Kraj: München (Nemčija), Babylon
Datum koncerta: 19.01.2003
Število obiskovalcev: 1000
Cena karte: 25,50€
Ob 20:00 so stopili na oder Wolf. Švedi. Častilci NWOBHM-ja stare anglosaxonske šole branže Iron Maiden. Že sam image. Oprijete zlizane kavbojke, visoke ali polvisoke bele superge in usnje. In zavidljiv zvok. Za predskupino izredno kvaliteten zvok. Tercetne harmonije in solažce so bile razločno slišne. Skupina uigrana in silno razposajena na odru. Fantje so kar frčali z enega na drugi konec odra in izvajali prave akrobacije. Popolnoma sproščen nastop. In pozor, brez dvojnega pedala na bobnih, kar je danes že prava redkost. Gibson “Flyin’ V” modela kitar sta izvabljli zvok, ki je (poleg komozicij samih) res pomenil čisto pravi NWOBHM. Bravo fantje!
Sledeči na vrsti so bili Evidence One. Kaj reči k takšni polomiji. Prvi je na oder prikorakal kitarist. Kitarca lepo “na knap opasana”, dvignjena po jazzersko, dečko neskončno zaljubljen vase v usnjenih špičakih in jakni rjavega usnja z resicami. Skratka “neki opasan ćova”! Sem mislil: “Uf glej ga, tale bo prašil kot Malmsteen!” Pet modelov je prikazalo podpovprečno predstavo nekakšnega mid-tempo glamersko odprtega riffinga s polno mero neznosne osladnosti. Pevec s kavbojskim klobukom in nazaj zaželiranimi lasmi je bil skrajno neokusen s svojim pozerstvom in napihovanjem. Pravi “pussy”! V nižjih sekvencah je njegov vokal vidno “jemalo”. Je pa zavidljivo vreščal s svojo sicer neprepoznavno barvo glasu. Opisani kitarist se je vseskozi držal v silnem krču. Igral prestrašeno in nesamozavestno! Med nastopom je zamahoval proti basistu (nevem kaj mu ni bilo všeč) in tako sproščal osebne frustascije na odru. Skratka posiljen in neprepričljiv nastop do konca. Bolje da Evidence One sploh ne bi bilo, ali pa da bi oni odprli šov in ne Wolf.
No in tretja skupina se odlikuje že po pravi profesionalnosti. Kako močan headliner bi Nocturnal Rites lahko bili so mi dali jasno vedeti v njihovem polurnem nastopu. Bobnar si je nataknil slušalke. Igral je čez metronom. Normalno, Nocurnal Rites so hitri kot sam hudič. Kot strela uigrano pikanje tercetnih harmonij, melodičnih prehodov. Kaj je delal mali črnolasi kitarist s svojo Ibanez. Vživeto in agresivno, zares energično! Prava švedska šola, mikronomsko natančno pri vsej tej peklenski hitrosti, ko nikjer ne vidiš prstov leve roke. Popolnoma uigrano, brez ene napake, sproščeno. Posebno so me impresionirali ob izvedbi back vokalov, ki so zveneli na odru kot na studijski plošči in delali družbo odlični predstavi Johnnyja na vokalu. Fantje so igrali največ materijala iz njihove najbolj jezne plošče Afterlife.
Medtem ko so roadiji “hiteli” s postavljanjem odra, smo lahko uživali v Samson in pesmih z legendarnega albuma Don’t Get Mad Get Even, kar se je izredno skladalo s celotnim prizoriščem.
Ob 21:45 je megla napolnila oder in skozi njo so prilomastili legendarni dinozavri. “Good Evening!” “Fill your heads with heavy metal thunder!” je nastalo situacijo razložil Peter Rodney (Biff) Byford. Saxon! Legende. Zvok fenomenalen, kot vedno. Biff je obelodanil namen turneje, da bodo igrali zares legendarne klasike svojega železnega repertoarja, ki krasi lani v jeseni izdano “Heavy Metal Thunder”, kjer so odigrane klasike v novi preobleki. Za ogrevanje so začeli z rokenrolom zgodnjega obdobja: “Here comes the motor fuckin’ cycle man!” (motor-jebeni-kotač-ćovek), je sledil takoj za otvoritveno podivjanko “Heavy Metal Thunder”. Šussssss!!! Po tretji pesmi “Still Fit to Boogie”, so umirili prizorišče: “This song was written back in 1969 and is called The Court Of Crimson King!” (priredba od King Crimson). Skupina je delovala na odru uigrano kot neuničljiva trdnjava in dobro naoljen stroj, pravi “perpetuum mobile”. Kar me je posebno podžgalo in kjer se mi je utrgalo do konca je bilo zame presenečenje večera. “This song we haven’t played for a long time, I even can’t remember it’s name!” “Will you help me?” Publika je nekajkrat poizkušala uganiti, kaj bi to lahko bilo, a vedno brez sreče! “Ride Like A Wind!” Sicer priredba od The Commodores, vendar kdor pozna Saxon verzijo tega komada iz plošče Destiny in potem to tudi doživi… uf sanje so se uresničile!
Tako sedaj pa poglejmo tudi drugo stran medalje. Po “Ride Like A Wind” je vzdušje odrskega nastopa Saxon pojenjalo. Roko na srce, skupina deluje na odru sila naveličano. Še posebej velja to za oba kitarista, ki sta v sicer dve in pol urnem nastopu, naredila vsega nekaj korakov levo in desno od svoje osnovne lege. Tudi Biff je pel v verzih “odsekano”, kako to razložiti? Verzov v zaključkih ni lepo oblikoval v melodijo, pač pa je večkrat na koncu odsekal verz namesto, da bi se skozi verze potrudil držati rdečo nit in melodijo petja, kot to počne na studijskih ploščah. Tako, pa so Saxon tudi po Biffovi zaslugi izgubili kanček dinamita na odru. Torej, to ni bilo tisto kar sem pričakoval, glede na njihov nastop 13.11.2001 na Dunaju. V “Song Of Evil” je Biff pokazal vso svojo veličino v fantastičnih screamih (a le preblisk) in tu so Saxon pokazali tudi lepo mero jeze in agresije, kot tudi v rearitetni živi izvedbi “Cut Out The Disease”. Paul Quinn je naveličano bolščal v prazno, praktično mižal med koncertom. Kot robot je odigral nujne solaže in se takoj, ko je bilo mogoče, zopet skril za riffing. Kadarkoli je v pavzah med pesmimi Biff pohvalil auditorij, je Paul cinično stegnil roke in zaploskal raji: “Fantastično!” Ta gesta je bila preočitno odigrana. In potem dobiš občutek, da te ima nekdo za bebca. Glede na repertoar je tokrat Quinn odigral večino solaž (točno in zrutinirano), na prejšnji (Killing Ground) turneji je v solažah daleč prednjačil Scarrat. Tokrat sta zamenjala vlogi. Edini, ki je kazal malo življenja je bil Nibbs Carter na bas kitari, tudi Fritz Randow na bobnih ni maksimalno pristopil in njegova solo točka je bila daleč za tisto iz omenjenega novemberskega 2001 šova na Dunaju. Skratka nastop ni bil vživet, pač pa čista rutina. Ali z drugimi besedami: “Pojdimo malo naokoli denarčka zaslužit!” Raje bi dal za karto 10 evrov več, pa da mi “ornk” odigrajo, kot pa ta uradnost in nuja skupine, ki ju je bilo moč zaznati, še posebej, ko se je koncert prevešal v svoj zaključni del.
Biff ogovori občinstvo: “Say hello to eagle!” Pri “Eagle Has Landed “se je spustila zavesa in prikazal se je orel. Toda to ni bil tisti orel s katerim so Saxon polnili štadijone v prvi polovici osemdesetih, pač pa tak mini-orelček za v žep. Glavo je imel s strani sploščeno, oči in kljuna se sploh ni dalo razbrati v tistem kupu zverižene pločevine. Torej no hja, krila in krempeljci so pričali nekakšni prisotnosti ptička na odru. Vse skupaj je izgledalo bolj kot reflektor na nogometnem štadijonu. Pa vseeno, na moč zabavno. Skupina je zaključila zares dolg repertoar z “Denim And Leather”, katerega beat je spremljalo uglašeno prižiganje in ugašanje svetilk na orlu.
Ljudstvo je vseskozi zavzeto skandiralo: “Saxon, Saxon!” No in prvi dodatek je bil sestavljen kar iz štirih pesmi. Po kratki Nibbsovi solo točki s katero vam ne znam razložiti kaj nam je hotel sporočiti, ker je podlegel popolni disharmoniji, se je druženje s skupino nadaljevalo. Drugi dodatek je bil sestavljen iz ene pesmi. Najprej se je Doug sam prikazal na odru in odžongliral solo, ki je uigrano prešel v “Wheels Of Steel”. Skupina je zaključila nastop ob 00:15. Saxon so v set listo vključili pesmi iz skoraj vseh svojih uradnih studijskih plošč (spregledana je bila le Forever Free). Set lista je bila fantastična, a vseeno sem pogrešal kakšen pretres možganov več. Kaj hitrejšega, recimo “Baptism Of Fire”. Kakorkoli, uigranost je enkratna, člani skupine se poznajo medseboj “v nulo”. Koncert je bil daleč od tega da bi ga razglasil za slabega, vendar ostal je grenak priokus.
Setlista
Nocturnal Rites:
01. Afterlife
02. The Sinners Cross
03. The Iron Force
04. Shadowland
05. Wake Up Dead
06. The Sign
07. Eyes Of The Dead
08. When Fire Comes to Ice
—dodatek—
The King’s Command
Saxon:
01. Heavy Metal Thunder
02. Motorcycle Man
03. Still Fit To Boogie
04. The Court Of Crimson King
05. Ride Like A Wind
06. Dogs Of War
07. Requiem (We Will Remember)
08. Cut Out The Disease
09. Broken Heroes
10. Song Of Evil
11. Battle Cry
12. Drum Solo (prehod v motiv iz pesmi Warrior ter zaključek z Battle Cry)
13. 20.000 Feet
14. The Eagle Has Landed
15. 747 (Strangers In The Night)
16. Crusader
17. Denim And Leather
—prvi dodatek—
18. Strong Arm Of The Law
19. Solid Ball Of Rock
20. Princess Of The Night
21. Dallas 1 PM
—drugi dodatek—
22. Wheels Of Steel
