Shanir Blumenkranz’ Abraxas na sledi velikega Johna Zorna v Cerknem (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 269

“Izjemen šov eksperimentalnega jazz ekscesa s strani štiričlanskega kolektiva imenovanega Shanir Blumenkranz’ Abraxas ter hojo po stopinjah Johna Zorna v jazzovskem hramu Slovenije, Cerknem.”

Lokacija: Cerkno / Gabrijel / Slovenija
Datum: petek, 18.01.2019


Tistega divjega letošnjega januarskega petka, se je v Cerknem zgodil eden najbolj norih koncertov kdajkoli. John Zorn osebno. Niti ne, pač pa zelo blizu. Oživljanje njegovih del v neverjetno adaptirani različici, izpod uma in rok ter vizionarstva njegovega rojaka. Shanir Ezra Blumenkranz in njegovi Abraxas so namreč prinesli v Cerkno na hladen januarski dan, zmagovito formulo absolutnega glasbenega viharja adventivnega avantgardnega avanturizma, ki je s svojim glasbenim manifestom, triumfalne, neverjetno prodorne ter izrazito pronicljive “provokacije”, preprosto presunil.

Toliko avantgarde in (do mere skrajno) usekanega eksperimenta na kupu, je človek deležen malokrat, če sploh, a Cerkno velja v tem oziru, že lepo bero let, kot slovenska glasbena meka, kamor romajo največji glasbeni sladokusci, ki hranijo svoje duše  z iskanjem koncertnih poslastic popolne »šok terapije«. In tokratni obisk Gabrijela jim je moral biti pisan na kožo.

Za uverturo v plutje skozi edinstvena zvočna prostranstva  Johna Zorna, v režiji Blumenkranzovih Abraxas, je v vlogi »predvozača«, poskrbel slovenski basist Jošt Drašler. Jošt je v s konkretno minutažo obteženem nastopu, predstavil svoj solistični prvenec  »The Balloon Catcher«. Da spraviš od sebe album, ki ga striktno igraš samo s kontrabasom sta pomembni dve zadevi. Moraš biti drzen oziroma pogumen, ter zelo, zelo dober in večplastno izpiljen glasbenik, ki mu je pojem omejevanja povsem tuj. Jošt ni novo ime na sceni. Je cenjen in iskan glasbenik. Tako dober je namreč. Vpisal se je na različna sodelovanja, v raznolikih glasbenih okoljih in je v zvezi s tem silno okreten in spreten, ko je treba plavati v različnih žanrih, ali medžanrski fuziji (stapljanju). Čuti se, da je Jošt šola Zlatka Kavčiča. Podobno kot Zlatko na svojih bobnih, izkorišča Jošt celo telo kontrabasa, pravzaprav vsak kvadratni centimeter le tega. Bodisi, da gre za »šponerje« (navijalce), ki jih med igro namerno navija in odvija, bodisi da grebe z lokom vse povsod in ga zatika za strune (vsepovsod po instrumentu), ali preprosto mlati in trka kamor padeta levica in desnica v danem trenutku na telo kontrabasa. Vse to je namreč eksperimentalni podaljšek, ki širi klasični izpovedni jezik jazzovskih improvizacij na kontrabasu. Brez teh t.i. ekscesov, ki obkrožajo klasično igranje instrumenta, bi bil Joštov jezik mnogo manj sočen in nastop vsekakor pol manj dinamičen ter izpovedno seveda tudi dolgočasen. Tako pa vse prej, kot to!   Kanonada absolutne prostosučne improvizacije, ki mu poveljuje moment, ki ga narekuje trenutni navdih, modus, v katerem se znajde genij glasbenika, pelje predstavo v povsem neobičajni, spontani maniri, z izdatnim elementom presenečenja. Popolna improvizacijska igra, kjer je Jošt našel samega sebe, da se polnokrvno izrazi in kjer ni »okalupljen« v določena pravila igre, kot bi jih generiral nek glasbeni slog, ali žanr. Preprosto. Jošt se je tega večera predstavil v sebi lastnem izzivalnem glasbenem okolju, ki ga sicer zelo dobro obvladuje, a ga hkrati vseskozi odkriva in osvaja, če razumete kaj želim povedati. Ko raziskuješ neodkrito, neosvojeno in ti to odkrivanje odzvanja domače.  Poslušalci s(m)o torej že uvodoma zaglodali v konkretno  glasbeno kost, ki nam jo je samoniklo vrgel izvrstni Jošt Drašler.

Tega večera je bilo prizorišče v Gabrijelu, ob obči garnituri obiskovalcev, ki sodijo sicer že kar pod barov hišni inventar, »podprto«, če ne kar »oprtano«, tudi z lepim številom gurmanov, ki ne pridejo vsakokrat v bar. Preprosto. Ker so, v iskanju najboljšega, izjemno izbirčni. A tega večera se je v mali prostor Gabrijela zbasalo kar nekaj glasbenih »profesorjev«, ki so z neverjetnim užitkom spremljali vse kar jim je ponujalo dogajanje na odru. Zato je bil ta večer še toliko bolj izjemen. Že s prvim uvodnim taktom, ki so ga vzeli v svoja vihrava jadra Abraxas, je bilo jasno, da bo ta predstava zares nekaj posebnega, neobičajnega in edinstvenega. Nekaj kar nas bo do obisti sladko šokiralo, pretreslo in začaralo. Odneslo! Nekaj kar se ne ponovi mnogokrat, če sploh še kdaj.  Kvartet v postavi dveh električnih kitar, bobnov ter eksotičnega instrumenta, ki igra vlogo basa, gre za instrument imenovan gimbri (tri strune iz kozjega črevesa, instrument prekrit s kameljo kožo) je torej izvajal dela Jona  Zorna, ki jih je Blumenkranz pred časom izdal na albumu Abraxas: Book of Angels Volume 19 (2012). Albumu, ki je pravzaprav glavni krivec, da je ta zasedba sploh nastala.

Rondo izjemne mešanice oziroma glasbenega mozaika, ki se je loteval neverjetne avantgardne fuzije jazza z arabskim melosem (»arabeskami«) ter skrajno ubrisanimi arabskimi ritmi, ob katerih si v trenutku polomiš obe nogi. Vskoki že skoraj rušilnih rockovskih eskapad, za katere sta zvočili bolj »mastna« Gibson SG kitara in nekoliko  »preciznejša« Telecasterica, ob hkratni instrumentalni utrganosti, kjer je jemalo sapo samo opazovanje, kako koherentni so v medsebojnem kemičnem učinkovanju Abraxas. Vsa ta opreznost, čuječnost, fokus, zbranost, osredotočenost drug na drugega, je preprosto skrajno fascinantna. Toliko kompleksnosti in ekscesa, ki vzbuja občutek popolne spontanosti, namreč vodi popolna konciznost članov kvarteta. In to je nekaj izjemnega.  Shanir v vlogi absolutnega dirigenta, ostala trojica vseskozi z očmi uprtimi vanj. Neverjetni bobnar Kenny Grohowski je deloval  kot hobotnica z osmimi lovkami, ko je izvabljal iz osnovnega seta bobnov prave čudeže. S peresno lahkoto. Neverjetne ritmične teksture, prelivanja med njimi, pavze, ki jih ne pričakuješ, udarci »med udarci«, kitare istočasno v povsem drugem ritmu, kot bobni,… Toliko improvizacijske usekanosti, ki je vpeta v popolno simbiozo glasbenega telesa komba Abraxas, da je to nemogoče opisati v kakršnikoli poglobljeni »ekspertizi« (recenziji koncerta). Splačalo se je poslušati koncert miže. Magnifikacija občutij, ki jo izvablja to dejanje poslušalca, je bila tokrat ob vsem opisanem glasbenem “čudaštvu”, še posebej intenzivna. Na trenutke delujejo Abraxas, kot demonski orkester, ki ruši prav vse šablonske bariere in neverjetno je koliko zvočnega prostora pri tem zapolnijo. Kitari Arama Bajakiana in Eyala Maoza sta, ob vsej imenitnosti, na trenutke lahko plazovito grmeli, se na znak ustavili, prostor so v tem času prerešetali bobni, temu je sledil nov blasfemični plaz obeh kitar, ki sta nagovarjali v povsem drugačnem zvočnem okolju ter se v tem genialno harmonično dopolnjevali ter tako zapolnjevali razpoložljiv zvočni prostor.

Vsi instrumenti združeni v enovito glasbeno telo so večino koncerta potiskali izraznost naproti polni »glasbeni asimetriji«, polni motivski fragmentaciji, pa se vedno znova na robu tega »navideznega kaosa« presunljivo spretno ujeli ter zavihteli nazaj v »otipljiv format«. To plutje po sledovih opusa velika Johna Zorna je v takšnem glasbenem obuvalu, kot se ga lotevajo Abraxas seveda svojevrsten izziv in posebna umetniška draž, ki se ji, kot umetnik, s tako široko glasbeno doumljivostjo ter obtesanostjo, kot jo nosi v sebi Shanir Blumenkrantz, pač ne moreš upirati. Ta izziv je magnet za umetnikov egotrip, vrsta droge, od koder ni vrnitve. Iz preproste želje po skromnem eksperimentu, je torej nastal neverjetni kvartet, ki je svojim prihodom v Gabrijela osupnil in začaral prav vsakogar. Ne le zavoljo izjemne kompleksnosti, hkratne ubranosti ter genialnih potez razširitve Zornovih del, ki dosegajo na tak način povsem novo dimenzijo, pač pa preprosto, že zaradi same »teatralne« utrganosti ter absolutne neobičajnosti, ki jo generira brezmejna drznost  kreativnega umetniškega duha, v svobodoljubni glasbeni ekspresiji.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X