščine), ki lahko po moji laični oceni gotovo sprejme vsaj tisoč, dva tisoč glav, žal pa je bil obisk vsaj prva dva dni precej boren. Na tem mestu zato globok poklon glavnemu organizatorju Gísliju Sigmundssonu (sicer tudi basist in vokalist prvega islandskega death metal benda Sororicide), ki mu z goro prostovoljcev uspeva na videz nemogoče. Da ne bo pomote, nikakor ne dajem v nič kateregakoli drugega festival, saj vem, kako finančno in sicer zahtevna je danes (tudi ali predvsem zaradi ljudi kot je npr. nek oranžni norec) organizacija festivala (tudi našega Tolminatorja!), a v poštev je potrebno vzeti, da ima Islandija zgolj 400.000 prebivalcev in v tem oziru mikro metal sceno, poleg tega pa je treba vse tuje bende dostaviti na oddaljeno skalo sredi Atlantika.
Čeprav se festival odvija v za to nenamenski dvorani, se to ni poznalo niti približno, saj so imeli nastopajoči na voljo konkreten oder, z razsvetljavo na visokem nivoju, predvsem pa je pohvaliti zvok, ki je bil praktično ves čas nadodličen. Letos se je dogajanje preselilo tudi v šotor pred dvorano, kjer so program prevzeli organizatorji koncertov ReykjaDoom. V šotoru je lahko vsakdo opasal kitaro in se zavihtel za bobnarski set za malo improvizacije, do večera pa je v šotoru vsak dan nastopilo več domačih bendov, od vseh verjetno najbolj poznani energični hardcorovci Gaddavír. V mestu je za obiskovalcev nastanitev in lokalov dovolj, domačini pa so glede na videno festival in njegove obiskovalce že vzeli za svoje. V dvorani je šank, pred dvorano pa tudi burger štant. Cene? Sitnica. Mala session IPA v pločevinki cca. 11 EUR (lager kakšen evro, dva manj). (Veganski) burger McDonald’s tipa cca. 15 EUR. Ja, v dvorani pri šanku res ni bilo nikakršne gneče, še domačini so se iz dvorane ob zadnjem taktu vsakega benda razblinili kot megla in odšli pit na parkirišče. Poleg vsega pa ima Sátan tudi bogat spremljevalni program, letos je bil na voljo Metal Bingo in Metal Pub kviz, prvič pa se je odvil tudi metal golf turnir. Po vzoru norveškega Inferno festivala se na Sátan v dopoldanskih urah odvijajo različne okrogle mize z zanimivimi temami (o njih še v prispevkih drugega in tretjega dne festivala), pa tudi kitarske in bobnarske klinike s člani nastopajočih bendov. Prvi dan sva prisluhnila zanimivemu pogovoru z Nergalom in Dagurjem (Misthyrming) o tem, kako je prišlo do sodelovanja v projektu Sventevitih, ki je kasneje tega dne tudi sploh prvič stopil na koncertni oder, sam pa sem imel čast in privilegij, da se kot delegat zastopal barve Tolminatorja in se udeležil okrogle mize z naslovom »Getting Booked: What Festivals Are Really Looking For?«
Žal sva zaradi dolge vožnje s Severa Islandije in utrujenosti preskočila prvi bend festivala, islandske zmagovalce Wacken Metal Battle, Sót, sicer domačine iz Stykkishólmur, sva pa ujela staroste islandskega thrasha Bootlegs. Bend z nekaj vmesnimi prekinitvami deluje vse od leta 1986 in je eden najstarejših, še delujočih, islandskih metal bendov, zato ni napačno potegniti vzporednic z našimi Sarcasm. V svoji karieri so izdali tri studijske albume, zadnjega Ekki fyrir viðkvaema[2] leta 2015. Bootlegs so ponudili konkretno dozo klasičnega thrash metala, ki je variiral nekje med Metallico ter zgodnjimi Exodus, s ščepcem nemškega thrasha, nekaj komadov pa je s svojimi čudaškimi rifi spomnilo tudi na Voivod. Energičen in glasen ter s tem več kot ustrezen začetek festivala!
Z naslednjimi nastopajočimi, Carpe Noctem, se mi je uresničila želja slišati in videti islandski black metal na islandskih tleh. Zasedba iz Reykjavika je v dobrih štiridesetih minutah potegnila v brezno depresivnega in počasnejšega, a uničujočega black metala, ki je blizu kakim Deathspell Omega, pa tudi islandskemu kultu Svartidaudi. Carpe Noctem so zamorili in zatežili z ultra dolgimi komadi, ki se v povprečju ustavijo nekje pri devetih minutah. Sicer pa v njih popeljejo vse od mirnejših, počasnejših delov, polnih disonančnih kitarskih prijemov pa na drugi strani preko kaotičnih eksplozij v katerih ne manjka niti stalno spreminjajočih se ritmičnih vzorcev. Vsemu skupaj pa poveljuje psihotičen, zverinski vokal Alexandra Dana Vilhjálmssona, ki je zvenel kot da bi kričal iz globoke luknje obupa, publiki pa stoično ni namenil niti besede. Carpe Noctem glasbeno definitivno niso lahek zalogaj in gotovo tudi ne black metal, ki bi bil lahko na vsakodnevnem jedilniku, a ko rabiš, da te Nietzschejansko brezno pogleda nazaj, iz njega vsekakor prileze nekaj podobnega Carpe Noctem.
Čast nastopiti kot prva tuja skupina je pripadla britanskim heavy metal upom Tailgunner, ki so se na oder Sátana ob odličnem zvoku zavihteli s hitom Midnight Blitz, naslovno skladbo letošnjega februarja izdane plošče, ki jo je produciral nihče drug kot K.K. Downing. Le kakšen dober teden pred nastopom na Islandiji je odjeknila novica, da zaradi obtožb o domnevni spolni zlorabi dokler okoliščine oz. obtožbe ne bodo razčiščene iz benda izstopa ustanovni član, basist Thomas Hewson (ko bi se tako vsaj ravnali tudi naši protikoruptivni, načelni, neomadeževani in oh in sploh politiki…), bend pa je v povezavi s tem zapustila tudi kitaristka Rhea Thompson. Tailgunner so na festivalu tako nastopili s session kitaristom in basistom, kar pa se zvočni sliki pravzaprav v ničemer ni poznali, saj so fantje svoje delo opravili vrhunsko in v nekaj več gibanja spravili tudi hladno islandsko publiko. Za to je bil zaslužen predvsem karizmatični vokalist Craig Cairns, ki se ni izkazal le z vrhunsko vokalno predstavo, temveč tudi povezovanjem z občinstvom. Tailgunner so največ pozornosti namenili aktualnemu albumu, s katerega je prednjačila predvsem epska Tears in Rain ter baladna War in Heaven, na prvi album pa so se v zaključku vrnili z našusiranim in še za nekaj prestav hitreje kot na albumu odigranem Guns For Hire.
Naslednji tuji bend, Cadaver, sem bežno poznal zgolj po imenu in stažu na norveški death metal sceni, saj štejejo med starejše norveške metal bende. Delujejo od leta 1988, vodi pa jih neuničljivi šef Anders »Neddo« Odden. Norveška trojka je oder in publiko osvojila že s prvim komadom, ki je ponudil točno to, kar se je od Cadaver pričakovalo – hiter in preprost, a »catchy« death metal, ki je žanrsko spomnil na kake Autopsy ali celo na srednje obdobje Carcass, brez melodičnih vložkov. Tople (geotermalne, hehe) vode Cadaver ravno ne odkrivajo, a morebitni manko pretirane originalnosti nadomeščajo z iskrenim pristopom in odlično izvedbo ter karizmatičnim Neddojem, ki je nastop povezoval z učinkovitim črnim humorjem. Že po prvem komadu je tako publiko zbodel k skandiranju »Norge, Norge!« Kar pa je brez dvoma pri Cadaver originalno je inštrument basista Eilerta Solstada, ki ne igra na klasično bas kitaro, temveč kar na kontrabas ozaljšan z rezilom kose. Impresiven in v metalu redko (če sploh) viden prizor, ki pa v živo zvočno žal ni prišel do tako močnega izraza kot vizualno. Cadaver je uspelo glede na videno in slišano na islandski publiki pustiti močan vtis, še najmočnejšega s komadom Decomposed Metal Skin s preprostim in zapomnljivim refrenom: »Jesus- Jesus- Jesus- Jesus is dead!«
Kanadski težkokategorniki in thrash čudaki Voivod so na tleh evropske celine pogosti gosti, na Islandiji pa so nastopili sploh prvič in bili, glede na pogovore z domačini, eni najtežje pričakovanih bendov. Zato je bilo kar malce smešno videti, kako stoično in hladno (pa verjamem, da temu v resnici ni bilo tako) jih je spremljala publika. Voivod so pod poveljstvom glavnega Nezemljana, vokalista Denisa »Snake« Belangerja, oder zavzeli kot tornado (komad s tem naslovom so tudi odigrali) in publiko v hipu osvojili s svojo nalezljivo energijo. Učinkovit nastop Kanadčanov so še povzdignile projekcije Awayjevih slik in predvsem odrsko divjanje Chewyja in Blackyja, ki mu ni bilo videti konca, njuni kodrasti grivi pa sta brez prestanka čupali od prvega takta dalje. Bend je bil več kot očitno dobre volje, Snake pa karizmatičen in zgovoren kot vedno. Pred izvedbo edinega komada iz dobe Erica Forresta, Nanoman, je Snake spomnil, da E-Force trenutno boleha za rakom in mu preko GoFundMe donirana sredstva pridejo še kako prav, klasiko Warriors of Ice pa je posvetil islandski publiki. Voivod so se poslovili kakopak s himničnim Voivod in spet pustili več kot dober vtis.
Sledil je bržda najtežje pričakovani nastop prvega dne, če ne kar vseh dni festivala. Oder je bil namreč pripravljena za čisto prvi nastop projekta Sventevith v katerem je Nergal iz Behemoth moči združil z islandsko black metal silo Misthyrming, s ciljem v celoti igrati prvi album Behemoth iz leta 1995, Sventevith (Storming Near the Baltic). Na dopoldanskem intervjuju je Nergal pojasnil, da se mu je ideja o igranju prvega albuma na tak način porodila, ko je v živo videl Proscriptorja (Absu), ki se mu je za igranje albuma The Sun of Tiphareth ob njegovi 30. obletnici pridružila grška black metal zasedba Zemial. Povedal je tudi, da so Misthyrming eden redkih bendov, ki ga v živo tako močno prepriča, da si ni predstavljal projekta realizirati z nikomur drugim (za Behemoth je dejal, da bi album izvedli preveč popolno, medtem, ko je njegova želja, da stvar zveni bolj naravno, prvinsko in divje). Ker je šlo za čisto prvi nastop projekta seveda ni bilo povsem jasno kaj pričakovati. Jasno pa je bilo, da bo šlo v primerjavi s pompoznostjo današnjih Behemoth za mnogo bolj »slečeno« verzijo Nergala, kar je dal vedeti že preprosto okrašen oder, ki ni bil niti približno tako okrancljan kot pri Behemoth. Naj priznam, da nisem ravno oboževalec Behemoth, ne zgodnjih, ne kasnejših, pa tudi Sventevith se vsaj v mojih ušesnih ni ravno žlahtno postaral, zato sem do nastopa projekta pristopil z relativno zadržanostjo in nič kaj preveč velikim pričakovanjem. A so me fantje utišali že v prvih trenutkih, kakšen šus! Porkodijo, bi rekli Primorci! »Nevihtenje« iz Baltika do Severnega Atlantika ni pojenjalo vse od prvih sekund Chant of the Eastern Land do zadnjih sekund Transylvanian Forest, za piko na i pa so fantje dodali še Pure Evil and Hate z EP-ja And the Forests Dream Eternally. Dobro razpoloženi Nergal se ni silil v ospredje, tudi govoril na prav veliko, je pa govorila glasba, ki so jo Misthyrming povzdignili na popolnoma drug nivo. Ob odličnem zvoku je zablestela vokalna predstava, Nergalova v živo seveda precej drugačna kot tista sedemnajstletnega Nergala z albuma, nižja, a vseeno prepričljiva, sploh, ko so se mu pridružili kar trije vokali Misthyrming, je stvar zvenela mogočno in epsko. Tako intenzivnega nastopa nisem videl že lep čas in za fene Behemoth (in Misthyrming), pa tudi obče, bi bilo greh zamuditi teh devet ali deset koncertov, ki jih ima za letos v načrtu projekt.
Prvi dan so zaključile islandske horror/shock rock legende Stripshow, a utrujenost je naredila svoje in prvi dan sva tako zaključila ob sprehodu do hotela pod polnočnim soncem.
P.s.: fotografije slabe kvalitete so zgolj za vzorec in grob prikaz kaj ponuja Sátan
[1] Islandski nacionalni ponos se tako tudi v glasbi kaže na podoben način kot v športu – saj se spomnite simpatičnih islandskih navijačev na nogometnem (pa tudi košarkarskem) prvenstvu pred nekaj leti?
[2] Kot zanimivost: na naslovnici je Svarti Álfur iz islandskega punk muzeja, ki je eden bolj simpatičnih muzejev v prestolnici Reykjavik – v nekdanjem javnem stranišču;
