Scott Henderson – hendrixon blues navijalec (2007)

Na zadnji dan marca 2007, oz. dan predno lažemo vsevprek smo obiskali še enega izmed pričakovano boljših blues/rock dogodkov letošnjega leta naše bližnje okolice. Prizorišče tokratnega dogajanja nastopa Scott Henderson Blues Band-a, je bila ponovno in vse bolj uveljavljena koncertne točka klub Bluesiana Rock Cafe v Vrbi (Avstrija). Po pričakovanju se je začetek koncerta ponovno in že po pravilu zavlekel za dobrih 45 minut kar je marljivim natakaricam “po pravilu” omogočilo z vztrajnim nadlegovanjem iztržiti kar največ prodane pijače. Osebno počasi spoznavam, da je taka prodajna politika Bluesiane zvezda stalnica. V opozorilo in opomin tako bodočim obiskovalcem predlagam, da brez večje panike na katerega izmed prihodnjih koncertov pridejo 45 minut kasneje, s tem ujamejo skorajšnji začetek koncerta, hkrati pa svojim pljučam spričo slabe ventilacije kluba privoščijo kakšen dodaten m3 svežega zraka. Druga možnost pa je, da ste točni in se spričo prijaznosti in velike komunikativnosti lastince Gudrun z njo zapletete v krajši pogovorček in tako prebrodite mučno čakanje med sicer dolgočasnimi Heiderjevimi korošci. Pa pustimo formalnosti in se prepustimo tistemu najvažnejšemu, glasbi.

Scott Henderson udarni trio je svoje prve tone kot že rečeno serviral natančno 45 minut po uradnem začetku koncerta. Pred tem pa smo imeli priložnost videti njegovo eminenco, ki mimogrede v ponošeni T-majici in “korenčkastih” jeans hlačah ter Nike supergah ne zgleda prav nič zvezdniško, kako si je osebno prišel prižgati ozvočenje in nas zaradi segrevanja na delovno temperaturo prepustil še nadalnjemu 10 minutnemu sanjarjenju. Povsem drugačna zgodba pa se je začela odvijati s samim nastopom. Scottov udarni trio sestavljajo poleg gospoda samega še, basist JOHN HUMPHREY in mladi, a uveljavljeni bobnar ALAN HERTZ. Glasba sama kljub triu zveni zelo polno, fantje sami spričo svoje glasbene uigranosti in virtuoznosti zapolnijo glasbeni prostor in vaša ušesa do zadnjega kotička. Čeprav bi za blues trio pričakovali prevladovanje melodije nad harmonijo pa je v primeru Henderson tria ravno obratno. Čeprav Scott zase vedno trdi, da je bolj blues-rock glasbenik pa nam njegova glasba daje drugače prstni odtis in jazz korenine in glasbeni prijemi so odločilni v njegovemu načinu igranja in ustvarjanja glasbe. T.i. “easy listening” tukaj odpade na polni črti, temu primerna pa je tudi publika, ki obišče njegove nastope. Vsakdo, ki bi se s Scottom morebiti srečal prvikrat oz. naključno bi bil nad njegovim nastopom samo polovično zadovoljen, če pa človek pričakuje kaj ga čaka je zgodba povsem drugačna.

Fantje so svoj nastp tako razdelili na dva dela, prvi je trajal malo več kot eno uro, drugi pa preostanek do dveh ur in pol. Vmes so nam postregli s po njiihovimi besedami manjšo pavzo, ki pa se je zavlekla na 30 minut, a tudi to smo uspešno prestali. Scott med svojm izvajanjem daje jasno vedeti s kom vse se je spričo svoje dolgoletne kariere dodobra spečal. Tako je v njegovi “svirki” možno spoznati prijeme Chicka Coreae, Joea Zawinula, violinista Jean-Luc Pontyja in še bi lahko naštevali.

Čeprav zna biti Scott popoln jazzist, je bil tokratni nastop vseeno stilsko bluesovsko obarvan, še najbolj soroden glasbi, ki jo je sam razvil spričo sodelovanja z basistom Gary Willisom in znamenito zasedbo Tribal Tech. Z omenjeno zasedbo je posnel 9 albumov in tako dodobra izpilil in izoblikoval zanj značilen zvok in slog igranja, ki mu je med drugim že večkrat podelil laskavi naziv, “jazz kitarist leta…” Poleg omenjenega pa se na odru izkaže tudi kot dober mentor kar je moč razbrati iz njegove govorice telesa in namigovanj ostalima članoma zasedbe. Scott je tako v zadnjem času izdal tudi glasbeno pedagoški priročnik oz. DVD, “Jazz Fusion Improvisation” in “Melodic Phrasing” ter knjigo “Jazz Guitar Chord System”. Če odmislimo njegovo veličino in se posvetimo ostalima članoma zasedbe Johnu in Allanu bi jih spričo površnega spremljevalnega igranja zlahka podcenili in napačno ocenili. Sliika pa se popolnoma obrne v kratkih a jedrnatih posameznih solo vložkih, ki jima jh je odmeril Scott v drugem delu nastopa. Očitno je monopol vodje v zasedbi vseeno pre-močan in prosto dihanje dvojice špartansko odmerjeno. Glavnina Scott Henderson Blues Banda tako ostaja rezervirana za izživljanje in glasben izražanje Scotta samega, čeprav za podobnim sindromom trpi večina power blues triov. Povsem enako sliko smo imeli moč izkusiti slab mesec nazaj, ko je prestol Bluesiane zasedel Eric Sardinas.

Nastop je tako hitro minil in šele z zaključkom koncerta smo dojeli na kakšno atmosfersko glasbeno popotovanje nas je Scott v teh dobrih dveh urah popeljal. Mojster je pač mojster in očitno zna to ceniti tudi tista peščica še neskorumpiranih kritikov glasbenega sveta, ki so Scotta povzdignile na prestol, ki mu danes v svetu glasbe upravičeno pripada. Upamo samo, da se Scott še kdaj vrne v Bluesiano, ker mi se zagotovo bomo.

Besedilo in fotografija: Thomas Breznik