Sejo in neuštekano Zabranjeno Pušenje v Cankarjevem domu
Datum: petek, 24. 1. 2025
Kraj: Ljubljana, Slovenija
Nastopajoči: Zabranjeno pušenje, dokumentarec Svjetla Sarajeva
Vaš najdražji sem se čisto nepričakovano po posebnem povabilu posebnega človeka znašel na kulturno-umetniškem dogodku sredi meglene prestolnice.
Zabranjeno pušenje je obiskalo Ljubljano v sklopu mini turneje (Sarajevo, Ljubljana, Zagreb), na kateri predstavlja večkrat nagrajeni dokumentarni film Svjetla Sarajeva. Le ta spremlja bend na poti vrnitve v dvorano Skenderija, kjer ob petdesetletnici otvoritve odigrajo svoj največji sarajevski koncert. Ob tem tudi spoznamo mukotrpen proces obnove benda po vojni. Zgodba se spretno izogne nepotrebni debati o Dr Neletu Karajliću, svoje pa pristavi pripovedovalec, alfa in omega benda, Sejo Sexon, s svojimi posrečenimi anekdotami. Na hitro tudi spoznamo nekaj likov iz zakladnice pesmi, kot so policaj Mrga, Lepi in nepozabni dvojec Pišonja in Žuga.
V filmu sem užival, lepo je povzel duha časa, mesta in benda. Ker smo v osnovi metalci, naj kot zanimivost povem, da je na solo kitari v bendu že nekaj let Toni Lović, ki se je proslavil v hrvaškem metal bendu Sauron.
Sledil je nepotreben intervju, kjer nismo izvedeli kaj posebno pomembnega in petnajstminutna pavza.
Po vrnitvi v dvorano nas je pričakal oder, pripravljen na neuštekan bend, z barskimi stolčki na čelu. Bend je nastopil v zasedbi Sejo – glavni vokal in kitara, Toni – kitara, Robi – violina, Branko – bobni in spremljevalni vokal, Dejan – bas, Anđela – glavni in spremljevalni vokal in še en model na orglicah. Sejo je napovedal, da so v akustiko preoblekli pesmi, ki jih po navadi ne izvajajo v živo in ki v njegovem srcu zavzemajo posebno mesto. Treba je vedeti, da Sejo po poklicu ni pevec, temveč pripovedovalec, bard, trubadur, kakorkoli ga pač želite imenovati. Temu primerno sloni kvaliteta pesmi Zabranjenega pušenja na besedilih, ne toliko na glasbi sami, čeprav ta seveda ni za v smeti.
Prvi del koncerta je tako minil v izvedbi meni večinoma neznanih pesmi, zato sem koncert spremljal ob prebiranju besedil na mobiju, kar mi je bistveno obogatilo izkušnjo. V akustiko preoblečeni komadi so zveneli totalno blues in country in so si bili slogovno in ritmično precej podobni. V tem delu sta izstopali Počasna salva, posvečena preminulemu Bori Đorđeviću, in Pismo Elvisu, v kateri je zablestela pevka Anđela. Kitarsko frazo v Počasni salvi si je Sejo (namenoma ali ne) izposodil pri Status Quo in njihovem komadu Gerdundula, hvala Gorazdu za to informacijo. Kot se je izkazalo, Sejotu najbolj ležijo blizu srca izpovedni komadi, ki jih je spesnil po ponovnem aktiviranju benda, kajti večina izvedb prvega dela koncerta je bila iz tega obdobja.
Publika v razprodani Linhartovi dvorani je vidno uživala, kar nekaj je bilo ortodoksnih oboževalcev/poznavalcev. Med njimi tudi gospod za mano, ki je v transu prepeval večino besedil, na žalost pa njegove glasovne zmožnosti niso dosegale nivoja njegovega entuziazma.
Ker kljub želji brez hitov pač ne gre, se je sklepni del koncerta začel s ponarodelo Možeš imat moje tjelo s povratniškega albuma Fildžan viška. Potem se je zvrstilo še nekaj uspešnic, vključno z Balada o Pišonji i Žugi, Posljednja oaza (z legendarno Fikreto), Djevojčice kojima miriše koža, Lutka sa naslovne strane, Poso, kuća, birtija. Največ navdušenja je požela Fildžan viška (to je raja iz Sarajeva!!!), osebno pa sem užival v nekdaj kontroverzni odi gejevski ljubezni, Javi mi, ki pa je, zahvaljujoč ne ravno “na prvo žogo” besedilu ušla resnejši cenzuri Udbinega budnega ušesa.
Doživeli smo super koncert kvalitetnega benda, ki uživa v nastopanju in uživa v družbi drug drugega. Sejov pripovedniški slog prepevanja je bil lepo podkrepljen z Anđelinimi in Brankovimi spremljevalnimi vokali. Zvok je bil (razen začetnih težav s preglasnima Anđelo in violino) poln in čist, vsak instrument se je lepo slišal, tu in tam pa sta violinist Robi in kitarist Toni dobila priliko da zasijeta. Definitivno bi bilo bolje, da bi filmu takoj sledil koncert, ki bi lahko bil par komadov krajši. Pet ur sedenja je tudi kljub dobri glasbi in zanimivemu filmu še kar preveč.
Sejo je izjemen tekstopisec in avtor, dokaj se lahko poistovetim z njim in njegovim doživljanjem Sarajeva. To mesto sem doživel v vsem njegovem predvojnem sijaju, pa tudi v njegovi povojni bedi. Tam sem preživel kar nekaj lepih dni in prebedel nekaj divjih noči. Doživel sem pa tudi eno najneprijetnejših izkušenj svojega življenja, zato Sejotovi rožnati nostalgiji navkljub lahko zatrdim, da je tudi raja iz Sarajeva na koncu koncev samo … raja.
Tekst in (bedne) fotografije: Igorac










