Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orpheum Theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 16.10.2007
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 30,00€
Iced Earth zadnjih nekaj let pišejo sila zanimivo zgodovino benda. Leta 2003, potem ko je že začel s snemanjem vokalnih linij za album The Glorius Burden, jih je zapustil karizmatični Matthew Barlow, ki je slovel kot eden najbolj unikatnih, specifičnih in mogočnih vokalov v metalu. Vokalne linije je ponovno posnela vzhajajoča zvezda metala, Tim “Ripper” Owens, ki se je Iced Earth, po tem ko so ga odpustili iz Judas Priest, pridružil kot stalni član. Po izdaji albuma The Glorious Burden (2004), ki je pri kritikih in fanih doživel precej mlačen odziv, se je bend zavil v meglo. V začetku letošnjega leta pa je vodja Jon Schaffer končno razkril, da Iced Earth pripravljajo enega najambicioznejših projektov svoje kariere – nadaljevanje kultne trilogije Something Wicked This Way Comes z istoimenske plošče iz leta 1998. Zlo je svojo obliko dobili v novem izdelku Framing Armageddon, za predstavitev katerega so se fantje odpravili na obsežno evropske turnejo, nam najbližje pa so se ustavili le streljaj od naše severne meje, v graški dvorani Orpheum. Sprva so bili kot predskupina napovedani švedski Dark Tranquillity, nato pa sta kot strela z jasnega usekali dve zares neverjetni zasedbi – finski bojevniki Turisas in kanadske thrash legende Annihilator. Obisk Orpheuma je bil obvezen!
In bil je to moj prvi v neverjetni graški dvorani, ki jo je najbolje opisal kolega z besedami “indoor Križanke”. Ambient dvorane s kapacitet kakih 1500 glav je zares sapojemajoč, ko pa so oder zavzeli še Turisas sem nekaj trenutkov zares lovil dih. Žanrsko Turisas morda res niso bili prava izbira za ogrevalni benda, a finski battle metalci na odru ne razočarajo. Že s samo pojavo upravičijo svoj sloves enega in edinega battle metal banda, vojne barve, kožuhi, krzno in usnje te prav zares preslikajo v idilično, neokrnjeno naravo srednjeveške Evrope, ki jo preseka zven orožja, tlesk sekir in kriki pohabljenih. Turisas na odru zares delujejo kot bi bili sredi srdite vojne vihre k čemu največ pripomore gorostasi, karizmatično frontman, Mathias “Warlord” Nygard, ki z izgledom okrutnega vojaškega despota upraviči svoj vzdevek, Warlord se na odru z neverjetno močnim vokalom, ki je z growlom brutalen, s čistim petjem pa prekleto epski in pompozen (če hočete epsko glasbo v pravem pomenu takoj pozabite italijanske škrate Rhapsody of Fire ali naoljene narciske Manowar in si privoščite Turisas!) predstavi v vlogi pravega generala, ki brez težav poveljuje svoji četici oficirjev na odru in množici pehotnikov pod odrom. Warlord pa seveda ni edini, ki publiko spravi v bojne ekstaze, omeniti velja predvsem zabavnega in sproščenega basista Hannuja, ki je pokal najbolj smešne frise in energičnega violinista Ollija, ki je po pol ure norega žaganja (Turisas so unikatni tudi po tem, da so vse solaže na novem abumu The Varangian Way odigrane z električno violino) povsem obrabil violinski lok. Žal so Turisas tokrat nastopili kot prvi zato jim je pripadlo tudi slabe pol ure, ki je minila v trenutku. A Turisas so nas v tako kratkem času brez težav odpeljali po Volgi do Velikega Novgoroda s To Holmgard and Beyond in A Portage to Unknown, nas s pivsko veselico One More vrnili na prvenec Battle Metal, s fantastičnim coverjem Rasputin zasedbe Bonnie M pa v čas visokih pet, svetlečih cunj, afro čup in disko kugel. “Do you like disco?” je vprašal Warlord – moj odgovor pa se glasi, disko po Turisas še kako! Turisas so se od nas poslovili z epsko Battle Metal, ki je dala vedeti, da je pol urice še kako premalo za band, ki ga lahko brez težav imenujem za enega najboljših metal bandov zadnjih let in band, ki je na odru prava rohneča vojna mašina. Turisas je band, ki ga preprosto morate videti! “Turisas – one more please!”
Časa za počitek ni bilo prav dosti, Avstrijci so točni kot švicarska ura, in bandi so na oder stopali na minuto točno. Čas je bil za napad strupenega kanadskega thrash metala, ki ga je tako nestrpno kot jaz čakala tudi dodobra napolnjena dvorana. Z udarno King of the Kill so naša ušesa z odličnim thrash metalom blagoslovile kanadske legende Annihilator. Band, ki je s svojima prvima dvema albumoma Alice in Hell (1989) in Never, Neverland (1990), ki sodita med najsvetlejše trenutke thrash metala nakazal vzpon na prestol thrasha, s svojimi kasnejšimi izdajami žal ni uresničil velikih pričakovanj in upov in počasi tonil v pozabo. Letos so izdali še en hudo povprečen izdelek, Metal, ki je dejstvo, da je Annihilator že zdavnaj zmanjkalo sape in zagona, žal le še potrdil. A kljub temu so Annihilator dokazali, da so v živo še vedno prekleto thrashersko strupeno nastrojeni! Vodja zasedbe in edini preostali originalni član zasedbe, veliki Jeff Waters, je energično vodil skozi celoten tričetrturni set, čupiral kot zmešan, skakal sem in tja, ter publiko ves čas spodbujal in podžigal s tem, da je stopil povsem na rob odra in s svojo klasično rdečo lepotico v stilu Steva Harrisa postreljal publiko. Sam sem Annihilator čakal precej skeptično, saj se mi gabi predvsem vzoka vokala Davea Paddena, ki na albumih zveni obupno, a fant videza člana kakega boy-benda se je v živo izkazal, izdatno pa mu je na vokalih pomagal sam Jeff Waters. Z novega albuma so k sreči odigrali le dve skladbi, ki sta pravzaprav edini vredni poslušanja, Operation: Annihilation ter Clown Parade, nato pa so nas čakale same večne klasike, predvsem s prvih dveh kultnih albumov. Še prej so nas osrečili z odlično Set the World on Fire z istoimenske plošče iz leta 1993, nato pa je sledil še ubijalski zaključni četvorček samih kultnih klasik. W.T.Y.D., Never, Neverland, ki jo je sicer Padden s prenežnim glaskom rahlo uničil, a slišati jo je bilo vsekakor še kako prijetno, ubijalska thrash himna Phantasmagoria in seveda zaključna Alison Hell, ena najboljših skladb skupine! Annihilator vsaj v živo še vedno brcajo s polno močjo! “Listen to Annihilator, eh!”
Četrt čez deseto pa smo končno dočakali zatemnitev dvorane in intro nove plošče Framing Armageddon, zloveščo Overture, ki je na oder pospremila legendarne ameriške heavy/thrash prvake Iced Earth. Napolnjena dvorana je ob pogledu na Schafferja in Ripperja jasno ponorela. Prvi del koncerta je bil namenjen predstavitvi aktualnega albuma, prvega dela nadaljevanja zgodbe Something Wicked, z uvodom v katero so fantje tudi začeli koncert. Framing Armageddon je uresničil pričakovanja, saj je mnogo boljša plošča kot The Glorious Burden, le nekoliko več poslušanj potrebuje. Ripper je pevec, ki je imel v vsej zgodovini metala verjetno najtežje naloge, nadomestiti kultne vokalne ikone metala, v Judas Priest Robija Halforda, v Iced Earth pa neponovljivega Matta Barlowa… Obe nalogi ja Tim opravil blesteče. Čeprav bo prvi glas IE verjetno vedno Barlow, je Ripper brez težav zapolnil praznino, ki je nastala po njegovem odhodu. Tim Owens je v prvih trenutkih koncerta dokazal zakaj je eden najboljših vokalistov mlajše generacije, saj so njegovi kriki parali streho dvorana, neverjetno dobro pa se je odrezal tudi v srednjih legah. Nove komade, Motivation of Man, Setian Massacre, fantastično balado A Charge to Keep in ubijalski single Ten Thousand Strong je Owens seveda odpel gate-trgajoče. Presenetilo je dejstvo, da so se novi komadi v tako kratkem času že kar dobro prijeli, družno s publiko je bila odpeta večina refrenov novih komadov, jasno je pri tem prednjačil neverjetni refren strupenega singla Ten Thousand Strong. Naj bodo novi komadi še tako dobri, večina je najbolj težko čakala prav na stare klasike skupine, in sam sem z radovednostjo komaj čakal, da jih slišim iz Ripperjevih ust. Prva je udarila kar uvodna skladba albuma SWTWC, thrasherski umor Burning Times, na prejšnjo ploščo nas je vrnil speed masaker Declaration Day, nato pa spet “blast to the past” z Violate ter Vengeance is Mine. Ripper si je moral nekje na sredi koncerta seveda odpočiti glasilke in v ospredje je seveda stopil šefe Schaffer in odžgal klasiko Stormrider s konceptualne mojstrovine The Night of the Stormrider. Na moje veliko veselje, in očitno na veselje celotne dvorane, niso pozabili na odlično ploščo Horror Show, in nam pregriznili vratove z enim najsvetlejših trenutkov koncerta, noro Dracula. Srce mi je vztrepetalo še pri eni mojih najljubših skladb, The Hunter s fenomenalnim refrenom, ki mi je povzročil mravljince po telesu, nato pa je sledilo razočaranje koncerta. Fantje so odigrali le eno tretjino neopisljive trilogije Gettysburg. Zakaj, Iced Earth, zakaj!? Razočaranje je popravila neuničljiva balada Melancholy, ki jo je Ripper presenetljivo dobro odpel, a tako fantastično kot jo poje Barlow je Tim žal ne bo odpel nikoli. Še My Own Savior in himna Iced Earth in fantje so se od nas po le uri in dvajset prehitro poslovili. Brez težav bi lahko odigrali še kakšno klasiko več ali pa vsaj katerega od novih rušilcev, Order of the Rose, Infiltrate Assimilate, Framing Armageddon ali odlične The Clouding. Kje je je turneja iz leta 2002 ko so Iced Earth igrali kar 150 minut??? Kljub temu je bil koncert nepozabno doživetje, za naslednjič pa vsaj 20 minut več prav?
Videti tri tako dobre skupine v enem večeru je fantastično doživetje, vsaj meni pa je bilo prvič, končno videti eno najljubših zasedb, Iced Earth, še toliko bolj nepozabno. Orpheum je postal eno mojih najljubših prizorišč, kamor se bom še vračal, predvsem zaradi odlične ozvočenja, ki je bilo zares neverjetno. Letos sem videl že kar precej koncertov pa se niti eden ne more pohvaliti s tako dobrim ozvočenjem. Z Iced Earth pa se srečamo spet prihodnje leto, ko bo zgodba zaključena!
Setlista
TURISAS:
1. To Holmgard and Beyond
2. A Portage to the Unknown
3. One More
4. Rasputin
5. Battle Metal
ANNIHILATOR:
1. King of the Kill
2. Operation: Annihilation
3. Clown Parade
4. Set the World on Fire
5. W.T.Y.D. (Welcome to Your Death)
6. Never, Neverland
7. Phantasmagoria
8. Alison Hell
ICED EARTH:
1. Overture
2. Something Wicked
3. Invasion (intro)
4. Man’s Motivation
5. Setian Massacre
6. Burning Times
7. Declaration Day
8. Violate
9. Vengeance Is Mine
10. A Charge To Keep
11. Stormrider
12. Dracula
13. The Hunter
14. Ten Thousand Strong
15. Hold At All Costs
—dodatek—
16. Melancholy
17. My Own Savior
18. Iced Earth
Galerija slik
